Tanko: "Temelj za razrešitev Erjavca je sporen"

Vodja PS SDS Jože Tanko je na današnji redni seji podal stališče PS SDS glede razrešitve ministra za okolje in prostor Karla Erjavca.Magnetogram ni lektoriran. JOŽE TANKO: “Hvala lepa za besedo. Morda ste v koaliciji spoznali, da je revolucija začela delovati. Bi pa ob tem opozoril, da ima predsednik vlade šibko podporo svojih ministrov za ta predlog, ki ga je predložil, pravzaprav tu sedi sam in zagovarja predlog, ki je v tistem delu obrazložitve, ki bi moral biti ali takšen kot je pravna podlaga usklajen, je pa povsem drugačen. Obrazložitev s predlogom ni skladna. Prej smo že v proceduralnem delu povedali, da je temelj za razrešitev, na katerega se je oprl predsednik vlade, neprimeren, je sporen, tudi po njegovem lastnem prepričanju, to je povedal tudi na tiskovni konferenci in večkrat v svojih izjavah javno, je tak, da si zasluži presojo na Ustavnem sodišču in je tudi napovedoval, da se bo najverjetneje tudi odločil za tak postopek. No, do tega ni prišlo in tu je potrebno ugotoviti, da je ta predlog pravzaprav predlog tistih koalicijskih partnerjev, ki imajo svoj sedež v Domžalah. Tam se oblikujejo pomembne odločitve, tam se uskladijo pomembne odločitve in od tam prihajajo na vlado predlogi, ki jih potem tako ali drugače predsednik vlade tudi izvede. Tu bi rad tudi opozoril, da je predsednik vlade dejal, da nima izbire za tak predlog, ki ga bo dal vladi, predlog Računskega sodišča, poziv Računskega sodišča je tak, da nima izbire, pa zagotovo ima predsednik vlade vsaj dve možnosti, ena je ta, da predlaga na osnovi tega poziva razrešitev državnemu zboru, in to je uporabil, druga pa je, da pisno argumentira zakaj nečesa ali pa tega poziva ne bo upošteval. To možnost je predsednik vlade zagotovo imel, če se je malo poglobil skupaj s svojimi svetovalci v kabinetu, ki jih ima zagotovo na razpolago in to najbrž kvalitetne ljudi, je do tega spoznanja tudi prišel. In najbrž bi lahko tudi ugotovil, da v tem kratkem času, ki ga je dalo Računsko sodišče ministru Erjavcu za ureditev problem, še posebej, ker gre za urejanje problema, ki je neposredno povezan s pristojnostmi občin, potem bi le morali upoštevati, da tako kratki roki v teh postopkih so neizvedljivi, kajti, če s katerimkoli ukrepom posegaš v pristojnost občin, potem je treba tudi lokalnim skupnostim najmanj 30-dnevni rok, da se o predlagani materiji izjasnijo, uskladijo. Tudi nekateri pravniki, bom dejal, ne naši, ne iz opozicijskih vrst, ampak ustavni pravniki, tudi drugi pravniki, ki sodijo v svetovno nazorsko,v koalicijo kot so recimo dr. Rode, dr. Bugarič, so dajali, da ima predsednik vlade izbiro, da ima predsednik vladomožnost pa je ni izkoristil. Navsezadnje je to izkoristil tudi predsednik računskega sodišča dr. Igor Šoltes pa tudi temu pozivu ni predsednik vlade prisluhnil. Je pa tudi pri odločitvah računskega sodišča določene stvari potrebno ravnati z določeno rezervo. Ne vem sicer za kolikšna sredstva je šlo v tem primeru na katerega je presojalo računsko sodišče, morda za deset, dvajset milijonov evrov, morda za pet milijonov evrov taks in teh podobnih zadev. In to je najbrž bistveno manj, če to ocenjujemo, da se nek ukrep ni izvedel kot dvesto milijonov evrov, ki jih recimo minister Gaspari blokira z javnim razpisom, ki ga služba Vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ne izvede. Desetkrat zagotovo razlika v korist tistega, ki teh vplivov ukrepa ni izvedel, se pravi ministra Gasparija in njegove državne sekretarke. Pa ni nikakršnega
poziva, nikakršne ugotovitve, nobene presoje. Sam sem bil tudi župan, tudi sam sem imel revizijo Računskega sodišča, za celoten proračun občine Ribnica, vse investicije, vse plače. Dobili so mi samo tri napake pri takrat mislim, da sedemnajstih zaposlenih pri plačah v celotnem proračunu za nekaj drobiža glede samo na plače. Za nekaj drobiža pa sem dobil mnenje s pridržkom. Če bi dobil recimo takrat takšno mnenje, kot ga je dobil ljubljanski župan Janković najbrž ne bi preživel, ne strokovno, ne tako ne drugačen. Rad bi ob tem opozoril zato, ker se malo razumem na te zadeve, da tudi presoje Računskega sodišča niso tako neoporečne, tako nedvoumne, ampak se najbrž preveč podvržene predvsem osebnemu pogledu tistega, ki na koncu podpiše končno revizijsko poročilo in tudi zahteva ukrepe. Ponekod se to spregleda, ponekod se to razume, ponekod se pa ne razume nič. In na osnovi takšnih pozivov tudi pride do teh predlogov. Zdaj, sicer ne vem koliko imate v koalicijski pogodbi zapisano, da sme biti komunalnih odpadkov na prebivalca vendar iz obrazložitve predsednika vlade je nedvoumno, da je v Republiki Sloveniji teh odpadkov 70 kilogramov manj kot je povprečje Evropske unije. Res pa je, da se morda na nepravi način ti komunalni odpadki ne pobirajo, ne sortirajo, ne predelujejo, da se tudi ne uporabijo ponovno za nadaljnjo proizvodnjo in tako naprej. Vendar ta problem, kar zadeva urejanje okolja, kar zadeva urejanje komunalnih odpadkov, traja toliko časa, koliko imamo to ministrstvo. Od takrat, ko je bil predsednik državnega zbora minister  za okolje in naprej. In vse te rešitve, ki so, najbrž zadevajo tudi predpristopni proces, ker se je takrat določene stvari izpogajalo, in so ministri, ki so takrat sodelovali, najbrž tudi nerealno določene roke ocenjevali, določene postopke, določene stroške in tako naprej. To je pač področje, ki je bilo izredno zapostavljeno. Žal, ker tudi to področje poznam, bil sem župan od leta 1995 kar nekaj časa, dva mandata, in vem, koliko se je na teh področjih delalo takrat, ko so bili nekateri, ki bod danes glasovali o razrešitvi, tudi ministri za okolje. Poznamo te stvari. Ob tem bi rad tudi povedal, da se z ministrom Erjavcem pravzaprav ukvarja ta koalicija že cel mandat. Intenzivno ste k temu pristopili decembra in januarja. Pravzaprav imamo že kar trinajst, štirinajst mesecev tega mencanja, na kakšen način bi storili ta napovedan korak. In glede na to, v kakšnih razmerah se nahajamo, je to najbrž tisti prvi ukrep izhodne strategije iz neke situacije, pravzaprav nujen korak, da se razbije vse te probleme, ki so vezani na izhodno strategijo. Verjetno je eden temeljnih razlogov, da se je treba gospoda Erjavca znebiti, zadeva Patria. Zadeva, ki se je v prejšnjem mandatu zgodila samo zaradi tega, ker je bil gospod Erjavec kot minister za obrambo tisti, ki ni realiziral pisma o nameri, ki ga je podpisala Ropova vlada, v kateri ste bili tisti, ki boste danes odločali o usodi ministra Erjavca, pravzaprav koalicijski partnerji. Vi ste takrat dali politično soglasje, politično podporo, da se je mimo Zakona o javnih naročilih podpisalo pismo o nameri s Sistemsko tehniko, z Viator & Vektorjem in gospodom Pavčkom. Ta projekt je takrat znašal približno 300 milijonov evrov, s tem da zgodba ni bila limitirana, ni bila določena, podobno kot pri zgodbi s šestkolesniki, kjer se je skozi razna dodatna dela, popravila, take in drugačne zgodbe zadeva dogradila do neslutenih zneskov.

Danes je ta koalicija pravzaprav ista, ki je takrat  pripomogla, da se je to pismo o nameri realiziralo. Vendar jaz se ne spomnim, da bi takrat gospod Borut Pahor, gospod B.P., niti kdorkoli iz prejšnje koalicije izrekel karkoli proti takemu pristopu temu pismu o nameri in tako naprej. Nihče. Rop je takrat, ali kasneje po dogovoru s sedanjim predsednikom Vlade celo prestopil v njegovo poslansko skupino. In glede tega ni bilo nobenih zadržkov, nobenih pomislekov, čeprav je potekalo vse mimo zakona o javnih naročilih in kako drugače. To, da ta posel ni bil korektno realiziran, ne tistih 6X6, ne nadaljevanje te zgodbe z 8X8, je ugotovila tudi preiskovalna komisija v prejšnjem mandatu. Tudi to. Vendar očitno je, da največji politični poraženec ne bodo tisti, ki so na tak neustrezen način, nezakonit način zastavili projekt osemkolesnikov, ko se je praktično ves dogovor realiziral v mesecu ali dveh, od priprave ponudbe, obsega pogodb in tako naprej in brez, da je karkoli bilo narejenega v projektnem delu na tem področju, ampak pač tisti, ki tega ni izpeljal
tako, kot je bilo pričakovano. To pa je bil minister za obrambo v Janševi vladi. In, recimo, tu gre očitno najbrž v pomembnem delu tudi za maščevanje tistih, ki niso prinesli primernega zadovoljstva in satisfakcije pri realizaciji tega projekta za tiste, ki so tudi takrat podpisali. V prejšnjem mandatu smo tudi velikokrat slišali, da če bo kakršenkoli sum, kakršnakoli senca dvoma v poštenost tega posla, da se bo pojavil kakršnekoli sum korupcije, in to je najbrž očitno sedanji generalni sekretar Vlade več kot dobro vedel, je bilo rečeno, da bo takoj v najkrajšem možnem času ta pogodba tudi odpovedana. Vendar kot rečeno po letu dni se ni zgodilo popolnoma nič. Tudi predsednik protikorupcijske
komisije potem, ko je dobil nekaj hladnih tušev doma in v tujini je na nek čudežen način umolknil, kajti te njegove napovedi o postopkih o korupciji pri nekaterih, ki opravljajo politične funkcije, se pač do sedaj še v ničemer ni potrdil in tudi postopki ne tečejo tako, kot je bilo povedano.

Da gre za neljubega ministra vladne koalicije kaže tudi to, da se potem, ko ti argumenti v zvezi s Patrio niso stali, so prišle obtožbe o nevestnem delu. Koalicije je v hipu pozabila na vse tiste druge zadeve, vse tiste druge obremenitve proti ministru za okolje. Prišla je zgodba o nevestnem delu in tudi danes mo tu slišali zelo pomembno argumentacijo. Vendar kot slišimo, postopek še ne teče. Presoja ali bo ta kazenski postopek dejansko stekel, še ni izvršena. Se pravi, da se poskuša pravzaprav argumentirati ustreznost odločitve predsednika vlade z nekimi zadevami, ki so še vedno v
fazi, lahko rečem, obrekovanja. Je pa dejansko res, da se je potem zgodilo nekaj, kar daje na nek način slutiti, da je bilo dogovorjeno, da so bili seznanjeni mnogi o tem, kaj se bo predlagalo, tudi to je že bilo danes rečeno. In dejansko se je potem poiskal nek argument, neka odločitev Računskega sodišča, ki se je uporabilo kot temeljni argument, da se je dejansko pristopilo k postopku za razrešitev koalicij, najbrž neljubega predsednika stranke in pa tudi ministra. Jaz vem, da je okolje težak resor, da je okolje zahteven resor, vendar se tudi najbrž ne strinjam, da je gospod Karl Erjavec edini, ki bo plačal za neuspeh podnebnega dogovora v Kopenhagnu. Tukaj pa bi pravzaprav dodal še, da je ta postopek, ki ga je predlagal gospod predsednik Vlade, postopek se pravi postopek razrešitve, nek izhod v sili te vladne koalicije. Kajti vse tisto, kar naj bi se dogajalo, kar naj bi Slovenijo naredilo uspešno, močno, prodorno, vse tisto se v tem mandatu ni zgodilo. Če smo v prejšnjem mandatu s slabo Janševo Vlado uspeli prehitevati Evropsko unijo za 3% točke in smo istočasno tudi uspeli zmanjšati javni dolg za nekaj krepkih(?) odstotkov, da smo uspeli tudi narediti marsikaj na področju blaginje, se je zgodba v tem mandatu pravzaprav obrnila povsem v nasprotno smer. Danes imamo ekipo, ki jo vodi gospod Pahor, ekipo, ki bi znala mnoge stvari storiti še bolje, kot so bile prej storjene. Pa vendar je naš zaostanek v enem letu za Evropsko unijo nerazumljivo velik. Namesto, da bi nadgradili uspehe prejšnjega mandata in zmanjševali zaostanek za povprečjem Evropske unije, je naš voz leta 2009, leta 2010 krenil v povsem nasprotno smer. Ni potrebno, da govorimo, kaj veliko o tem, da smo imeli protikrizne rebalanse, da smo imeli protikrizne svežnje ukrepov. Ničesar od tega v tem letu, v lanskem letu in tudi letos še ni prijelo ničesar. Ne uresničujejo se zaveze koalicijskega sporazuma, vodja Poslanske skupine Zaresa je novembra meseca na konvenciji svoje stranke javno izjavila kdaj bomo že dobili kakšen zakon iz koalicijskega sporazuma. Tega očitno ni, ker ta problem so zaznali tudi v drugi največji koalicijski stranki v Zaresu. Ni tega. Vendar zato, ker takih ukrepov ni, najbrž ne bo nihče v koaliciji
sankcioniran. Protikrizna skupina ministrov, eminentnih ministrov, najboljših kar najbrž jih je slovenska vlada kadarkoli imela, se ustvarjalno prepira, išče rešitve, se spopada. Enkrat je protikrizni, izhodna strategija protikrizni paket predolg, enkrat je prekratek, enkrat ni usklajen na eni točki, drugič na drugi točki. Mi bi reformni paket po besedah predsednika Vlade morali dobiti že 20. marca tega leta. Vendar tega reformnega zgodovinskega paketa še ni in zato ne odgovarja nihče. Za to ne prevzema nihče odgovornosti. Ko pa na drugi strani v Poslanski skupini SDS predlagamo ukrepe, trikrat smo jih predlagali, že obsežne ukrepe pa se vsi skrijejo za neko zadevo, da bo Vlada pripravila nek celovit pregled, nek celovit nabor ukrepov, sistematičen, tak, ki ne bo poviševal javnofinančnega primanjkljaja pa smo v tem mandatu, v mandatu te Vlade v enem letu sprejemali samo take ukrepe, tudi proračune, rebalanse in tako naprej, ki so povečevali izključno javnofinančni primanjkljaj, na 5%. Z neke malenkosti ali celo s pozitivnega oziroma s presežka smo javnofinančni primanjkljaj povečali v negativno smer. Istočasno pa kljub temu, da je bila napoved na Celjskem sejmu septembra meseca, da bo Vlada pripravila vsaj za malo gospodarstvo ukrepe, ki jim bodo olajšali plačevanje prispevkov, plačevanje davkov, plačevanje drugih obveznosti, teh ukrepov ni. Ni jih! Pa bi šlo v marsikaterem primeru samo za poenostavitev načina plačila, morda samo za to, da bi plačali z eno položnico in ne s tremi, petimi, devetimi, enajstimi, kot se to zdaj plačuje. Za polovico teh položnic so bančne provizije višje od zneska nakazila, v primeru, če gre za povprečno plačo. Tega ne protikrizna skupina ne posebna delovna skupina ne vlada ne nihče ni bil sposoben v tem času pripraviti. Mislim, da smo trikrat ali štirikrat predlagali ta zakon, s katerim bi vsaj ta del poenostavili, pa nikoli, prav nikoli ni bilo nobene podpore v koaliciji, da bi ta zakon izpeljali skozi postopek do konca. Po drugi strani pa imamo v tej Vladi ministre, ki svojega dela ne opravljajo, ki zlorabljajo svoje funkcije, ki pritiskajo na delo neodvisnih institucij, recimo, na Agencijo za trg vrednostnih papirjev, ki pritiskajo na člane nadzornih svetov, kako naj glasujejo. Ki hočejo vplivati na to, kakšna naj bo sestava komisij za zagovore doktoratov in tako naprej. Vendar tu ni problema. Vse to je pač pokrito z nekimi odločitvami, političnimi odločitvami, in proti tem ministrom, ki zlorabljajo svojo funkcijo, ni ukrepov. Istočasno pa ne predlagajo tistega, kar bi morali. Imamo primere, ko ministri posegajo v neodvisno sodstvo, v tožilsko sfero. Ko se je velik del pravne stroke opredelil do tega, da gre za nedovoljen poseg. Pa nič. Imamo primer ministrice za notranje zadeve, ko postavlja nacionalni preiskovalni urad, ki ga je sicer treba postaviti in mu ne nasprotujemo, ga podpiramo, vendar za to nima pravne podlage – zakon ni sprejet. Ta ista ministrica krši Zakon o parlamentarni preiskavi, ker eni od preiskovalnih komisij, kar lahko preberete v vseh medijih, noče dati podatkov. Pa tudi to ni zadosten razlog, da bi predsednik Vlade storil odločilen korak in predlagal nekaj na tem področju. Ni tega koraka.

Imamo primer ministra, ki je bil zaloten, da se je zlagal, da se je javnosti zlagal in predsednik republike je za njega zastavil besedo. Dajmo gospodu še drugo priložnost. Na svoj rojstni dan pred nekaj dnevi je v tej dvorani Državnega zbora še dvakrat povedal, da zadeve, dal izjavo, dal trditve, ki niso stale. Dokazljivo z dokumenti, da trditve ne držijo pa se tudi ni nič zgodilo in tudi predsednik vlade v tem primeru ne razmišlja o ničemer in o nobenem koraku.
 
Skratka, jaz bi predlagal oziroma pričakoval, ne predlagal, pričakoval, da tudi predsednik vlade, ima zanimivo kratico BP, bi imel do vseh na nek način enake vatlje, do vse svoje ministrske ekipe, da bi presojal dejansko o tem ali delajo zakonito, ali ne delajo zakonito, da bi si tudi v tem primeru morda s pomočjo mediatorja, gospoda Zalarja, kot slišimo, je bil tudi v tem primeru aktiviran, ko je šlo za koordinacijo dogovora med predsednikom vlade in predsednikom Računskega sodišča, da bi tudi on mogoče na tem področju kaj skušal storiti, pomagati, da bi dobili na mizo rešitve, predloge kadrovskih rešitev, ki bi pa dejansko pomagale, da bi vlada delovala na bolj pravni podlagi, da bi ministri izvajali tisto, kar jim nalaga zakon o vladi, ustava, tudi poslovnik državnega zbora, tudi področni zakoni in tako naprej. Vendar tu se soočamo z neko dvoličnostjo, za nekatere veljajo nekateri kriteriji, nekatera merila, za druge pač ne. Za druge pač ne in jaz mislim, da je potrebno tudi na tem področju storiti nekaj konkretnega.Predsednik vlade je najbrž tudi seznanjen, da ima podobno slabo oceno odzivnega poročila tudi ministrica Širca in to za dva primera. Za delitev sredstev pri medijskem skladu in pri filmskem skladu. Dva primera ugotovljenih hudih kršitev obveznosti v odzivnem poročilu. Zanimivo, da predsednik Računskega sodišča tu ni predlagal nič, ampak to še ne pomeni, da predsednik vlade ne more predlagati nič. Predsednik vlade lahko uporabi določbo zakona o vladi, lahko se upre na ustavno podlago in predlaga nek ukrep in mislim, da bi bilo prav, da bi na tem področju tudi storil kakšen korak. Se pravi ministrov, ki nevestno delujejo, ki ne opravljajo svojega dela,  je v tej Vladi dovolj. Tudi generalni sekretar Vlade je med njimi, ampak ta gospod bo najbrž nagrajen za to, da bo sodeloval na evropskem računskem sodišču in tako naprej. Skratka, v poslanski skupini bomo ta predlog predsednika vlade ta lahko rečemo protikrizni predlog prepustili vladni koaliciji, da sama elegantno odloči o svojem predlogu in da tudi na ta način pove o svojih prioritetah in pokaže svoj pravi obraz. Hvala lepa.”