Tanko: "Čas je za spremembe, Slovenija si zasluži več, tudi zmore več, mnogo več."
torek, 20. 9. 2011
JOŽE TANKO: Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim. Ta točka ima sicer naslov “lista kandidatov za ministrici in ministra”, lahko pa bi imela tudi drugačen naslov ter podnaslov. Kajti, erozija koalicije se v tem mandatu odvija zelo pospešeno. Iz koalicije sta odšli že dve stranki in 12 ministrov, kar pomeni, da je odšlo že dve tretjini ministrov sanjske Pahorjeve ekipe, polovica koalicijskih strank ter tretjina levega trojčka. Pred nami je paket imenovanja petih ministrov. Na odločitev je predsednik vlade vezal zaupnico. Tudi, če bo izglasovana bo imel predsednik vlade podporo le 33 poslancev od 90-ih, vse ostale glasove podpore bo potrebno tako ali drugače naloviti, kar je bilo slutiti že na začetku mandata, kar se je tekom mandata piarovsko in medijsko prikrivalo in pokrivalo bodisi z navideznimi uspehi vlade, bodisi z medijskimi in političnimi razplantevanji sistemsko podtaknjenih afer političnim nasprotnikov, je letos ostalo in postalo dokončno vidno in splošno priznano dejstvo. Državi ne gre in ne gre in vlada ima daleč najnižjo podporo v zgodovini te države. Podtaknjene afere predvsem Patria, s pomočjo katere se je Pahor zavihtel na oblast, so se danes sprevrgle v nasprotja. Edini, ki je bil doslej na sodišču obsojen, zaradi afere Patria je časnik Delo, zaradi dokazane laži novinarja Dejana Karbe. Afera je po treh letih pokazala veliko zlizanost med nosilci in dediči nekdanje totalitarne oblasti ter deli pravosodja in preiskovalnih organov. Nekateri med njimi celo na piknikih ne morejo brez kape z rdečo zvezdo. Vsak dan pa se …/nerazumljivo/… vsaj en del, ki je drugačen od trditev v lažni obtožnici.
Sedaj niti famozni J ni več Janša, ki da potrebuje denar za pokojnino. To je bilo dramatično sporočeno evropski in svetovni javnosti na začetku volilne kampanje 2008, v kateri so sodelovali desna roka Boruta Pahorja in kasnejši generalni sekretar vlade, Milan Cvikl, kandidat liberalne demokracije za poslanca v Državnem zboru, Potočnik, režiser večine afere v Sloveniji, Drago Kos in pobudnik peticije Foruma 571 – Blaž Zgaga. Bivšega predsednika vlade, Janšo, je bilo potrebno ne glede na ceno, ki jo bo plačala država, premagati na prejšnjih volitvah, na novih pa mu je prav tako, spet ne glede na ceno, potrebno preprečiti zmago. Vse v skladu s stališčem Milana Kučana, ki ga je izrekel na znanem poslanskem večeru Boruta Pahorja, februarja 1994 v Novi Gorici, ko je dejal nekako takole; najprej diskvalifikacija, potem likvidacija, če je potrebno tudi fizična. To je bila formula, na osnovi katere je Borut Pahor dobil zadnje volitve in to je tudi formula na osnovi katere se v času Boruta Pahorja odvija proces oziroma poizkus politične likvidacije Janeza Janše. Je to zgolj naključje ali je to paradoks?
To Kučanovo sporočilo je bilo nedavno z intervjujem v Mladini nadgrajeno še z izjavo predsednika republike Türka, ko je izjavil, da je politiki Janeza Janše potrebno narediti konec. Dovolj je, je bilo še zapisano. Vendar, kljub močni medijski podpori in sprotnemu pošiljanju tožilskih dokumentov v Mladino, ni možno več pričarati občutka, da imamo opravka z resnimi in trdnimi argumenti in s poštenim procesom. Prav tako kljub izraziti medijski benevolenci do predsednika vlade Boruta Pahorja, skoraj nikomur ni več možno pričarati občutka, da je ta Pahorjeva politika in elita zmožna Slovenije voditi bolje. Ta politična elita ni v tem mandatu izboljšala niti enega samega parametra iz zapuščine prejšnje Janševe vlade, ki je bila po izjavah mnogih tukaj, ki smo jih dnevno poslušali, naj bi bila neučinkovita in neuspešna. Evropa je v krizi. Mnoge države so v krizi, pa vendar je ta kriza zadela Slovenijo precej bolj kot nam primerljive ali konkurenčne države. Tudi precej bolj kot tiste, ki so se pridružile Evropski uniji iz vzhodnega bloka in za katere je bila že Jugoslavija pojem, kaj šele Slovenija, ki je bila po gospodarskih dosežkih zelo izstopajoč del bivše Juge. Ta mandat se je že začel slabo.
Kljub napovedi gospodarske krize, je vlada kar za milijardo in pol evrov več razdelila ministrstvom kot njena predhodnica v znatno boljših okoliščinah. Pa smo kljub temu doživeli prosti pad gospodarske rasti, pojavil se je kreditni krč, ki se kljub velikim jamstvom države in nalaganju prostih sredstev na račune poslovnih bank ni sprostil. Tega nista olajšali niti jamstveni shemi za podjetja in fizične osebe, ki sta se izvajale preko SID Banke. Celo huje je. Banke potrebujejo velikanske dodatne dokapitalizacije zaradi slabih ali slabo zavarovanih naložb, zaradi stečajev, v nekaterih primerih celo programiranih, kar pomeni, da so se bistveno povečani odhodki Pahorjeve vlade porabili za sebične klientelno v veliki meri tajkunsko lastninske in druge projekte, ki so preko odlivov na račune tihih družb končali predvsem na računih v tujini, na Cipru ali na številnih drugih odtočnih ali celinskih davčnih oazah. Med takimi usmerjevalci javnih virov so tudi nekateri župani.
Ko smo predlagali, da se prav zaradi takšnih nepravilnosti, ki so jih naplavili stečaji Vegrada, SCT-ja ali pa medsebojni spori, kot je bilo to v primeru Taluma, odpravi inštitut tihe družbe, je bila koalicija enotno proti. Nasprotovala je tudi vlada, najbrž z razlogom. Najbrž so si mislili tako, če pride do stečaja na koncu vse prekrije prah in ni nobenih pravnih posledic za maherje. Če ne gre drugače se izpelje dokapitalizacija kot na primeru pri bankah, Adrii Airways, kakšni igralnici in še kje. Ker se denar ne porablja za državne investicije niti ne za izboljševanje pogojev gospodarstva, pa tudi ne za naložbe v gospodarstvu, ne moremo pričakovati ne novih produktov, ne osvojitve novih trgov, ne dviga produktivnosti in ne izboljšanja konkurenčnosti. Slednja se nam že ves mandat znižuje, padel pa je tudi indeks ekonomske svobode. Ne samo zaradi učinkov krize, ampak predvsem zaradi slabih odločitev vlade, zaradi neprimernih in neučinkovitih ukrepov je število, da rečem zaposlenih na uradih za delo poskočilo kar za 100%, javni dolg države za skoraj ravno toliko, tudi primanjkljaj je krepko nad dovoljeno mejo, kar pomeni, da se država tekoče in dolgoročno zadolžuje tudi na račun prihodnjih generacij, učinkov pa ni nobenih.
Vlada dnevno porabi 10 milijonov evrov več kot zbere z davki in drugimi viri. Že ves ta mandat je prisoten velik razkorak med prihodki in odhodki, kar kaže, da se ta vlada ni sposobna samoomejiti in prilagoditi razmeram. Čeprav je že cel mandat sprejemala in še sprejema zaveze o omejevanju zaposlovanja v javnem sektorju, čeprav govori in piše o 1% znižanju zaposlenih letno se je zaposlenost v tem obdobju prav za toliko povečevala in dodatno obremenjevala javne finance. Podobno je v številnih drugih primerih. Samo za primer, samo s prenosom pristojnosti iz področja zemljiške knjige, iz sodstva na privilegirane odvetnike in notarje bo odšlo tudi za 30 milijonov evrov taks iz državnega proračuna v zasebni sektor, to je toliko kot bi znašal letni učinek pokojninske reformne za prihodnje leto.
Poenostavljeno rečeno, pokojninsko reformo je vlada predlagala za pokritje taks pri zemljiški knjigi. Stanje ostaja slabo, trendi prav tako. Napovedi Umarja, vladnega urada za makroekonomske analize se poslabšujejo iz kvartala v kvartal. Javnosti všečni predsednik vlade skuša z retoričnimi biseri, s paradigmami prepričevati javnost, da so razmere drugačne kot dejansko so, vendar mu kljub izdatni pomoči večine medijev ne uspeva najbolje. Stvar je še hujša. Paradigme se uresničujejo ravno nasprotno od vsebine njihovega sporočila in lahko govorimo o “pahorizmih”, o sladkih zavajanjih, ki se jih je najbrž naučil v kakšni elitni šoli nekdanjega režima. To neskladnost med izjavami in dejanji nismo opazili samo v Slovenski demokratski stranki, to je nedavno opazila tudi Evropska unija.
Pahorjeva vlada je lahko rečemo v celoti prekopirala grški pristop, ta je zavajala, namreč Grčija Evropsko unijo in risala precej lepšo podobo Grčije kot je dejansko bila in kar je na koncu pripeljalo Grčijo na rob bankrota. Tudi pri nas ni mogoče prezreti, da so odmiki, bistveni odmiki od napovedi, da so tudi težave velike in večje so te razlike med napovedmi in odmiki večji je optimizem tistih, ki so zamudili priložnost tega mandata. Ena takšnih priložnosti je tisto o pravni državi. Nekateri člani kabineta predsednika vlade, ministri, drugi visoki državni uradniki ali direktorji, člani SD-ja ali koalicijskih strank, so bili zaloteni pri nezakonitih dejanjih. Prihajala so porazna revizijska in druga mnenja ter poročila, pa se ni zgodilo nič. Predsednik vlade jim je neomajno zaupal. Imeli smo primer, ko je zaradi poraznega mnenja Računskega sodišča Katarina Kresal ponudila odstop, pa ga je predsednik vlade odločno zavrnil. Torej, na vse pretege branijo njeno slabo delo, ravno tako kot njegovi poslanci na interpelacijah, čeprav so vedeli, da bi gospa morala že zdavnaj odstopiti. Pa ne samo to, gospa bi morala biti že zdavnaj zamenjana. Vendar te odločnosti predsednik vlade ni pokazal, njegovi pa so mu pri tem sledili. Pomembnejše od pravne države in zakonitih ravnanj je bila vlada levega trojčka z vsemi deformacijami, ki jih je v tem mandatu vnesla v delovanje države.
Nedavno je Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta in nekdanji zelo prepoznavni politik Liberalne demokracije izjavil, da NPU, Nacionalni preiskovalni urad ni niti prvi, niti zadnji, niti največji eksces, pa se ni zganil nihče v koaliciji. Predsednik vlade se ni odzval, ni sprožil nobenega postopka ali preiskave, kot da se ga to ne tiče. Svet Liberalne demokracije je dal taki politiki absolutno podporo in ta politika je v tej zadnji delitvi funkcije znotraj koalicije pokrila kar polovico funkcij, predsednika Državnega zbora, in dala dva kandidata za ministra. Kaj je sporočilo teh kadrovskih in drugih postopkov? Pravna država zagotovo ne.
Nedavno je drug viden član Liberalne demokracije Aleš Zalar v primeru iskanja kandidata za arbitra izjavil, da strokovno znanje ni edino pomembno. Pri izbiri je potrebno paziti na to, kakšen je miselni okvir kandidata in ali kandidat gleda na spor z očmi stranke, ki ga bo izbrala za arbitra. Če to konkretno izjavo posplošimo, in ni razloga, da je ne bi, potem vemo, zakaj so bili imenovani Masleša, Fišer in drugi.
Vprašamo se lahko, kakšen je torej miselni okvir oseb, ki jih predlagate na ministrske funkcije. Nekdanji poslanec in kandidat za notranjega ministra, Branko Janc, je dejal, da ne bo posegal v obstoječa razmerja v zadevi NPU, kar pomeni, da ne bo storil nič, ne glede na ugotovitve Računskega sodišča, ki je ugotovilo, da je posel negospodaren in ne glede na ugotovitve protikorupcijske komisije, ki je ugotovila, da ima posel znake dejanj, ki ustrezajo definiciji korupcije. Kakšna je verodostojnost kandidata in predvsem predlagatelja? Kaj pomeni taka izjava za pravno državo in za politično platformo koalicije? Torej, ne glede na ugotovitve institucij Branko Janc ne bo najemnine znižal za niti en evro. Tudi v rebalansu, ki je bil sprejet v petek je ostalo vse po starem.
Kandidat za ministra za notranje zadeve se ne bo niti trudil, da bomo pred zakonom vsi enaki. Da bo za ene dovolj podmena, da naj bi neznanega dne na neznanem kraju od neznanih oseb sprejeli neznano obljubo neznanega zneska in oblike plačila, za druge pa ne bo zadostovalo niti, da so znanega dne znano osebo za znan znesek sklenili pogodbo, ki znani osebi prenese znan znesek neupravičene premoženjske koristi. Če skrajšam, za ene je dovolj podtikanje, da naj bi, za druge ni dovolj ali niso dovolj niti uradni dokumenti, da so. In predsednik vlade je dejal, da ne bo delitve na naše in vaše.
Nekateri komentatorji so ob inavguraciji Boruta Pahorja za mandatarja, in kasneje predsednika vlade, dejali in zapisali, da bi Borutu Pahorju bolj ležalo vladanje v časih gospodarske rasti in ugodja. Že tedaj so predpostavljali, da bo imel težave v težjih gospodarskih razmerah, zato ker je šibak na ključnih področjih, ker je neodločen in ker ne bo zmogel obvladati močnih koalicijskih liderjev. Žal, se je to potrdilo v praksi. Že iskanje primernega termina za predstavitev mandatarja in kasneje njegove vlade, pri čemer je aktivno sodeloval tudi Kabinet predsednika republike, je kazalo temeljno usmeritev tega mandata.
Najprej kamere, lepi nasmehi, udarni stavki, torej paradigme, potem pa bo, kar bo. No, potem je nekaj časa vzela še priprava koalicijskega sporazuma in objava tiste biblije pred novim letom, ki se ji je reklo normativni program Vlade za leto 2009. In ni se še niti posušilo črnilo na njem, ko smo le dober mesec zatem že bili priče protikriznemu paketu, ki je vseboval precej drugačne ukrepe, kot samo mesec dni prej sprejet normativni načrt. Vlada je naredila prvo salto. Kasneje jih je bilo še veliko, ko je predlagala šumeče svežnje protikriznih ukrepov. Vendar prav nič ni potekalo v skladu z besedami in napovedmi. Zelene lučke na vladnih predlogih se skoraj niso prižigale. Predlogi drugih, predvsem Slovenske demokratske stranke, so bili brez pomisleka zavrnjeni. Evropa pa je v tem obdobju kljub krizi, sicer upočasnjeno, drvela naprej. Predsednik vlade je večkrat dejal, “smo na dobri poti oziroma lovimo francosko-nemški vlak,” vendar domače in mednarodne primerjave povedo vse. Primerjalno smo padli za okrog 5 odstotnih točk, namesto 91 ali več odstotkov evropskega povprečja dosegamo samo še 87%, in padanja še ni konec.
Čeprav jih je v koaliciji čedalje manj, ki bi želeli formalno prevzeti ali nositi breme odgovornosti, pa v resnici ostajajo v marsičem trden, tihi partner koalicije pri mnogih temah in odločitvah. Zavedajo se, kaj pomeni šibka vlada. Ta bo lahko delovala samo na podlagi politične trgovine. Za podporo svojim predlogom ali za zavrnitev drugih predlogov bo prinašala na mizo kose državnega premoženja, s katerim upravlja Agencija za upravljanje s kapitalskimi naložbami. Najbrž ni slučaj ali pa samo slučaj, da še nimamo sprejete strategije upravljanja z državnim premoženjem, čeprav smo prvotni rok že precej podaljšali. Junija je potekel tudi podaljšan rok, pa strategija še vedno ni sprejeta, Vlada pa kar prihaja s predlogi za prodajo premoženja. Ko pade en odlok, je takoj za njim na vrsti drugi. Neuravnotežen rebalans, ki ste ga kljub vsem dobronamernim opozorilom sprejeli v petek, je le treba zakrpati, pa čeprav z rešitvami, ki ponovno nimajo prave, torej pravne podlage.
V takih razmerah, ko nič ne deluje, ko sta se razmahnila klientelizem in korupcija, ko je za zavajanje javnosti na ogled podoba lepote in ko z vsem upravlja temno zaledje, so predčasne volitve edina sprejemljiva pot. Čim prej bodo tisti, ki jim bo ljudstvo zaupalo, sploh še imeli orodje za ukrepanje, da bi nasedlo Slovenijo potegnili iz blata in jo usmerili na pot nekdanje rasti in blagostanja.
Kar zadeva Slovensko demokratsko stranko, že dolgo ni več nobene dileme. Ne bomo podprli nobenega ukrepa ali kadrovskega predloga, s katerim bi podaljševali agonijo Slovenije, ki jo povzroča najneučinkovitejša vlada v zgodovini te države. Glasovali bomo proti listi ministrov. Čas je za spremembe, Slovenija si zasluži več, tudi zmore več, mnogo več. Hvala.