Teza o poznem prihodu Slovanov v Evropo je absurd

V zadnjem delu posveta “Slovenci v Alpah od pradavnine” je Duša Krnel Umek spregovorila o Karnih in Kranjcih. Janez Vajkard je starodavnim Karnom in Kranjcem namenil Valvasor prvo in peto knjigo v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Davorin Trstenjak je leta 1859 utemeljeval, da so Karni poleg Panonov, Norencev (Norikov) in Venetov predniki Slovencev. Rimski vojaški pohodi so se tudi čez ozemlje Karnov verjetno vrstili že od leta 181 pr. n. št., to je od časa, ko so postavili v Ogleju vojaško oporišče.

Podobno kot so Italijani pred združitvijo Italije leta 1866 iskali svoje korenine pri starih Rimljanih in ozemlje, ki ga je zasedel Rimski imperij na vzhodu, imeli za svoje, so avstrijski in nemški pisci pred združitvijo Nemčije leta 1870 pripisovali staroselcem na našem ozemlju keltski izvor. Tako pojmovanje bi lahko pripisali ideologiji o arijski rasi, pangermanstvu in kolonializmu 19. stoletja.

Urednik nove Slovenske zgodovine Marko Vidic je pred kratkim izrazil tezo: »V kriznih časih nastajajo, predvsem na obrobju, različne teorije o avtohtonosti Slovencev, ki imajo odmev predvsem v publicistiki in tudi podporo v javnosti (venetska teorija).« Peter Štih še vedno piše o naselitvi Slovanov: »Naseljevanje Slovanov – o Slovencih v zgodnjem srednjem veku pa tudi še kasneje ne moremo govoriti, ker se ta identiteta takrat še ni izoblikovala …« – Sclaborum provincia se zato napačno prevaja kot pokrajina Slovanov, ki pa je bila dežela starodavnih Slovencev. Lahko bi jih imenovali Sloveni za razliko od sedanjih Slovencev.

Tako pojmovanje je še vedno skladno s pangermansko ideologijo in njenim političnim okvirom: »Če je germansko ljudstvo zelo blizu arijski rasi, potem morajo biti Slovani najbolj oddaljeni od nje,« piše Mario Alinei in nadaljuje: »Popoln absurd, kot pravljica, je teza o tako imenovanem ‘poznem prihodu’ Slovanov v Evropo, ki jo mora zamenjati scenarij o slovanski nepretrganosti bivanja od paleolitika dalje; rast slovanskega prebivalstva je mogoče razložiti z izredno uspešnostjo, nepretrganostjo in trdnostjo, ki jo kaže neolitska kultura v jugovzhodni Evropi.«

»Teorija o pozni selitvi Slovanov je v protislovju tudi s tradicionalno teorijo o navalu Indoevropejcev v bakreni dobi, glede na to, da ni mogel nihče še potrditi, kje naj bi se skrivali Slovani celih tri ali štiri tisoč let, preden bi se množično privalili v Evropo in jo zasedli skoraj polovico.«

Srboljub Živanović, antropolog, ki je raziskoval Lepenski vir, pravi, da so germansko šolo o poznem prihodu Slovanov v 7. stol. Nemci že opustili, še vedno pa se je oklepajo Srbi. Enako se germanske šole oklepajo tudi zgodovinarji na Slovenskem.

Leda Dobrinja se predvsem ukvarja z raziskovanjem slovenskega staroselstva na področju Istre. Predstavila je zbornik, v katerem so dognanja aktivistov tudi precizno predstavljena.  Zbornik Slovensko staroselstvo in Istri II je nastal, ker so Slovenci v Istri pričeli raziskovati svoje korenine, saj o lastni zgodovini niso vedeli prav ničesar. V knjigah, ki so bile že izdane, so iskali dokaze o svojem obstoju, a kmalu ugotovili, da naj bi po pregledanih referencah sploh ne obstajali. Knjiga vsebuje prispevke znanstvene in poljudnoznanstvene narave, domoznanske in literarne zapise, razmišljanja ter druge zapise, opremljena je z zemljevidi, dokumenti in fotografijami.

Razdeljena je na štiri tematske sklope: Raziskovanje, Iz domače zapuščine (domoznanski zapisi), Materialni ostanki (eseji in spraševanja) in Od Istrov do Istranov, ki mu sledi priloga. S projektom želijo širši javnosti predstaviti podatke, ki so jih zbrali, in nove vidike obstoja ter razvoja. Bralca želijo spodbuditi h kritičnemu razmišljanju in k aktivnosti pri iskanju lastne preteklosti.