»Temna in svetla stran meseca«

Dejan Kaloh in Vera Ban na predstavitvi knjig v Novi Gorici: V tem trenutku živimo, čas, ko se spet tresejo demokratični temelji v Sloveniji. V ponedeljek, 14.10.2013 je MO SDS Nova Gorica gostila avtorja knjig Vero Ban in Dejana Kaloha, s katerima se je pogovarjala Kaja Draksler.Vera Ban, je po predstavitvi knjige » Moja pot ob Pučniku« na tem dogodku zapisala:»Z Dejanom Kalohom sva prišla v Novo Gorico predstaviti vsak svojo knjigo, ki sva ju v predstavitvi v Dejanovem uvodu poimenovala »Temna in svetla stran meseca.« Njegova knjiga »Ko boter spregovori o sebi« govori namreč o nekdanjem predsedniku RS Milanu Kučanu, moja knjiga »Moja pot ob Pučniku« pa prav tako že v naslovu predstavi osebo, o kateri je pozneje tekla beseda. Ko človek začuti, da se tvoja pripoved zliva s poslušalci, ne občutiš zadrege, saj se zavedaš, da si prišel mednje z resnico v srcu, z resnico, s katero jim želiš morda na nekoliko nenavaden način predstaviti velikega človeka prebujanja Slovenske pomladi. Jože Pučnik! Človek, ki je podaril Sloveniji toliko lepega in dobrega, da bi noben spomenik ne odtehtal njegove veličine. Vselej znova podoživljam čas, ko mi je bilo dano, da sem ob njem orala ledino prebujanja demokratičnih sprememb v Sloveniji in ga doživljala kot očeta, kot nekoga, ki te varuje s svojo neizrekljivo dobroto, poštenjem in resnico. Prav resnica je bila njegova največja vrlina, prav zaradi nje si vedel, da te ne bo nikoli prevaral, nikoli izdal. Na Kajina vprašanja, zakaj sem ga tistega davnega leta 1990 poiskala na Sternenovi ulici v Ljubljani, ni bilo težko odgovoriti in morala sem pritrditi tistim že legendarnim besedam, kot je dejala Kaja: »Prišla sem pomagat!« To je bil dejansko trenutek, ki me je podzavestno vodil skozi vse obdobje mojega sodelovanja z njim, to je bil čas, ko se je še nerojena pomlad tako skrivnostno izvijala iz povojev naše grozljive preteklosti, zaznamovane s smrtonosnim mečem neslavne zgodovine našega naroda. Pučnik je za zidovi samice, v katero so ga pahnili za dolgih sedem let, na svoji koži krepko občutil moč sistema, ki nam je vladal toliko let in ni zaman dejal, da je bil to satanski režim. Po vrnitvi iz Nemčije, kjer je bil prisiljen začeti kot navaden delavec in se po dolgih letih vrnil v domovino z na novo pridobljeno diplomo in doktoratom, se je ves predal ognju prebujanja novih časov za domovino, ki jo je imel tako neizmerno rad. Imeti rad domovino je velika stvar in kdor nima rad svoje domovine, je ni vreden. Žal današnji čas kaže prav to, saj vladajočim ni mar, kaj se dogaja z njo, zanimajo jih le njihovi stolčki in denar, ki ga sicer ne potrebujejo, potrebujejo pa menda čas, ki pa se nevarno izteka na škodo vseh nas. Kaj vse bi še radi postorili, preden bodo zapravili poslednjo sekundo časa, ki so si ga vzeli na silo, s prevaro, z virantovanjem in nečastno, lažno predstavitvijo pred Evropo? Kaja me je vprašala, kaj bi porekel Pučnik, če bi doživel vse to, kar se nam dogaja, kar se dogaja z našim predsednikom Janezom Janšo. Premišljevala sem, kaj naj odgovorim, a sem se spomnila njegovih odzivov, ko se je zgodilo kaj v nebo vpijočega: »Barabe so, Vera, barabe in barabe ostajajo barabe!« Pučnik namreč ni poznal solza, ko je bil ranjen, svoje solze je izjokal za zaporniškimi celicami, zato je bil velik in ga ni bilo moč kupiti.«Dejan Kaloh pa je strnil svoje misli takole:» Milan Kučan je vsekakor bil najbolj pomemben slovenski politik skoraj dve desetletji (1986 – 2002), njegov neformalni vpliv pa je nato bil bolj daljnosežen kot bi si površen opazovalec sploh lahko mislil. Ta vpliv je še dandanes zelo močan, da ne rečem ključen za nekatere pomembne politične odločitve v Sloveniji. Spomnimo samo, kako so novinarji zalotili Zorana Jankovića pred Kučanovo hišo v Murglah tik preden je povedal, da je dal soglasje h kandidaturi za predsednika PS. Nenavsezadnje se je Kučan s svojim javnim pismom sam pred zadnjimi predsedniški volitvami samorazkril kot prvi med strici iz ozadja. Te zadeve seveda niso normalne in to je nedvomno unikum v Evropi. Žal v naši državi ni prišlo do lustracije kot v nekaterih bivših komunističnih državah. To v politično-družbeni praksi pripelje do leta 2013, ko bivši šef partije na nekem partizanskem zborovanju sedi v prvi vrsti skupaj s celotnim državnim političnim vrhom, od premierke do predsednika države, in skupaj z njimi, vsej Evropi na očeh, prepeva »eviva il communismo«. Zaradi vsega tega si je Kučan vsekakor zaslužil celoviti opis svojega dela in lika.Gre sploh za prvo resno knjigo po dolgih 23 letih o Milanu Kučanu. Leta 1990 je bila nazadnje izdana knjiga o Kučanu, šlo je za intervju-knjigo avtorja Igorja Saviča, kjer je šlo za takratno Kučanovo promocijo pred takratnimi predsedniškimi volitvami. V moji knjigi je praktično zajeta vsa življenjska zgodba tega kontroverznega politika in hkrati gre za najbogatejšo zbirko Kučanovih govorov in izjav na enem mestu. Čez citate dejansko govori Kučan, takšen kot je bil in je. Kučanove izjave tako dejansko kažejo na njegovo politično razmišljanje, kateremu so potem sledile čisto realne politične poteze, ki so potem tako ali drugače vplivale na vse nas, ki živimo v Sloveniji.Milan Kučan je tako rekoč že zelo mlad sprejel partijsko izključujočo miselnost –kdor ni z nami je proti nam. Tukaj je že kot mladinec delal določene čistke nad tistimi, ki se niso držali »pravovernih« smernic (afera Bruc), kasneje je celo bil prvi varuh komunistične ideologije, ko je na sekretariatu opravljal delo vodje idejnega področja in tako naprej. Potem je bil tako ali drugače vpleten v afero JBTZ, pa v afero Depala vas, v afero Patria. Pri vseh teh zadevah so padale zaporne kazni ali pa so nastopile neke resne politične posledice.Na tem mestu bi vam rad zaupal še eno svojo zgodbo iz časa slovenske osamosvojitvene vojne. S starši sem živel v neposredni bližini vojašnice Staneta Rozmana Staneta, to je sedanja vojašnica generala Maistra. Fantje smo iz enega izmed tankov, ki so se vozili po mariborskih ulicah sneli zastavo in kasneje pred kamerami nacionalne televizije s škarjami iz nje izrezali rdečo zvezdo. Nikoli si ne bi mislil, da se bo v letu 2013 ta totalitarna in agresorska rdeča zvezda v Slovenijo vračala na tako velika vrata.
Ravno v tistem izjemno resnem vojnem času je Kučan neokusno zabavljal čez Janšo in Bavčarja, ki sta kot obrambni in notranji minister nosila svojo glavo dobesedno na prodaj, kar je popolnoma neodgovorno od nekega predsednika države. A Kučan kot čistokrvni rdeči predsednik je še v začetku leta 1992 v svojih predsedniških prostorih na vidnih mestih razstavljal portrete svojih vzornikov – Tita in Kardelja in to pol leta po slovenski samostojnosti in neodvisosti.In ko smo ravno pri Titu – v naši prestolnici se bo sredi novembra zgodila otvoritev razstave o tem diktatorju, zato menim, da je še kako važno, da tudi naši mladi rodovi zavedo, da je čas, ki ga v tem trenutku živimo, čas, ko se spet tresejo demokratični temelji v Sloveniji, je čas, ko je Slovenija na zelo pomembnem razpotju med demokratično Evropo in nekim ponovnim utopičnim demokratičnim socializmom, za vsem tem pa tako ali drugače stoji dolga Kučanova senca. Upam, da bo tudi moja knjiga pripomogla k temu, da bo v naši državi čim več takih, ki bodo sledili demokratičnim vrednotam in izročilom ter Sloveniji po svojih močeh pomagali, da postane uspešna in dejansko demokratična država.«