Težave Slovenije pri samooskrbi s hrano

Kakovostno pridelana hrana znova pridobiva na pomenu in postaja izrazito strateška dobrina, samooskrba s hrano pa se označuje z izrazom nacionalna prehranska varnost. V zadnjih letih se vse pogosteje govori o problemih v zvezi s samooskrbo kmetijskih pridelkov v Sloveniji. Po podatkih SURS-a je bila samooskrba s hrano v letu 2007 še 55,9%, v letu 2009 pa 53,5 %. Pridelava določenih vrst hrane se v Sloveniji zmanjšuje, zato vedno pogosteje prihaja do pobud za njeno povečanje.Eden od vzrokov za zmanjšano samopreskrbo s kmetijskimi pridelki slovenskega porekla je v tem, da je nabava kmetijskih pridelkov že nekaj časa usmerjena k velikim,  večinoma cenejšim dobaviteljem izven Slovenije, na drugi strani pa je pogosto krivo tudi dejstvo, da imamo nekaterih svojih kmetijskih pridelkov premalo ali pa pri cenah nismo konkurenčni. To je še posebej izrazito na področju trga zelenjave (po podatkih SURS-a je bila najnižja samooskrba z zelenjavo in je v letu 2009 znašala le 37,8%. Zelenjava se je pridelovala na samo 2% kmetijskih površin) in sadja (samooskrba s sadjem okoli 40%). Nekoliko bolje je pri  krompirju, kjer je samooskrba znašala 62,8% in je glede na prejšnje leto narasla za dobrih 5%. Stopnja samooskrbe z žiti je bila v istem letu 53,5%.

Stanje pri samooskrbi na področju živil živalskega izvora je nekoliko boljše in znaša  po podatkih Statističnega Urada Republike Slovenije (SURS-a)  82,6% za leto 2009.

Najslabše rezultate pri samooskrbi dosegamo pri prašičjem mesu, stopnja samooskrbe pri prašičjem mesu je 70%, saj beležimo strm padec domače prireje, a navkljub temu poraba svinjskega mesa med prebivalstvom ostaja praktično nespremenjena. Verjetno gre padec prireje prašičjega mesa pri nas pripisati nizkim odkupnim cenam prašičjega mesa, tako da rejci ne pokrijejo niti vseh variabilnih stroškov.
V letu 2008 je bilo v Sloveniji porabljenega okoli 45 % svinjskega mesa slovenskega porekla,  kar 55 %  svinjskega mesa pa je bilo uvoženega. Pri tem pa ne gre spregledati podatka, da se je uvoz prašičjega mesa od leta 2004 praktično podvojil.

Glede samopreskrbe z govejim, perutninskim mesom, jajci in mlekom v glavnem dosegamo raven samozadostnosti, kljub temu, da je ekonomski položaj slovenske reje govedi slab, saj rejci pogosto ne pokrijejo niti stroškov vzreje.

Probleme samopreskrbe s hrano gre na eni strani pripisati zgodovinskim dejstvom, saj se je slovensko kmetijstvo v drugi polovici 20. stoletja razvijalo drugače kot kmetijstvo večine zahodnoevropskih držav.Tako imamo danes po podatkih SURS-a in podatkov iz zadnjega popisa kmetijskih gospodarstev iz leta 2010 (opozoriti je potrebno, da so to prvi in le začasni podatki, naslednje pričakujemo marca 2011) v Sloveniji 74.432 kmetijskih gospodarstev (kar je 14 % manj kot pred desetimi leti), vsako kmetijsko gospodarstvo ima v uporabi 6,3 ha kmetijskih zemljišč (0,7 več kot pred desetimi leti), ki se v povprečju raztezajo na kar 22 parcelah. Povprečna velikost kmetijskih parcel znaša samo 0,3 ha. Delež zaraščanja kmetijskih zemljišč je bistveno manjši kakor pred desetimi leti. Kmetijska gospodarstva v povprečju redijo 5,4 glav velike živine (v obdobju zadnjih desetih let se je povečal v velikostnem razredu »20 in več GVŽ« v nižjih razredih pa se je zmanjšal).

Po podatkih SURS-a  je v Sloveniji le 4% vseh kmetijskih gospodarstev, ki obdelujejo vsako po 20 ha in več kmetijskih površin, a skupaj obdelujejo skoraj tretjino vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V drugi skupini imamo kmetijska gospodarstva, ki obdelujejo površine do 3 ha, a skupaj obdelujejo le 10 % celokupnih kmetijskih zemljišč v uporabi. 

Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano po podatkih Eurostata navaja, da je Slovenija  med državami članicami EU na 24. mestu po obsegu kmetijskih obdelovalnih površin, saj imamo le  884 m2 obdelovalne zemlje na prebivalca, za samooskrbo pa bi jih potrebovali najmanj 2.000 m2.  V Sloveniji je namreč glede na celotno ozemlje le 8,8 % obdelovalnih površin in v uporabi le 25,9% kmetijskih površin. V EU je obdelovalnih površin 25,9% glede na celotno ozemlje, kmetijskih zemljišč v uporabi pa 43,7 %. 

Drugo nesporno dejstvo je, da v Sloveniji kar 74,2%  kmetijskih zemljišč v uporabi (po podatkih MKGP, »program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 -2013«) spada v območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost.

Tako naravni pogoji in posestna struktura slovenskega kmetijstva nimajo pomembnejših območij za intenzivno kmetijsko pridelavo (izjema so ravnice subpanonskega sveta na severovzhodu Slovenije, ter sklenjena območja v nekaterih dolinah in kotlinah) in v večini primerov ne dopuščajo pridelave večjih količin kmetijskih pridelkov. S tem povezano se tudi enota vloženih sredstev na enoto pridelka poveča. Vse to vodi v zmanjšanje konkurenčnosti večine kmetijskih pridelkov, na kar kaže tudi nedavni rezultat analize v Evropi po metodologiji FADN, da ima Slovenija v Evropi najmanj produktivno kmetijstvo od vseh držav članic EU.

Večji del Slovenije po svojih danostih nikoli ni bil primeren za kakršno koli obliko intenzivnega kmetovanja. Primeren je za butično proizvodnjo kakovostne hrane polnih okusov, katere pridelki dosti več veljajo.
Za uspeh  in obstoj na trgu je potrebno konkurenčnost slovenskega kmetijstva vsekakor izboljšati. Na eni strani je potrebno povečati učinkovitost in konkurenčnost kmetijskih gospodarstev, kjer naravne razmere in ekonomski dejavniki to dopuščajo, na drugi strani pa, kjer naravne razmere ne dopuščajo intenzivne pridelave, z ustreznimi programi vzdrževati poseljeno, urejeno kulturno krajino in poizkušati usmeriti kmetijska gospodarstva v  kmetijske okoljske programe, kjer navkljub večjemu vloženemu delu pridelovalci lahko pričakujejo večjo ceno kmetijskih pridelkov, ki bo ekonomsko bolj opravičena.Mark JakličOdbor za kmetijstvo pri Strokovnem svetu SDSPriloga: Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 -2013:opis območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, vir: MKGP