Tanko: "V PS SDS kandidatke ne bomo podprli, ker tudi ne podpiramo neuspešne politike vlade"
torek, 11. 1. 2011JOŽE TANKO: “Hvala lepa za besedo in vsem lep pozdrav. Pred seboj imamo tretje imenovanje ministra na tem resorju, za ministrico Zlato Ploštajner in ministrom Gjerkešem imamo sedaj nov predlog, kar ne govori ravno o tem, da je imel predsednik vlade srečno roko pri izbiri kandidatov. Tudi sicer lahko ugotovimo, da je velika večina sprememb na položaju ministrov iz kvote DeSUS. Predsednik stranke je bil prisiljen odstopiti, minister. In, kot druga zanimivost, če se še tega dotaknemo, pa je tudi ta kurioziteta, da je minister iz kvote DeSUS, ki je predlagal Zakon o SPIZ-u, ki je v temeljnem nasprotju s stališči stranke DeSUS, ostal trden člen vladne koalicije in ni sporen niti za DeSUS niti za predsednika vlade. To je neke vrste ena svetovna kurioziteta in veliko pove o stanju v koaliciji.
Zanimiva je že odstopna izjava gospoda Gjerkeša, kateri je predsedniku vlade zapisal: “Ker želim vse deležnike razbremeniti pritiskov javnosti ti sporočam, da sem na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakon o Vladi Slovenije pripravljen odstopiti s položaja ministra brez resorja odgovornega za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, na katerega sem bil imenovan 22. 10. 2009. Prepričan sem, da sem svoje delo doslej opravljal vestno, odgovorno in pošteno. Objektivni pogled na delo za časa mojega mandata temu gotovo pritrjuje”. Kako je predsednik vlade prebral oziroma razumel to pisanje pa se kaže v dopisu v državnemu zboru, v katerem je zapisano, citiram: “Na podlagi 261. člena Poslovnika Državnega zbora vas obveščam, da sem dne, 21. 12. 2010 prejel pisno objavo dr. Henrika Gjerkeša, ministra brez resorja odgovornega za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, s katero me je obvestil, da odstopa s funkcije ministra brez resorja, odgovornega za lokalno samoupravo in regionalni razvoj.” Tukaj vidimo, kako se besede in besedne zveze, s tem pa tudi pomeni in nameni v vladi spreminjajo že na kratki poti od ministra do osebe na vrhu olimpa. Predsednik vlade bere in razume drugače kot je zapisano, ker ni neka posebnost, ker tudi do sedaj smo ugotovili, da bere tudi drugače podatke o gospodarski rasti, o zaostajanju s konkurenco, rast na borzi brezposelnih je uspeh, itd. Minister Gjerkeš je ponudil odstop, zato ker je nekoliko preveč napihal. Kaj takega pa ni pričakovati od tistih, ki so nekoliko preveč nagrabili. Taki so bolj trdni členi koalicije, bolj trdni podporniki, bolj nedotakljivi in do njih se tudi predsednik vlade obnaša bolj zaščitniško, bolj pokroviteljsko tudi bolj razumevajoče. Za temi osebami je močno podporno okolje s tihimi družbami, s prijateljskimi navezami, s privilegiranimi cenami bančnih kreditov, s prirejenimi razpisi, številnimi uslugami gradbenih firm. Enim je kljub napaki ali napakam dana ne samo druga, ampak vedno znova nova priložnost. Tisti drugi, ki so pa v koaliciji bolj na obrobju pa ne morejo računati na nič, pa naj bi za vse veljala enotna pravila pravne države in politične kulture.
Tudi utemeljitev kandidature Duše Trobec Bučan je lahko rečem malomarno pripravljena, kajti ne vem, če imamo opravka z isto osebo. Soglasje h kandidaturi je podpisala Duša Trobec Bučan, predsednik vlade pa je v utemeljitvi kandidature v zadnjem stavku zapisal, da je Daša Trobec Bučan primerna kandidatka za ministrico brez resorja. Kdo torej, Duša ali Daša? Sprašujem se, ali je to le površnost kabinetnih uradnikov ali pa predsednik vlade pozorno ne prebere tistega, kar podpiše. Recimo, niti ne svojih osebnih predlogov za kandidate za ministra. Morda gre za oboje. Težave vlade, gre za nekoordiniranost politik in pristopov, za nesposobnost oblikovanja prioritet, tudi za nezmožnost izvajanja določb ustave, zakonov, tudi resolucij, gre za kršenje postulatov demokratične ureditve, za blokade, se kažejo tudi na tem resorju. V normativnem programu vlade za leto 2009, lahko rečemo, da je neke vrste biblija, je bilo zapisano, da bo vlada 10. decembra 2009, torej pred več kot letom dni, vložila v postopek paket pokrajinske zakonodaje. Sedanji predsednik vlade je namreč ob zavrnitvi pokrajinskega paketa v prejšnjem mandatu, ob zaključku mandata Janševe vlade, dejal, da bodo, če dobijo mandat, zagnali vse aktivnosti za ustanovitev pokrajin. Do danes se na tem področju ni storilo prav ničesar. Ni obljubljenega posvetovalnega referenduma glede števila pokrajin in ni prav nobenega vladnega zakona iz pokrajinskega paketa. Ker se štirje predsednik koalicijskih strank, seveda, stroka in politika v isti osebi, ne morejo dogovoriti o ničemer, se niso tudi o pokrajinah in tudi te niso več prioriteta in zato jih tudi ni v normativnem programu za letošnje leto. Naj govorita predsednik vlade ali kandidatka kar želita, vendar med več kot 180 akti, ki naj bi jih vlada sprejela in predlagala letos ni pokrajinske zakonodaje. Pa tudi sicer je načrtovani opus na tem področju precej skromen. Predlagani naj bi bili dve noveli, zakon o lokalni samoupravi in zakon o financiranju občin, s katerima se bo najbrž občinam dodalo še nekaj obveznosti in odvzelo nekaj denarja, da se bo lahko lažje utemeljevalo, da občine, male občine niso sposobne preživeti. Ampak brez hrane ne preživi nobeno bitje, noben organizem, lahko le krajši ali daljši čas vegetira, potem pa mine.
Pokrajinski paket, ki ga zaradi kršenja lastnih rokov in zavez, ki si jih je postavila Pahorjeva vlada ni bil vložen, je v tem mandatu vložila Slovenska demokratska stranka, vendar sta ga vlada in koalicija zavrnili. Koalicija in vlada sta odločitev argumentirali, daje predvidenih pokrajin preveč, da pristojnosti niso premišljeno prenešene, da formula financiranja ni ustrezna in da bodo pripravili boljši predlog. Sedaj pokrajin ni preveč, ker ni prav nobene, nobena ni sporna. Sporna bo tudi neustavna formula financiranja, pa je zelo podobna tisti, ki ureja financiranje občin. In tudi pri občinah je ta formula še vedno neustavna in tako naprej. To so najbrž za to vlado in to koalicijo pretežke naloge. Kdaj bo vlada kaj pripravila? Včeraj je bila klavzura koalicije, lahko bi bile pokrajine ena od prioritet, ena od tem, pa niso bile. Kajti, očitno je, da imajo ministri v tej vladi preveč radi denar, moč, oblast in da tega ne želijo prenesi na nižjo raven, in ga potem tudi ministrstva raje sama usmerijo preko prirejenih razpisov in potem tudi klientalističnih navezav. Pred časom so mediji prinesli podatke o spornem delu državnega sekretarja Andreja Horvata, ki je zadolžen za izvajanje tako imenovanega Pomurskega zakona. Šlo naj bi za privilegirano delitev sredstev političnim sopotnikom za jasno zapisane sume korupcije in klientalizma, torej sumov storitev kaznivih dejanj. Kakšen je bil odziv koalicije, in tudi predsednika vlade, pa tudi resorja, za katerega se poteguje kandidatka, smo videli in še vidimo – ni bilo nobenih odločnih, jasnih, javnih odzivov, nobenega suspenza, nobenega ukrepa. Edina dobra poteza te vlade, ki je povezana z reševanjem Pomurja, je bil predlog ali odločitev bivšega ministra za gospodarstvo Lahovnika, ki je naloga sanatorja Mure poveril Bojanu Starmanu. Ta odločitev je edina prinesla sadove Pomurju, se pravi ohranila delovna mesta. Slišimo da je začela družba pozitivno poslovati in upam, da bodo ti sadovi pustili nek trajnejši pečat. Ni pa teh pozitivnih ukrepov in učinkov zaznati zaradi delovanja pisarne državnega sekretarja Andreja Horvata. Izvajanje regionalne politike se izvršuje po by-pasih, po nesistemskih rešitvah, po približkih, ki jih koalicija prilagaja svojim trenutnim interesom. Ne po pokrajinski zakonodaji, ne po formalnih postopkih, po formalni hierarhiji, ampak po by-pasih. Nekatere pokrajinske probleme Vlada rešuje z zakonom, kot je to v primeru Pomurja. Morda še težje probleme, kot so na Kočevskem ali Beli krajini, pa se to rešuje preko nekih tako imenovanih razvojnih svetov, brez operativnih pristojnosti, brez denarja in celo z izključitvijo dela občin, ki pripadajo tistemu območju. O problemih Koroške se noče niti slišati. Opozicija je v primeru glasovanja od tako imenovanega pomurskega zakona, zakon podprla. Bil je soglasno sprejet z izredno visokim soglasjem v državnem zboru. Obratno, koalicija pa ni podprla zakona o razvojni podpori Koroški, ki ga je predlagal naš koroški poslanec Miro Petek. SD, LDS, Zares in večina poslancev DeSUS-a so glasovali proti in tu vidimo koliko je to ravnanje koalicije konstruktivno. Pričakuje se samo nedeljena in popolna podpora opozicije. V koaliciji ste trdili, da boste probleme Kočevske, Bele Krajine, probleme Koroške uredili s sistemskim zakonom o skladnem regionalnem razvoju, ki naj bi bil nek nadomestek za neizvedeno pokrajinizacijo države.
Vsebino tega vladnega zakona imamo na mizi, pripomb Zakonodajno-pravne službe je ogromno, kolikor hočeš, mislim, da od vseh členov samo trije členi nimajo pripomb. Ogromno pripomb so dale že občine in še več jih bodo. Vsem tem pripombam pa je skupno, da opozarjajo na nesistemski pristop in rešitve. Zakon je napisan tako, da bodo namesto tistih, ki bi jim moral biti namenjena, odločala razvita središča in strukture, ki na volitvah niso dobile nobenega mandata za upravljanje z javnim oziroma občinskim premoženjem. Celo več, niti kandidirali niso, pa bodo preko sodelovanja v svetih razvojnih regij odločali o proračunih občin. Izvoljeni svetniki, predvsem pa župani, bodo lahko samo nemo spremljali dogajanja odločitev na tem parasistemu. In dejansko ta zakon prinaša parasistem upravljanja z javnimi sredstvi.
Naslednji problem tega zakona so finance. Nikjer v zakonu niso niti z eno število opredeljena sredstva za izvajanje tega zakona. V sedanjem obstoječem zakonu je zapisano, da se vsako leto za potrebe skladnega regionalnega razvoja nameni 1,5% bruto družbenega proizvoda in 0,25% za interventne posebne ukrepe. To pomeni, 1,75 BDP-ja letno, to je približno 500, 600 milijonov evrov na letni ravni. Veliko. Z ZIPRO so to, koalicija, zmanjševale, vendar zaveza v zakonu je zapisana. V novem zakonu, v tem, ki ga sedaj predlaga vlada, pa ni nobene zaveze, nič. Zakon je po tej plati prazen. In s praznim zakonom brez sredstev ni mogoče odpravljati problemov regionalnega razvoja. Blažev žegen ne koristi. Ta oblast se oklepa denarja in tudi zaradi tega se ni izboljšalo pravzaprav delovanje nobenega podsistema. Povsod prihajajo novi obrazci, novi formularji, nove agencije, novi direktorati, novi skladi, nove uprave in namen vsega tega je samo to, da se stvari zameglijo. Istočasno pa se zmanjšujejo nadzorne pristojnosti državnega zbora. Govorimo lahko pri Zakonu o integriteti, pri Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ukinili smo komisijo, ki bdi nad organi itn. Skratka, teh nadzornih institucij je padlo v tem času kar nekaj. Morda državni zbor res ni dovolj učinkovit, vendar s takimi ukrepi, ki jih sedaj predlaga vlada, s takimi rešitvami ne bomo niti več dobro informirani in nekaterih tem verjetno tudi ne bo več možno obravnavati v državnem zboru, ker ne bodo več v pristojnosti državnega zbora. Poseg v regionalno ureditev predstavlja tudi reorganizacija mreže policijskih uprav na osem pokrajin, predstavlja predlog organizacije mreže porodnišnic in verjetno v naslednji fazi tudi mreže bolnišnic. Skratka, z nekimi prikritimi ukrepi se nekaj le poskuša storiti na področju organizacije, vendar na nesistemski način in drugače kot je bilo izglasovano na referendumu.
Tudi črpanje evropskih sredstev s katerimi se vlada rada pohvali v tem mandatu, ni ravno blesteča. Ne gre pozabiti, da je že na začetku mandata prišlo do poizkusa ministra Gasparija in njegove državne sekretarke, da bi se na Evropski komisiji spremenila verificirana pravila za črpanje evropskih sredstev. Pravila so ostala, petega razpisa v višini čez 200 milijonov, 203 milijone evrov ni bilo eno leto, to se pravi, je bila velika zamuda, povzročene so bile velike težave občinam in tudi drugim koristnikom teh sredstev. In to je bil tudi eden od vzrokov za odstop ministrice Zlate Ploštajner. Povzročitelja zastoja črpanja in povzročitve številnih nevšečnosti v lokalnih okoljih pa sta ostala. Da tudi sedaj sistem ne deluje dovolj učinkovito, je razvidno tudi z nedavnega poziva ministrstva, da naj pospešijo črpanja sredstev in podatki o črpanju se dnevno spreminjajo, enkrat navzgor, enkrat navzdol, tako da neke prave številke ni zaznati. Cilj zadrževanj oziroma blokad pri črpanju evropskih sredstev pa je verjetno rezervacija virov za kakšne večje predvolilne projekte. Gre za podobno tehnologijo in tudi manipulacijo, kot je bila uporabljena na Ministrstvu za šolstvo in šport, ko se je izigralo opravičene koristnike sredstev in se celoten paket denarja namenil za pokritje Stožic. Župani in poslanci, bodite pozorni, pravna država in enaka obravnava bosta v tem mandatu še na hudi preizkušnji. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke kandidatke ne bomo podprli, ker tudi ne podpiramo neuspešne politike vlade. Vlada je izgubila bitko na praktično vseh področjih, ni več socialnega dialoga, rastemo tam kjer ne bi smeli, recimo pri brezposelnosti, raste primanjkljaj, raste zadolževanje in padamo tam kjer bi morali rasti, na primer na področju socialne kohezivnosti, pri ustvarjanju novih delovnih mest, pri dobrih pogojih za mlade, pri družbeni odgovornosti, pri pravičnosti, pravni državi, enakosti pred zakonom. Tako kot izboljšanje delovanja pravne države, ni združljivo z delovanjem ministrskega para iz Liberalne demokracije, tudi uspeh Slovenije ni združljiv z delovanjem te vladne koalicije in naš del tega visokega doma kandidatke za ministrico ne bo podprl. Hvala lepa.”