Teža "nezaupanja"

Objavljamo prispevek poslanca SDS in podpredsednika Državnega zbora RS Franceta Cukjatija, dr.med., ki je bil 26. januarja 2009 objavljen v “Našem časopisu”, lokalnem mesečniku občin Vrhnika, Borovnica, Log-Dragomer, Horjul in Dobrova-Polhov Gradec. Predsednik države je zavrnil imenovanje nekaterih veleposlanikov, ne da bi ustrezno utemeljil svojo odločitev. Za dr. Dimitrija Rupla je celo zatrdil, da bi ga zavrnil tudi v primeru, če bi izpolnjeval vse zakonske pogoje. Znanje, izkušnje in sposobnosti dr. Rupla očitno niso vprašljive, problem je le, da mu predsednik “ne zaupa”.

Kmalu za tem je novi minister za promet – še preden se je seznanil s stanjem na Slovenskih železnicah – najavil razrešitev direktorja Slovenskih železnic, ker mu “ne zaupa”. Tudi drugje potekajo kadrovske zamenjave ljudi, katerim nova oblast “ne zaupa”.

Kot lahko beremo v nekaterih kritičnih časopisih, je bil na prvi seji Pahorjeve vlade sprejet sklep, naj novi ministri pripravijo seznam na novo zaposlenih v obdobju Janševe vlade z navedbo: od kod so prišli, oziroma s katerega delovnega mesta in na katero delovno mesto so razporejeni. Vladni sklep sledi koalicijskemu dogovoru, da bodo preverili vse nove zaposlitve, ki jih je izvedla prejšnja vlada. Ne gre za preverjanje sposobnosti kadrov, ampak očitno za izraz načelnega nezaupanja do vseh, ki so bili zaposleni v prejšnjem mandatu.

Glede na to, da je delovna doba zaposlenih največ 40 let, se v 4-letnem mandatu že zaradi upokojevanja na novo zaposli najmanj 10 % uslužbencev. In vsi ti se bodo očitno znašli na seznamu za odstrel samo zato, ker jim nova politika “ne zaupa”.

To spominja na metode, ki jih zgodovinski spomin zelo dobro pozna. Stalinovi sodelavci so vsi zapovrstjo žalostno končali, ko jim veliki vodja ni več zaupal. In koliko je bilo slovenskih domoljubov, podjetnikov, pisateljev, znanstvenikov…, ki jim je bilo po drugi svetovni vojni onemogočeno vsakršno ustvarjalno življenje (če jim že ni bilo odvzeto), ker jim lokalni sekretar partijske celice (ali pa generalni sekretar Zveze komunistov) “ni zaupal”.

Si lahko zamislite večjo oblastno samovoljo, kot je ta, da oblastnik preko palca oceni človekovo neprimernost za določeno funkcijo, pri tem pa ne premore druge razlage, kot je ta, da mu pač “ne zaupa”?! Ob takem ravnanju postanejo temeljna humanistična in demokratična načela, kot so enakost pred zakonom, enake možnosti za vse, pravična in pravna država… samo še cinične floskule.

In kaj če si oblast tako samovoljno presojo privošči za celo kategorijo ljudi?

Potem dobimo vse mogoče totalitarne ekscese, od Hitlerjevega pregona Židov do komunističnega izrinjanja vseh “protirevolucionarjev” in “notranjih sovražnikov”, ki jim je v najboljšem primeru dovoljeno le še drugorazredno državljanstvo. V normalnih demokracijah pa je ravno obratno: tam oblastniki ne razrešujejo po dolgem in počez, ampak tam ljudje razrešijo oblastnika, ko mu ne zaupajo več.

S tem nikakor ne želim omalovaževati pomena medčloveškega zaupanja.

Človek se poroči le s človekom, ki mu zaupa. Tudi prijateljstvo traja, dokler traja zaupanje. Povsem logično je, da mali obrtnik zaposli le tistega delavca, ki mu zaupa. Jasno je tudi, da si direktor ali minister izbere osebno tajnico, ki ji zaupa. Pri tem se nihče ne muči z analizo in podrobnimi merili, na čem temelji zaupanje. Včasih ima pri tem odločilno vlogo preprosta človeška simpatija, ki sodi v kategorijo težko določljivih čustvenih vzgibov, saj je isti človek nekomu simpatičen, drugemu pa nesimpatičen.

Tako “zaupanje” kot odločilno merilo primernosti kandidata je mogoče uveljavljati le na zasebnem oziroma osebnem področju. Če torej direktor javnega zavoda sprejema na različna delovna mesta le tiste kandidate, ki jim “zaupa”, pomeni, da si je na neki način “privatiziral” zavod in ga šteje za svoj osebni vrtiček. In če visok državni funkcionar podeljuje funkcije le tistim, ki jim “zaupa” (oziroma so mu simpatični po videzu ali strankarsko-ideološki pripadnosti), pomeni, da si je privatiziral oblast oziroma državo.

Zaradi prevelike vneme po kadrovskih zamenjavah na vseh nivojih je vlada stopila na zelo spolzka tla. Nerazumljivo je, da predsednik države zavrne kandidaturo za veleposlaniško funkcijo samo zato, ker kandidatu “ne zaupa”, pri tem pa ne obrazloži svojega nezaupanja, ki morda temelji le na kakšnih starih osebnih zamerah. Popolnoma nesprejemljivo je, da minister zahteva razrešitev direktorja gospodarske družbe samo zato, ker mu “ne zaupa”. Povprečnega državljana pa ne zanima ministrov osebni odnos do direktorja, ampak le, ali direktor zna ali ne zna voditi podjetje, ali ga je zavozil ali pa ga uspešno vleče iz težav.

Seveda ne moremo teh kadrovskih stranpoti posploševati in zaradi njih očrniti vso vlado in vse ministre.

Gre za posamezne primere, ki pa zaslužijo zelo jasno in odločno kritiko prav zato, da ne postanejo pravilo. A kritike ni zaslediti nikjer, razen v dveh tedenskih revijah, Reporterju in Demokraciji. V drugih medijih ni opaziti zgražanja nad takim načinom kadrovanja, zaradi česar obstaja nevarnost, da bo javnost takšno osebno-čustveno argumentacijo postopoma dopuščala in jo začela sprejemati kot povsem normalno. Tako bi na široko odprli vrata popolni samovolji nove oblasti. Nevarnost za kaj takega je toliko večja tudi zato, ker vse veje oblasti (vključno s predsednikom države) obvladuje ena politična opcija.

Pri vprašanju zaupanja pa je na koncu potrebno opozoriti še na drugi, mnogo pomembnejši vidik. Noben minister ne more uspešno voditi ministrstva, če mu uslužbenci ne zaupajo. Tudi vlada ne more uspešno voditi države, če ji državljani ne zaupajo. Zaupanje od spodaj navzgor je mnogo pomembnejše kot od zgoraj navzdol.

Zaupanje od spodaj navzgor pa se vzpostavi le takrat, kadar tisti tam zgoraj s svojimi odločitvami neprestano dokazujejo, da vse kandidate, vse zaposlene in vse državljane spoštujejo enako in jim apriori zaupajo po načelu enakosti pred zakonom.

Bo nova oblast sposobna tako ravnati?

France Cukjati, dr.med.
poslanec SDS
podpredsednik Državnega zbora RS