Tone Krkovič: Osamosvojitelji razpolagamo z najmočnejšima orožjema na tem svetu, to sta poštenost in kot solza čista resnica

Če le pade prava komanda z vrha

Brigadni general Tone Krkovič se je uvodoma zahvalil za sklic nujne seje, ki bo veliko pripomogla k razčiščevanju tistega, kar bi moralo biti po njegovih besedah že zdavnaj razčiščeno.

Poudaril je, da ne gre za nič drugega, kot za »način kriminalizacije in blatenje osamosvojitvene vojne in osamosvojitve nasploh.« Krkovič meni, da država ob svojem nastanku ni dovolj počistila ostankov preteklega režima, torej izvedla lustracije, zato »je možno danes slovensko sodstvo zlorabljati v politične namene brez škode za tiste, ki odločajo in tudi za tiste, ki to izvajajo.« Dodal je še, da so takšna zlo dela še nagrajena. »Če le pade prava komanda z vrha,« je Krkovič citiral predsednika senata Višjega sodišča, ki ga je obsodilo in poslalo na 294 dni trajajoč zapor na Dob. Nihče se mu ni opravičil ali odgovarjal.

Omenil je anonimko, ki so jo zoper njega spisali in ga ovadili samoimenovani »pošteni državljani Slovenije«. Krkovič po lastnih izkušnjah sklepa, da takšne anonimke pišejo tisti, ki jih potem tudi uradno preiskujejo. »Tokrat sem anonimno ovaden, da sem na svojem domu mučil ljudi in nekatere celo likvidiral, gre za citat,« je bil jasen general in dodal, da je ta absurdni primer dobila v roke že četrta tožilka in da se uradni postopek na osnovi anonimke še kar nadaljuje. »In kako si lahko pomagam?« se je vprašal Krkovič ter dodal: »moj odvetnik pravi, da v tej državi nikakor.«

Pošteno in čisto stvar moramo danes braniti na sodišču

»Aktualni poskus kriminalizacije s krinko subsidiarnega obtožnega predloga je različica istega manevra s sredstvom, ki preizkušeno funkcionira,« je Krkovič komentiral začetek procesa proti njemu v zadevi helikopter. »Uboga subsidiarna tožilka naj ne bi hotela nič drugega kot le izvedeti zadnjo resnico o svojem možu, v resnici pa na 20 straneh obtožnega predloga že popolnoma definira to resnico,« jasno pove Krkovič in nadaljuje, da ne bo šlo tako preprosto, saj »smo osamosvojitelji borci in razpolagamo z najmočnejšim orožjem na tem svetu, to je poštenost in kot solza čisto resnico.«

Tone Krkovič meni, da če bi bila to resnična želja tožilke, bi bilo možno priti do resnice tudi po drugi poti. »Jaz zato, ker sem kot poveljnik brigade ukazal in celo silom razmer neposredno vodil sestrelitev agresorskega helikopterja, nad območjem moje odgovornosti, nisem morilec,« odločno pove Krkovič in doda, da se bo gospa tožilka dokopala do prave resnice in v nekem trenutku spoznala, da le ta ni takšna kot bi si jo želela slišati.

»Predvsem je pa žalostno in simptomatično za našo državo, da moramo našo pošteno in čisto stvar, kar je bila vojna za samostojno Slovenijo, danes braniti na sodišču, kjer očitno še vedno sodijo po jugoslovanskih zakonih,« vidno razočarano pove Krkovič in doda, da to ni toliko vprašanje pravnega vidika, to je predvsem vprašanje časti in slovenskega ponosa.

Prva vojna napoved Sloveniji izdana že maja 1990

V nadaljevanju razprave je general Krkovič prešel na strokovno področje in osvetlil ozadje ter okoliščine takratnega dogajanja. »Če se v smislu absurdnih in neargumentiranih očitkov v obtožnem predlogu, da v Sloveniji sploh vojne ni bilo, navežem na osamosvojitveno vojno, lahko z gotovostjo, kot strokovnjak, trdim naslednje. V Sloveniji je leta 1990/1991 vojna bila in ne le vojna za samostojno Slovenijo, temveč se je v Sloveniji začela kruta balkanska vojna, tega se mogoče premalo zavedamo,« je odločen Krkovič in Jugoslovansko ljudsko armado označi za partijsko, ne za ljudsko.

Krkovič je spregovoril o dveh posebnosti vojne v Sloveniji. Izdani sta bili dve vojni napovedi, čeprav se eksplicitno nista tako imenovali. Prva vojna napoved je bila izdana kot ukaz za premestitev orožja v objekte JLA, 15. maja 1990, kar je pomenilo ukaz za v vnaprejšnjo razorožitev potencialnega branilca. Druga vojna napoved pa je bila depeša predsedniku vlade Lojzetu Peterletu na ta isti dan sestrelitve helikopterja 27. junija 1991. »Do danes nisem razčistil, zakaj tale depeša ni bila poslana predsedniku države in vrhovnemu poveljniku, zakaj predsedniku vlade,« je dejal Krkovič.

Glede agresije Jugoslovanske ljudske armade junija 1991 Krkovič pravi, da ni bila za njih nikakršno strateško presenečenje, saj so se na njo v 13 mesečnem obdobju od maja 1990 do junija 1991 po razorožitvi temeljito pripravili. » Dan D 27. 6. 1991 je bil zame in nekatere moje ožje sodelavce de facto dan oziroma kot v šifri vojaki pravimo D + 408 dan, kar pomeni, da smo bili že 408. dan definitivno de facto v vojni, ne pa šele prvi dan. Kajti ves čas prikritih priprav v MSNZ in v naslednjih fazah smo se pripravljali na spopad z znanim sovražnikom, to je bila Jugoslovanska ljudska armada, ki je s svojo prisotnostjo v obliki mirnodobne razporeditve v naših očeh izvajala to, kar je bilo z nekdanjim vojno-doktrinarnim pojmom opredeljeno kot začasno zasedeno ozemlje,« začetek vojne utemelji Krkovič.

Sestrelitev helikopterja se v vojni razume le kot sestrelitev bojnega sredstva, ne kot umor neoboroženega posameznika

Za presojo konkretnih dejanj sestrelitve helikopterja Krkovič uvršča kot prvi relevantni faktor lokalni in mednarodno pravni vidik, ki ga opredeljujejo formalne podlage. Prva je bila depeša komandanta 5. vojaškega območja JLA, generala Kolška predsedniku slovenske vlade. Druga relevantna podlaga je odredba predsedstva Republike Slovenije z dne 27. 6. 1991, ki med drugim formalno ugotovi vojno stanje in opredeli Jugoslovansko ljudsko armado kot agresorja ter potrdi ukrepe za pripravljenost kot podlago za izdajo ukaza za bojno delovanje naših oboroženih sil. S tem sta formalno potrjeni dve vojskujoči se strani v vojni, agresor, napadalec Jugoslovanska ljudska armada in branilec.

Tretji element, ki ga Krkovič šteje kot relevantnega, je ukaz načelnika Republiškega štaba teritorialne obrambe za bojno delovanje, ki opredeli aktivnosti branilca. Naslednji faktor so določila mednarodnega vojnega prava, ki bi morala zavezovati obe strani. »Že prvi dan je možno dokazati, kdo je spoštoval mednarodno vojno pravo in kdo se je nanj preprosto požvižgal. Na naši strani, torej na strani branilcev, ni bil zabeležen niti en sam prekršek iz vidika mednarodnega vojnega prava. Humanost, ki je bolj kot ne abstraktni pojem v vojni je bilo naše vodilo. Mi si vojne nismo želeli in je tudi ne povzročili, smo se pa aktivno branili,« strokovno razlago vojne strne Krkovič.

Sestrelitev helikopterja se lahko v kontekstu pravil delovanja v vojni razume le kot sestrelitev bojnega sredstva, ki ga opravlja posadka XY, nikakor pa kot umor neoboroženega posameznika. »Metakognitivna sfera pilota agresorskega helikopterja, ki se pretežno v obtožnem predlogu uporablja kot manipulativni argument za dokazovanje pripadnosti helikopterja in posadke branilski, naši strani, je zavajajoča in povsem irelevantna, kajti nisem izdal nikakršnega ukaza za sestrelitev posameznika temveč, oprostite, če prevečkrat ponavljam, temveč izključno za sestrelitev bojnega sredstva kot celote. Izvidniški helikopter pa je neizpodbitno v vojni bojno sredstvo,« pojasni Tone Krkovič in doda, da to ve vsaka kuharica v vojaški kuhinji, »le nekateri vsevedi iz eminentne slovenske pravniške elite se delajo, da tega ne vedo in me v medijih praktično že označujejo za zločinca.«

Tone Krkovič je zaključil z mislijo, da bi bil po 25 letih, že čas, da vsi izvemo resnico. »Predvsem pa, da se nas ljudi, ki smo v častni in zmagoviti vojni za samostojno Slovenijo sodelovali že bodisi enkrat dokončno obsodi ali pa pusti pri miru. Nimamo in ne iščemo nikakršnih privilegijev po vzoru NOB in revolucije. Privilegij priznanja časti in miru, če je to sploh privilegij, pa sem trdno prepričan, da nam pripada.«