Tanko: Z arbitražnim sporazumom bo Slovenija ujeta v "morsko" kletko

Z glasom PROTI bomo zaustavili parcelacijo v Piranskem zalivu, ki bo odrezala Luko Koper in ostalo obalo od neposredne povezave z mednarodnimi vodami oziroma odprtim morjem. Danes odločamo o razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma o zakonu o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Zanj se odločamo, ker niso bile izrabljene ne notranje politične in tudi ne strokovne možnosti ter potenciali, niti niso bili v zadostni oziroma v dovoljšnji meri vloženi napori v pripravo zunanje političnih okoliščin in podlag za tak korak. Oboje je Pahorjeva vlada ob izdatni podpori tako aktualnega kot nekdanjega predsednika države, dr. Tuerka in Kučana, ignorirala in podcenila. Najbrž zavestno.V SDS smo prepričani, da bi morala katerakoli vlada, tudi Pahorjeva,  pri tako dolgoročnih in usodnih odločitvah, povezati vse konce domače politike in se potruditi za pridobitev najvišjega možnega političnega in siceršnjega soglasja. Vemo, da popolnost ne bi bila možna, dalo pa bi se zagotovo doseči precej več od tega polovičarstva, ki smo mu priča sedaj. Ko koalicija arbitražni sporazum nekritično podpira, opozicija pa mu enotno in argumentirano nasprotuje.Za opozicijo je referendumska zavrnitev arbitražnega sporazuma zadnja priložnost, še zadnji poskus, da se preprečijo škodljive posledice za Slovenijo in da se z glasom proti zaustavi parcelacija v Piranskem zalivu, ki bo odrezala Luko Koper in ostalo obalo od neposredne povezave z mednarodnimi vodami – z odprtim morjem. Za  koalicijo pa je referendum le sredstvo za prevalitev odgovornosti na ramena državljanov.Opozicija je bila iz posvetovanj o urejanju odnosov s Hrvaško v tem mandatu izključena. Pahorjeva vlada je ta akt – arbitražni sporazum skrivala še potem, ko so ga že objavili hrvaški in slovenski mediji. Po vztrajanjih pa smo imeli le kakšno zaprto – tajno sejo Odbora za zunanjo politiko  in sejo državnega zbora, kjer smo iz pisma hrvaške predsednice prebirali, kako si Hrvaška razlaga sporazum. Naši najvišji politični predstavniki pa niso vedeli ali hoteli vedeti nič. Kar je bilo zanimivo.Vse pomembne vsebine, stališča, mnenja, in druge zadeve do tega za Slovenijo ključnega zunanje in notranje političnega akta, smo najprej izvedeli bodisi od tujega in malo kasneje še od domačega tiska, ali iz izjav tujih politikov. Predsednik vlade Pahor se je sprenevedal, minister Žbogar pa je tako ali tako samo strogo pazil, da mu ne bi ušla še kakšna depeša. Najbrž se je v Washingtonu naučil, kako je potrebno ravnati pri takih stvareh.Hrvaška pa je igrala svojo igro. Kosorjeva je povezala hrvaško politiko, nič ji ni skrivala, z vsemi parlamentarnimi strankami se je redno sestajala, pletla in pilila taktiko in vsebino  in v vsaki odločujoči fazi postopka je znala poiskati dodatek, da zahteva in doseže  nekaj več kot je bilo dogovorjeno. In prav vsakič je preigrala Pahorja.Podpisu v Stockholmu je sledilo pismo Kosorjeve, ki je postalo glavna tema debat tudi v slovenskem parlamentu. Ob sprejetju arbitražnega sporazuma v Saboru, pa je Sabor sprejel še posebno izjavo, ki ne pušča nobene dileme o tem, kako si Hrvaška predstavlja ureditev mejnega vprašanja na morju. Pahor – predsednik vlade, v tem času ni pripravil nič – ne pojasnilnega pisma ne kakšnega interpretativnega akta ali pojasnila.Hrvaška vlada je tudi poskrbela, da je hrvaška politika dosegla visoko stopnjo soglasja, saj je bil sporazum z dodatkom – s posebno izjavo sprejet z več kot dvemi tretjinami saborskih poslanikov. Celo naš predsednik vlade se je vključil v dogajanja na Hrvaškem in »prepričeval« SDP-jevca Milanoviča, ki je – nihče ne ve zakaj – vihal nos nad  arbitražnim sporazumom, naj za božjo voljo SDP-jevci le podprejo ta sporazum v Saboru. Nekaj, kar je bilo vnaprej jasno, da bo hrvaška SDP storila, je potrebovalo Pahorjevo fotko.  Hrvaška, ki bo zagotovo pridobila, je odločitev zavarovala z visokim dvotretjinskim pragom odločanja v saboru in na Hrvaškem referendum ni potreben. Nimajo ga. Prihranili so čas in denar in ohranili enotnost naroda. Se mar vam to ne zdi čudno? Vam, spoštovani predsednik vlade, ki je odsoten, ministrski zbor in koalicija, vam še sedaj ne potegne, kako se je Hrvaška tega lotila, in kaj se je zgodilo pri nas?Hrvaška, ki ima okrog 1000 km obale in kateri je ureditev meje v Piranskem zalivu bolj prestižno in čustveno vprašanje, kot kaj drugega, je za zaščito svojih interesov storila vse. Slovenija, kateri je ureditev meje v Piranskem zalivu življenjskega  pomena, je v tem mandatu zakockala vse. “So what?” – bi rekel nekdo, ki je bil maloprej v tej dvorani in ob tem še zavzdihnil ne samo – kakšen fantastičen dan!!!!, ampak najbrž celo kakšen fantastičen mandat!!! Pa poglejmo, kaj se je v tem času dogajalo pri nas? Predpripravo na ta ključen poosamosvojitveni korak je opravil kar predsednik republike dr. Tuerk, ki je poskrbel, da so za daljši čas ostala nezasedena najpomembnejša veleposlaniška mesta – v Bruslju, Londonu, Washingtonu, Berlinu, Dunaju, Moskvi, Haagu, Koebenhavnu, Kijevu, Bratislavi, in še kje … V teh svetovnih političnih prestolnicah nismo imeli veleposlanikov, ampak le odpravnike poslov. V ključnem času v ključnih svetovnih metropolah nismo imeli diplomatske vojske, ki bi branila in se borila za slovenske interese.Vzrok temu je bil najbrž politični prestiž, saj je kandidate za nove veleposlanike predlagala Janševa vlada. Za predsednika vseh državljanov je bilo najpomembnejše, kdo bo predlagal in kako bo predlagal kandidate za veleposlanike, potrebe države so bile drugorazredne. Od  nekaj mesecev pa do več kot eno leto je bila v prelomnem času obglavljena naša diplomacija. Poleg pomorsko prikrajšane države, smo, ponovno po predsednikovi zaslugi, postali še diplomatsko prikrajšana država.V najpomembnejših državah nismo imeli nikogar, ki bi  relevantno zastopal naše interese. V tem času se je zgodilo na tisoče mednarodnih dogodkov, formalnih in neformalnih, na katerih se niso slišala ne naša stališča, ne naša pravica, ne naša resnica, ne naše zahteve in predlogi. So se pa Hrvaški.In težko je pričakovati od nekoga, ki je ustvarjal pogoje za prikrajšanje svoje domovine, da bo potem podprl rešitve, ki bi Sloveniji omogočili lasten izvoz ali pa izhod na odprto morje. Pa tudi sedanja – Pahorjeva vlada je sploh prva po osamosvojitvi, ki je pristala na realno možnost pomorske ozemeljske amputacije Slovenije. Vse njene predhodnice so se borile in pogajale za prost dostop Slovenije na odprto morje. Samo spomnite se dimnika, sporazuma Drnovšek – Račan, pa odprave ZERC-a, vztrajanja na stanju na dan osamosvojitve, rezultatov Badinterjeve komisije, Brionske deklaracije, na načelo zunanje pravičnosti, in tako naprej. Pahorjeva vlada je prva, ki je v temelju odstopila od načel njenih predhodnic.  Kaj je še uspela podreti ali pa uničiti Pahorjeva vlada? Namesto nadaljevanja procesa ustvarjanja pogojev za pravično rešitev, s katero bi Slovenija dobila neposreden dostop na odprto morje, in s katerim je Slovenija uspela doseči položaj, v katerem je bila Hrvaška tista, ki je bila arogantna, nespravljiva in je ovirala rešitev, je Pahorjeva vlada z eno potezo postavila vse na glavo. Namesto prejšnjih »pogojnih« soglasij na nekatera predpristopna poglavja, je Pahorjeva vlada nenadoma in brez razloga razglasila blokado. Nepotrebna in nepremišljena zaostritev, ki je Slovenijo v hipu postavila v položaj izsiljevalske države, ki ovira vstopanje svoje sosede v evropske in mednarodne povezave. Lahko se vprašate, če je bilo to precenjevanje oziroma napuh predsednika vlade Pahorja na mestu, ali ne? Odgovor je zelo nedvoumen. Ni bilo.Tako nenadoma kot blokada se je zgodila tudi deblokada. Kar naenkrat se je predsedniku vlade Pahorju med lanskimi počitnicami posvetilo in začela se je druga skrajnost. Ko je slovenska vlada kar naenkrat odpravila vse pridržke za Hrvaško in ko praktično ni bilo več nobenih omejitev Hrvaški niti pri odpiranju niti pri  zapiranju poglavij. Tudi koalicijski poslanci so po razodetju in razsvetljenju predsednika vlade Pahorja v hipu obrnili ploščo. Nobenih pomislekov več, nobenih zadržkov več. Pa so bili več kot utemeljeni.Predsednik vlade Pahor, zanašajoč se na podporo sedanjega in bivšega predsednika republike, na njun politični vpliv ter podporo medijev, je zastavil urejanje najpomembnejšega nacionalnega vprašanja notranjepolitično zelo izključujoče, popolnoma drugače kot je to počela Janševa vlada. Domača opozicija je bila povsem izključena. Predsednik vlade Pahor ni prav nobene domače politične stranke povabil na pogovore, kaj šele, da bi jo obiskal kot je obiskal Hrvaško SDP. Doma ni želel dvotretjinske podpore v državnem zboru, boril pa se je za tako odločitev v hrvaškem saboru. Doma je širši konsenz eliminiral. Ni se mu dalo utemeljevati in ni čutil nobene ne ustavne, ne politične potrebe za takšen korak.Če bi bila Pahorjeva vlada prepričana v pravilnost in kredibilnost svojih odločitev in če bi za svoje odločitve imela kvalitetne argumente, potem bi tudi postopke na domačem političnem polju peljala tako, da bi vodili k največjemu nacionalnemu političnemu soglasju. Saj dobrih rešitev ni enostavno blokirati, ali zavreči – ne notranjepolitično ne zunanjepolitično. Odgovorna politična stranka bi bila kvaliteten predlog dolžna podpreti. Morda bi si tovrsten diskurz privoščila kakšna manjša politična skupina, zagotovo pa ne največja. Ne zaradi prestiža, še manj zaradi usodnosti odločitve. Če pa je trdnost vladnih argumentov šibka, potem je politično izmikanje razumljivo, iskanje širšega političnega konsenza nezaželeno in oteženo, strah pred dvotretjinskim glasovanjem pa utemeljen.Ignoriranje pravne stroke, ki sporazumu nasprotuje – in ta je v veliki večini, je doseglo vrhunec. Napihnjene izjave v slogu, jaz imam prav in ne oni, samo sledijo nenadnemu razodetju Pahorja preteklo poletje. Sprejemanje posledic, ki jih utegne prinesti arbitraža, pa tudi ni nekaj, kar bi zanimalo Pahorja. Tako ali tako bo to prevzelo ljudstvo z odločitvijo na referendumu.
 
Zato je Pahorjevo prelaganje odgovornosti na druge tudi razumljivo. Predsednik vlade želi kljub slabo opravljenemu delu ostati brez madeža. Zato se je tudi zgodilo vladno spraševanje Ustavnega sodišča.Toda spraševanje o čemu – ne o celem arbitražnem sporazumu kot bi pričakovali, ampak o samo eni, to je 3.a točki arbitražnega sporazuma in njeni skladnosti s 4.členom ustave  povezavi z 2. poglavjem Temeljne ustavne listine, s tem, da so zahteve in potrebe Slovenije zreducirane na “junction”. Kar pomeni naslednje – da se bo zarisala meja slovenskega morja, nastala bo morska kletka, v katero bo ujeta Slovenija. In tak “junction” s svobodo – če skušam plasitčno prikazati-  ima ujeta ptica v kletki.  Nima pa izhoda – dostopa do svobode – do odprtega morja, čeprav dobro ve, kje so vratca kletke.V težkem položaju smo vsi, tudi Ustavno sodišče. Tudi zato taka previdnost in sugestija Ustavnega sodišča. Ne glede na to, kako presojamo in ocenjujemo njihovo odločbo, nekaj je jasno. Ocenjujejo, da bo najverjetneje odločitev arbitraže taka, da bo zahtevala spremembo ustave in ustavni sodniki priporočajo, da bi ustavo spremenili predhodno, še pred pričetkom arbitraže. Torej se tudi najvišja pravosodna institucija zaveda posledic vihravih in nedomišljenih  Pahorjevih odločitev. Te bodo za Slovenijo zelo boleče. V arbitražnem sporazumu ni upoštevano načelo zunanje pravičnosti, ki bi sploh omogočilo »lastniški« izhod na odprto morje, niso upoštevane okoliščine na dan osamosvojitve, in tako naprej. Na posledice arbitraže opozarja tudi 90 % pravne stroke, zato arbitražnemu sporazumu nasprotujejo, nasprotuje pa mu tudi velik del  nekdanjih ustavnih sodnikov.Po mnenju Ustavnega sodišča  bo potrebno spremeniti ustavo. Najbolje kar preventivno, za vsak slučaj. Že vsakemu povprečnemu državljanu je jasno, kaj to pomeni. Pa še nekaj. Enkrat bomo vsekakor morali o slovenskem ozemlju le glasovati z dvemi tretjinami vseh poslancev. Ko bomo spreminjali ustavo. Žal bo to takrat, ko bo prepozno in ko napak Pahorjeve politične garniture ne bo možno več popraviti. Ustavni sodniki so nam zelo neposredno sporočili, česa sporazum ne bo prinesel oziroma kaj bo odnesel. Najbrž je to že jasno tudi predsedniku vlade, čeprav za potrebe piarja govori drugače. Takih zmag si Slovenci ne zaslužimo. Dovolj velik davek smo plačali že na severni in zahodni meji, nobene potrebe ni, da ga sedaj plačamo še na južni meji. In to ne zaradi kakšne krivične zunanje odločitve, ampak zaradi napak lastne vlade.Tudi druge odločitve Pahorjeve koalicije niso slučajne. Arbitražno sodišče bo začelo delovati šele po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo, kar pomeni, da bo odločitev postavljena daleč v prihodnost, v naslednje mandate, ko te vladne garniture ne bo več. Časovnica, ki jo je predlagala Pahorjeva ekipa jasno pokaže, da se zaveda posledic svojega dela, zanj pa noče prevzeti nobene odgovornosti.Omejena je bila tudi razprava v državnem zboru. Za temeljno in usodno odločitev je koalicija namenila vsakemu poslancu le minuto za razpravo, kar je le polovico tistega časa, ki ga ima poslanec na voljo za obrazložitev glasu in samo petino tistega, ki je na voljo za razpravo pri katerikoli točki dnevnega reda. Resna razprava je bila preprečena, zato smo tudi  obstruirali razpravo o arbitražnem sporazumu. Pahorjeva vlada in koalicija se bojita razprave, jo ne želita, zato jo tudi na vse mogoče načine ovirata. Najbrž se bosta  nasprotnikov arbitražnega sporazuma na podoben način lotili tudi v referendumski kampanji. Vlada hiti tam, kjer ni potrebno. Arbitražni sporazum lahko postavimo ob bok vseh tistih njenih odločitev, ki Slovence razdvajajo – v niz kot so “izbrisani”, homoseksualne posvojitve otrok, povišanja sodniških plač, kadrovska čiščenja in politične nastavitve uprav in nadzornikov, ukinjanje brezplačnih malic za dijake, zapravljanja, klientelistične odločitve, politična pokrivanja Kresalove, Golobiča, Zalarja, Križaniča in drugih sopotnikov.Vlada pa zamuja tam, kjer so nujni hitri in učinkoviti ukrepi – pri gospodarskih in davčnih reformah, pri debirokratizaciji, pri ukrepih za vzpodbude in razvoj gospodarstva, pri t.i. izhodni strategiji, pri razpisih za črpanje EU sredstev, regionalni politiki, investicijah,.. Tu pa čakamo na rezultate Angele Merkel in drugih v Evropski uniji. In zraven vlada govori, kako so ukrepi, ki jih ni in ni od nikoder, prijeli in začeli dajati rezultate.Nekaj o tem je uvodoma govoril tudi predsednik vlade in to je najbrž narobe svet. Problem se pojavi tudi pri referendumski kampanji. Po zakonu je treba odpreti račune 45 dni pred razpisom referenduma. Ssprašujemo se, kako bomo te postopke peljali naprej. Ali bomo kršili zakone, ali to pomeni še dodatno oviranje opozicije, pri izpeljavi referendumske  kampanje, torej bo morala iti v kampanjo brez denarja in brez sredstev, vlada pa se bo lotila tega na drug način. Veliko pozornosti bo treba dati tudi temu področju in poglavjem,, ki jih o kampanji ureja zakon o Zakon o volilni in referendumski kampanjiGlasovati je potrebno proti zato, ker:
1.    Arbitražni sporazum Sloveniji ne omogoča neposrednega teritorialnega izhoda na odprto morje. Hrvaška je ob ratifikaciji AsS sprejela posebno izjavo, v kateri piše: Nič v Sporazumu o arbitraži med Vlado Republike Hrvaške in Vlado Republike Slovenije se ne bo smatralo kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem.2.    Arbitražni sporazum naroča sodnikom, naj najprej po mednarodnem pravu potegnejo mejno črto med Slovenijo in Hrvaško, šele nato pa naj določijo »stik«, (in ne teritorialnega izhoda) Slovenije z odprtim morjem.3.    Arbitražni sporazum bo tako v najboljšem primeru Sloveniji omogočil »služnost« oz.  »neškodljiv prehod« iz razdeljenega Piranskega zaliva preko hrvaškega teritorialnega morja do mednarodnih voda.4.    Arbitražni sporazum določa, da sodniki pričnejo z določanjem meje šele po hrvaškem podpisu pristopne pogodbe z EU, kar pomeni, da bodo posledice sporazuma razvidne šele v mandatu naslednje vlade in po vstopu Hrvaške v EU.5.    Arbitražni sporazum ne upošteva načela zunanje pravičnosti, o katerem je bilo leta 2007 doseženo soglasje med vsemi parlamentarnimi strankami v Sloveniji. To načelo bi omogočilo, da sodniki prvenstveno upoštevajo zgodovinske okoliščine, zaradi katerih je po drugi svetovni vojni več kot sto dvajset tisoč Slovencev ostalo v Italiji, tam sta ostala tudi Trst in Gorica, medtem ko je Hrvaška dobila nazaj celotno narodnostno ozemlje in večji del Istre, ki v zgodovini nikoli ni bila njena.6.    Z arbitražnim sporazumom je ogrožen slovenski nacionalni interes v tistem delu, kjer temelji na strateškem pomenu pristanišča Koper, ki Sloveniji in drugim državam srednje Evrope omogoča intenzivno gospodarsko sodelovanje.7.    Slovenska vlada, ki je sporazum podpisala brez usklajevanja in obveščanja strokovne javnosti in opozicije, nato pa ga je ob omejitvi razprave na zgolj minuto na poslanca, še potrdila z navadno večino glasov, nas je z arbitražnim sporazumom razdvojila in sprla. Namesto da bi se Slovenci enotno soočili z nasprotnimi stališči sosednje države, se prepiramo med seboj in smo hkrati prisiljeni izbirati zgolj med bolj in manj slabimi odločitvami.8.    Uveljavitev arbitražnega sporazuma s pičlo večinsko podporo na referendumu lahko objektivno privede do blokade pri ratifikaciji pristopne pogodbe Hrvaške z Evropsko unijo, kajti prepričljiva večina slovenskih volilk in volilcev podpira zahtevo po nesporni in pravični določitvi naše južne meje še pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo.9.    Ni res, da bodo državne meje z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo izgubile svoj pomen. Z vstopom države v Evropsko unijo bo odpravljena samo carinska kontrola, meja pa bo ostala nadzorovana vse do vstopa Hrvaške v schengenski sistem. Na to pa bo treba čakati še zelo dolgo, najverjetneje do vstopa vseh držav Zahodnega Balkana v Evropsko unijo.10.    Zavrnitev arbitražnega sporazumna na referendumu ne bo poslabšala slovenskega pogajalskega položaja, ampak ga bo, nasprotno, okrepila. Evropska unija je v bližnji preteklosti preživela že več zanjo bistveno pomembnejših odklonilnih referendumov.  Po njih se je vedno poiskalo nove, sprejemljivejše rešitve.11.    Na referendumu bomo odločali o vprašanju naše južne in morske meje, o slovenskem ozemlju in o slovenskem morju. Ta odločitev bo pomembnejša od običajnih političnih odločitev in važnejša od volitev, ki so vsake štiri leta. Potrditev arbitražnega sporazuma na referendumu bi za vedno zaprla Sloveniji teritorialni dostop do odprtega morja. Nikoli več je ne bi mogli spremeniti. Zato se bomo referenduma tudi zagotovo udeležili in obkrožili besedo PROTI.V primeru, da bo arbitražni sporazum kljub vsemu sprejet, bi kazalo, da preberete prvo kitico Gregorčičeve pesmi Ujetega ptiča tožba: “Oj, zemlja širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka me zaklepa, ko ujel sem se v nesrečno past.”