Tanko: Če hočemo zaustaviti pogrezanje stavbe, ki si ji reče država, moramo učvrstiti temelje, četudi nastane kakšna posledica na fasadi

Čeprav bo sprejem zlatega fiskalnega pravila prav tej koaliciji prinesel največje probleme, se zavzemamo za to, da v dobro države to spremembo ustave sprejmemo v najkrajšem času.

Državni zbor RS je na 11. izredni seji obravnaval predlog za začetek postopka za spremembo 148. člena Ustave Republike Slovenije z osnutkom ustavnega zakona. Stališče Poslanske skupine SDS je podal vodja Poslanske skupine SDS Jože Tanko.

Jože Tanko: “Hvala za besedo. Razmere, v katerih se je znašla Slovenija, niso dobre. Primanjkljaj je lani presegel 6 % BDP. Javni dolg se je povzpel na skoraj 50 % BDP. Denarja ni prav veliko na razpolago, že nekaj let govorimo o kreditnem krču, ki najbolj duši gospodarstvo. Povpraševanja po naših obveznicah, s katerimi bi financirali preveliko javno porabo, skoraj ni ali pa je cena zanje zelo visoka. Boniteta države se poslabšuje, zato je izposojeni denar čedalje dražji. In znesek, ki ga namenjamo za obresti, naglo raste. Zaveze, ki smo jih v preteklih letih pošiljali v Bruselj, se do letos niso izpolnjevale in posledično nam grozi še omejitev pravic črpanja evropskih sredstev.

Tudi na ostalih področjih podoba ni bistveno drugačna. Za delovanje države že nekaj let zapored porabimo bistveno več, kot ga zberemo. Vsi vemo, da takšno stanje ne more trajati ravno dolgo. Najbolje je, da čim prej opravimo z njim. V naši 20-letni zgodovini se ni ravno pogostokrat zgodilo, da smo imeli uravnotežene javne finance. Če se ne motim, se je to zgodilo samo dvakrat. Enkrat v eni od Drnovškovih vlad in leta 2007 v zadnjem polnem letu mandata Janševe vlade. Vsa ostala leta smo poslovali s primanjkljajem. Večkrat pa se je vzdržen primanjkljaj izkazoval tudi z uporabo raznih nestandardnih računovodskih trikov in raznih drugih potez. Dosedanji poskusi, da bi se omejila javna poraba, niso bili uspešni.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je v prejšnjem mandatu leta 2010 in 2011 dvakrat predlagala zakon o javni finančni odgovornosti, s katerimi je poskušala doseči omejitve proračuna. Takrat je bil še primeren čas za obsežnejše razprave, ker je bilo takrat tudi bistveno več rezerv v okviru pakta stabilnosti. Tedaj bi nam tudi zunanje okoliščine in tudi zunanji vzori pomagali, če bi jim le sledili, da bi se pridružili evropskemu vlaku in zamejili našo prehitro rastočo javno porabo. Ta je bila popolnoma neskladna z gibanjem bruto družbenega proizvoda, ki je v tistem obdobju najbolj padel v slovenski zgodovini. Če bi takrat tisti zakon SDS sprejeli, bi bili med prvimi ali celo prvi v okviru Evropske monetarne unije, ki bi to uredili na takšen način. Žal tedanja politika ni uspela najti konsenza, morda je mislila, da največja opozicijska stranka ni tista ali ni bila tista, ki bi imela pravico omejevati koalicijo. Morda ni bilo tudi potrebe, ker se je takrat razmeroma lahko zadolževalo, ker smo tedaj še dobro kotirali v evropskih, političnih in finančnih očeh in ker je bila pozornost Evropske unije in Evropske monetarne unije usmerjena na druge države, na Irsko, Islandijo, Portugalsko, Italijo, Grčijo in še kam. Tedaj bi lahko, če bi se tako odločili, prišli do zakonske rešitve. Rezi, ki bi bili potrebni za uveljavitev oziroma izpeljavo takšne rešitve, kot smo jo predlagali, ali podobne rešitve, ki bi jo lahko predlagal tudi kdo drug, bi bili mnogo manj boleči, tudi za sindikate, za prejemnike številnih transferjev iz državnega proračuna in tudi več časa bi imeli na razpolago, da bi te stvari dorekli.

Pred nami je nov poskus, vlada predlaga, da po vzoru mnogih držav, to pravilo zapišemo v najvišji akt države, v ustavo. Za razliko od prejšnjega mandata pa je čas, ki nam je na razpolago, bistveno bolj omejen. Tokrat moramo to pravilo in ukrepe, s katerimi bomo opozorili Evropsko unijo in finančne trge, sprejemati v časovni stiski in ni veliko časa, ne znotraj slovenske politike ne v dialogu s socialnimi partnerji, da bi ta pogajanja izvajali. Tokrat je vlada predložila predlog ustavne spremembe, tako imenovani r?gle d’or oz. zlato pravilo in opozicija je tista, v nasprotju s prejšnjim mandatom ali bo podprla te omejitve in čvrsta pravila proračunskega obnašanja, proračunskega delovanja v tej in katerikoli naslednji vladi. Opozicija je tudi v precej lažji situaciji kot koalicija, ki mora takoj predlagati nepopularne ukrepe, veliko jih je sicer že, in prevzeti večino javnomnenjskih, političnih in tudi drugih posledic. Ključni cilj tega pravila je, da se vzpostavi dolgoročna makroekonomska stabilnost, da se dolgoročno uravnotežijo javne finance, da se v letih nadpovprečnih dosežkov ustvari zaloge, ki se jih porablja v slabših letih oziroma v letih krize. Da se s tem blaži ostrino valov v krizi in da se brzda apetite v času buma oziroma v času, kot radi pravimo, debelih krav. Da se tedaj, ko gre državi dobro, ustvari presežek, da se da nekaj na stran, da si pripravi neko obliko finančne zaloge, ki se bo lahko koristila takrat, ko se bodo razmere zaostrile, država pa bo lahko intervenirala in črpala te rezerve za pokrivanje največjih težav na raznih področjih.

V tem postopku obravnave vladnega predloga je treba izreči pohvalo tudi ekspertni skupini, ki je imela na razpolago relativno malo časa za obravnavo vladnega predloga in tudi za pripravo stališč za začetek postopka za spremembo 148. člena ustave. Ker je bilo časa malo, se najbrž niso obdelali prav vsi vidiki tega vladnega predloga, in prav to morda kakšnega poslanca ali poslansko skupino navdaja s skepso. Morda se zato tudi pojavljajo nekateri pomisleki glede dinamike sprejemanja tega pravila. Eni bi še nekoliko vlekli, razpravljali, morda preigravali, drugi, med te sodi tudi Slovenska demokratska stranka, pa menimo, da je to ustavno omejitev treba sprejeti čim prej. Čeprav bi si kot največja koalicijska stranka pri izvajanju politik želeli bolj proste roke, in čeprav bo sprejem tega pravila prav tej koaliciji prinesel največje probleme, se zavzemamo za to, da v dobro države to spremembo ustave sprejmemo v najkrajšem času.

Vnos tega pravila v ustavo bi po logiki stvari morala favorizirati opozicija, saj gre za začetek mandata koalicije, v katerem bosta, kot sem že povedal, vlada in njena koalicija nosila glavno breme izvedbe te ustavne rešitve in seveda tudi posledice, nekatere se že napovedujejo v naslednjih tednih. Zavedamo se, da vsaka rešitev poleg dobrih, prinaša tudi kakšno možno stransko posledico, najbrž tudi ta. Vendar če hočemo zaustaviti pogrezanje stavbe, ki si ji reče država, moramo poseči v temelje, pri čemer lahko nastane tudi kakšna posledica na fasadi. Vendar če hočemo rešiti hišo je temelj potrebno učvrstiti takoj. Posledice na fasadi lahko rešujemo tudi kasneje. Tako je tudi v primeru tega fiskalnega pravila. In tu smo v podobni situaciji. Nekaj stranskih posledic zagotovo bo, vendar bodo te neznatne v primerjavi z osnovnim namenom, z ureditvijo finančne situacije. Zavedati se tudi moramo, da v vsakem, tudi najboljšem sistemu ali recimo gospodarski družbi obstajajo rezerve. In vsaka dobra gospodarska družba poskuša te rezerve najti, jih poiskati, da dobi konkurenčno prednost. In fiskalno pravilo je ena od dobrih poti pri iskanju teh rezerv v delovanju države. In upam, da bomo, če bomo to spoznali, to fiskalno pravilo potrdili, sprejeli in s tem omogočili državi, da koristi svoje konkurenčne prednosti.

V poslanski skupini bomo predlog spremembe 148. člena ustave sprejeli, podprli, tudi zato, ker želimo pospešeno pristopiti k odpravi posledic nakopičenih zamud iz preteklih let. Upam pa, da bo v nekaj mesecih po sprejemu tega pravila, rebalansa in tudi drugih spremljajočih ukrepov prišel tudi odziv finančnih trgov, ki bo izboljšal boniteto države in njenih institucij in da bo nekaj deset milijonov evrov pričakovanih učinkov iz izboljšanja bonitete ohranilo tudi kakšno pravico več na družinskem ali socialnem področju. Kot rečeno, mi bomo ta predlog podprli. Hvala lepa.”

Magnetogram ni avtoriziran.