Tone Krkovič: Za to ozadje sta moteča tako Krkovič kot osamosvojitev in tu je bistvo

Brigadni general Tone Krkovič, ki je poveljeval 1. specialni brigadi MORiS, je bil gost oddaje Pogled na ETV.

Tone Krkovič je uvodoma spregovoril o dogajanju v času osamosvojitvene vojne. Samo osamosvojitev je označil kot najsvetlejši trenutek v slovenski zgodovini in tudi najčistejši, »kajti če bi delovali izven okvirjev mednarodnega vojnega prava, to ne bi bil najčistejši trenutek.« Spomnil je še na neko preteklo vojno, ki jo vsiljujejo kot nek kriterij, po njej pa je ostalo povsod po Sloveniji preko 600 jam.

Krkovič je opozoril, da danes nekateri z manipulativnimi trdivami, s preverjenimi triki iz bivših partijskih, udbaških časov omalovažujejo osamosvojitveno vojno in kriminalizirajo osamosvojitelje.

»27. junij 1991, ko naj bi se začela vojna, je bil zame 408 dan v vojni,« trdi general Krkovič, ki pojasni, da se vojna ni začela s klasično vojno napovedjo ampak z ukazom za razorožitev Slovenije. Slovenski obrambno-varnostni sistem se je začel postavljati na novo v obliki Manevrske strukture narodne zaščite, ki je postala temelj slovenske vojske.

Krkovič je omenil tudi pojav Deklaracije za mir. »Spet je šlo za prefinjeno igro, za manipulacijo, da bi obrambni sistem, pod pretvezo nekega pacifizma eliminirali, onesposobili, razpustili, tako rekoč zopet razorožili.«

Tone Krkovič je spomnil na nedavne proteste na Kotnikovi, kjer sta se pojavili dve strani. Ena je nosila slovenske zastave in s tem izražala nacionalni ponos, druga pa larfe, palice, nože ter jugoslovanske zastave in rdeče zvezde. »Jugoslovanska zastava in rdeča zvezda. Treba je reči enkrat za vedno, to je bil naš sovražnik, naš nasprotnik, ki je hotel za vedno uničiti sanje po samostojni Sloveniji in tudi po demokraciji.«

V zadnjem času odmeva preklic povabila Tonetu Krkoviču, da bi predaval dijakom na Šubičevi gimnaziji. »Do povabila je prišlo spontano, poklicala me je ena izmed profesoric in me vljudno povabila,« je pojasnil Krkovič in dodal, da še nikoli ni vzel honorarja in kilometrine pri svojih številnih nastopih. Dva dni pred nastopom ga je ravnatelj obvestil, da odpoveduje nastop. »Ravnatelju sem rekel, da hočem vedeti, kako so to zadevo razložili dijakom, to je eno izmed bistvenih vprašanj,« pravi Krkovič, in se hkrati sprašuje, zakaj je postal nezaželjen ter zahteva, da se okrijejo ozadja.

Krkoviča zanima, če je bil moteč in želi, da se pojasni, zakaj je bil moteč konkretno, ne s podtikanji in blatenji. Kot drugo ga zanima, če je bila tematika, o kateri bi predaval dijakom, neprimerna. »Naj povedo zakaj, če bo argument, ga bom sprejel.« Tretje je pa skupek obeh, pravi Krkovič: »Za to ozadje je moteč tako Krkovič kot osamosvojitev in tu je bistvo. Kdo to počne? To počnejo združbe ljudi v sistemu, ki niso bili deležni lustracije v času prehoda iz režimske države v novo državo.«

»Normalnost se bo vzpostavila, ko bo Krkovič lahko nastopal in ne samo Krkovič, tudi moji soborci, mnogi, kdorkoli, kogar pač vabijo,« pravi Krkovič in dodaja, da tudi takrat, ko bo lahko nastopal na fakultetah pred študenti, ko jim bo lahko razložil na temeljitem predavanju vsa ozadja Depale vasi, kako sta bila represivni in pravosodni sistem izkoriščena za potrebe politike.

»Niti v sanjah nisem pričakoval, da bo razvoj v Sloveniji takšen, kot smo mu priča zadnjih 25 let,« razočaran pove Krkovič in nadaljuje, da mora ob jubileju, ko bi morali biti veseli, čast osamosvojitve braniti na sodišču. Tone Krkovič opozori, da so ob veselju in zanosu v času osamosvojitve podcenili veliko barabijo v ozadju, ki se je potuhnila. V skoraj 90 odstotkov izraženih za samostojno Slovenijo je šlo za srčne želje in kopico poštenja. Na drugi strani pa 10 odstotkov tistih, ki so bili proti. »V tem grmu tiči zajec in tu so ti kolovodje in nosilni del mrež, ki jim nismo z lustracijo prekinili možnosti, ki so se pozneje obrasle, regenerirale z mladimi kadri, s potomci,« pravi Tone Krkovič in pojasni, zakaj so sinovi generalov na vodilnih mestih.

Po 25 letih se nam dogaja to, da nočemo videti stvari. Zato se nam dogajajo bančni kraterji in ostale stvari. »Ljudje me sprašujejo, kje je rešitev. Rešitev je preprosta in skromna,« pravi Krkovič in nadaljuje »rešitev bo, ko bo javnost spoznala manipulacije, intrige ter ozadja, ki te manipulacije ustvarjajo in se na volitvah pravilno odločila za normalnost. Zame je normalno, kar sodi v temelj te države, v kontekst vrednot iz časa osamosvojitve in demokratizacije.«

V svoji pripovedi Tone Krkovič seveda ni mogel mimo svojih izkušenj s slovenskih pravosodjem, ki mu je povzročilo veliko krivic. »Bil sem na 51 obravnavah, kjer so me obravnavali za kriminalca v neki mednarodni kriminalni združbi, kjer nisem imel pojma sploh o čem se govori,« je jasen Krkovič, ki še doda: »To sodišče sem prepoznal, da je tako kadrovsko zasedeno, kot je, da ščiti tiste, ki sem jih prej omenil, da jih nihče ni obsodil.«