SVREZ – Je to še služba za razvoj?
ponedeljek, 23. 11. 2009V nadaljevanju objavljamo celotni prispevek dr. Turka.
Osebno mislim, da je kriza odličen motiv za spremembe, za reforme, za razvoj.
Osebno mislim, da nas bodo iz krize potegnili mali in veliki podjetniki, ne pa vlada. V tem je verjetno bistvena razlika med nami.
Iz službe za spremembe je nastal organ, ki se preveč ukvarja s tekočimi zadevami, ki sodijo v kabinet predsednika vlade, na finančno ministrstvo ali celo na ministrstvo za gospodarstvo, premalo ambiciozno pa s spremembami, reformami in razvojem.
Kratka ocena je naslednja:
• Kot »koordinator ukrepov za omilitev finančne in gospodarske krize« (kot o sebi pišejo v poročilu, je pa vprašljivo, če je to sploh naloga službe za razvoj) je SVREZ delo opravil slabo. To ni moja ocena, to je ocena Gospodarske in Obrtne zbornice.
• Služba je podcenila težavnost reforme proračuna v programski oz. razvojni proračun. Od te sicer dobre ideje je ostal samo dober naslov.
• Delo na mednarodnih dosjejih (približevanje OECD, Lizbonska strategija na nivoju EU) ocenjujem kot uspešno.
• Del službe, ki se ukvarja z evropskimi zadevami, je naredil premalo za svojo samoukinitev. Če je bila služba smiselna med včlanjevanjem, tudi med predsedovanjem, bi EU in resorje zdaj morali bolj organsko povezati.
• Vlada, z njo pa tudi služba, je odstopila od poti reform, ki ga je začrtalo Partnerstvo za razvoj (v katerem je sodelovala SD) v prejšnjem mandatu. Predlagane »dolgoročne strukturne prilagoditve« niso ambiciozne, so v marsičem anti-reformne in ne bodo prispevale k spremembam v strukturi slovenskega gospodarstva.
To slednje pa je bistvena naloga te službe in edini smisel njenega obstoja.
Kriza in razvoj se ne izključujeta
Kriza in razvoj se ne izključujeta. Kriza na novo premeša karte, nekateri iz krize pridejo močnejši, drugi izginejo in ostane več prostora za zdrave, boljše. Kriza je tudi motiv za reforme, ki jih izpelje država, da bi bile naslednje krize blažje in manj boleče. V dobrih časih je težko najti motivacijo za spremembe. Zakaj bi spreminjali, če nam gre dobro. Kriza pa izpostavi slabosti – žal je po tem, ko nekaj časa traja, gospodarska in socialna situacija tako slaba, ljudje pa utrujeni in pesimistični, da jih je težje izpeljati.
Najboljši trenutek za reforme je zato na začetku krize, ko je še nekaj denarja v nogavicah, ko se še dobro živi, časopisni naslovi z besedo kriza pa veliki. Ta čas je bil pozimi 2008 in spomladi 2009.
Verjetno najboljši primer kako kriza spreminja gospodarstvo, je preobrazba finske Nokie na začetku devetdesetih, ko na razpadli ruski trg niso mogli več prodajati avtomobilskih gum in škornjev.
Odziv slab v taktičnem in strateškem smislu
Vprašanje, ki nas zanima je, ali je vlada oz. njena služba za razvoj omogočila, da bi kriza pri nas imela take učinke. Ocenjujem, da je bil odziv vlade na krizo slab, tako v kratkoročnem, kot tudi v strateškem smislu.
Zanimivi so podatki o padcu bruto dodane vrednosti. Če Slovenijo primerjamo z Grčijo in Portugalsko (katerih BDP je primerljiv), z našima glavnima partnericama, Nemčijo in Italijo, ter z povprečjem EU27, potem ugotavljamo, da so nekatera od teh gospodarstev beležila padec bruto dodane vrednosti eno četrtletje, nekatera dve, samo Slovenija pa beleži strmo padanje že tri četrtletja zapored. Kriza je res prizadela ves svet, ampak očitno so nekatere vlade ukrepale in so se kazalci obrnili navzgor.
Podatek o dodani vrednosti na zaposlenega pa je še slabši, saj družbe na zahodu opravljajo velika prestrukturiranja in krčijo stroške. Iz krize bodo izšla bistveno bolj konkurenčna.
Da je bil odziv podpovprečno slab, dokazuje tudi vnovično zaostajanje Slovenije pri lovljenju povprečne razvitosti EU27. Od leta 2000 naprej smo povprečju približevali, še posebej hitro v zadnjih štirih letih in dosegli okrog 91% povprečne razvitosti EU. V letu 2009 pa bomo zaostali in se vrnili na nivo, ki smo ga imeli leta 2004. Konjunktura je bila za vse in povprečje smo vseeno lovili. Tudi kriza je za vse, ampak Slovenija se je nanjo odzvala slabše, padec BDP bo pri nas večji kot v povprečju v EU27 in za povprečno razvitostjo smo začeli zaostajati.
Škoda je, da vlada ni upoštevala predlogov prejšnje vlade in opozicije. Primerjava nekaterih indikatorjev med 2. četrtletjem 2008 in istim obdobjem v 2009 kaže, da so investicije v opremo padle okrog 35%. To ne vpliva samo na BDP, ki se izkazuje letos in na tistega, ki ga bodo podjetja izkazovala v prihodnjih letih, ko bodo na tej opremi proizvajala, kaže, da v krizi ne prihaja do vlagaj, ki bi kazale na modernizacijo gospodarstva o kateri smo govorili na začetku.
Prepričani smo, da bi bil padec investicij dosti manjši, če bi uvedli predlagano olajšavo ter povečali olajšavo v R&R. Izjemno močno so padle investicije v transportno opremo, v avtomobile. Nekaj spodbud za zamenjavo starih vozil z novimi bi prekinilo potrošniški krč, v državno blagajno pa bi prišlo tudi več davkov na vozila.
Celo poraba gospodinjstev upada, manj kupujemo, in to bolj, kot izplačane plače. V državi je torej strah, krč. Nanj kaže tudi merjenje zaupanja v gospodarstvu, kjer smo v Sloveniji v enem letu iz prve, padli v zadnjo peterko EU. »Svetla« točka je samo trošenje države, ki je naraslo za okrog 8%, in to ne v deležu BDP (kar bi bilo še razumljivo) ampak v realnem denarju.
Delo službe vlade za razvoj in evropske zadeve
V prvem letu Služba ni novelirala ključnih in strateških dokumentov (SRS, Okvir reform, Resolucija o velikih nacionalnih projektih), kar bi ji omogočilo, da se nasloni na obstoječe, a stvari, z vso pravico, zapelje v svojo smer in potem ukrepa. Niti ni v tem času ponudila resne alternative. Tudi ignoriranje Sveta za konkurenčnost kaže na to, da se je za vlado leta 2008 vse začelo od začetka in da iz principa ne sprejema ničesar iz prejšnjega obdobja. Kje je zdaj ta odprtost in ne-delitev na naše in vaše? Ne deli samo ljudi, tudi projekte deli na naše in vaše.
Šele ob krizi v Muri so se spomnili, da obstaja Resolucija o NRP, kjer je tudi projekt gospodarskega središča OKO v Pomurju
.
Okvir reform kot kaže ni več veljaven dokument. Pripravljeni sta bili dve »konferenci razvojnega dialoga«, kjer se je sicer veliko govorilo, pa nič sklenilo. Potem pa je nastal »Program dolgoročnih strukturnih prilagoditev«. Če bo ta program obveljal, bo Slovenija razvojno zamudila še en mandat.
Cilji so namreč:
• Ustvariti mogočen paradržavni center za upravljanje državnega premoženja. Daleč od vpliva politike, kar se sliši lepo, ampak tudi daleč od kontrole tistih, ki jih izvoli ljudstvo. Obstaja upravičen strah, da se bo vpliv na države kot lastnika prenesel na nek paradržavni organ, na katerega na videz nihče ne bo imel vpliva. Namesto da bi se premoženje privatiziralo in država umikala se pripravljamo na vzdržen sistem državnega lastništva.
• Reforma upravljanja javnega sektorja. Tu je nekaj pozitivnih predlogov, npr. zmanjšanja državne reguliranosti vrste organov. Po drugi strani pa tudi tukaj vidimo umikanje institucij stran od demokratičnega nadzora, v neodvisne in avtonomne agencije, daleč od boga, daleč od srca. In daleč od palice. Skrbi me centralizacija (Agencija za javno naročanje). Ne vem, če bodo ti ukrepi dosegli bistveno, namreč zmanjševanje stroškov in večanje učinkovitost. Boljši ukrep kot avtonomne agencije je po mojem mnenju odpiranje za konkurenco javnega med seboj ter javnega z zasebnim. To pa ni rdeča nit teh predlogov, ampak zapisano zgolj kot obveznost, ki v nekaterih primerih izhaja iz evropskih direktiv.
• Reforma zdravstvenega sistema in deloma tudi socialne varnosti gre natanko v drugo smer. Namreč vzpostavljanje monopola javnega. Pozitivno ocenjujem prizadevanja za poenotenje sistema socialnih transferjev, iskanje rešitve za dolgotrajno oskrbo in izhodišča za spremembo pokojninskega sistema, še posebej v delu, ki obljublja več preglednosti in kjer bo jasna meja med davščinami, zavarovanjem in solidarnostjo.
• Poglavje o prilagoditvah prometne in energetske politike za učinkovito okoljsko in podnebno politiko je dobro, žal pa se vse preveč naslanja na državne ukrepe, premalo pa v tem vidi poslovnih priložnosti. Prvič sploh je ta služba tudi dokumentirala zavedanje o slabem gospodarjenju z gozdovi.
• Spodbujanju »podjetništva, konkurenčnosti in preglednosti trga dela« je namenjenih vsega 4 strani. To je najpomembnejši del strukturnih reform, ki je najkrajši in popolnoma neambiciozen. Vlada očitno ne izhaja iz prepričanja, da bodo gospodarstvo prestrukturirali podjetniki, vlada jim mora to samo omogočiti ali pa vsaj potem ne metati polen pod noge. Vlada misli, da bo strukturne spremembe gospodarstva dosegla v centralnoplansko.
• Reforme trga dela ni.
• Poenostavitve podjetniškega okolja ni.
• Zmanjševanja davčnega bremena ni.
• Zmanjševanja birokratskih ovir ni.
• Povečanja plačilne discipline ni.
• Izboljšanja delovanja pravne države ni.
• Samo ubogo študentsko delo so napadli.
• Pozdravljam pripravo celovitega inovacijskega programa, še bolj pa bi bil vesel sprememb pravnega in finančnega okvira, ki bi naredil Slovenijo prijaznejšo za podjetnike in za tuje investicije. Upam, da bo vlada vsaj v tem kontekstu nehala ignorirati Svet za konkurenčnost.
Programski, razvojni, k ciljem usmerjeni proračun
Zakon o pripravi proračuna o tem seveda nič ne ve, zato je od vsega skupaj ostal le naslov. K ciljem usmerjeni proračun se pripravlja tako, da se najprej določijo cilji, ne pa, da se za obstoječe postavke išče primerne cilje. Kot je bilo to narejeno letos in kot so se trudili postavke posameznih ministrstev razmazati na »programe«.
Bolj kot to, kako se proračunu reče, je ta hip problem v njegovem obsegu. Hrvaška načrtuje pol manjši primanjkljaj kot mi!
Kako naprej?
Škoda je, da ni bilo sprejetih več kriznih predlogov SDS, da je bilo odklonjeno sodelovanje v razvojnem partnerstvu, da je trajalo pol leta, da je vlada začela vsaj razmišljati o tem, da neke razvojne dokumente pa vendarle imamo in ni, morda s spremembami nadaljevala tam, kjer je vlada Janeza Janše pred predsedovanjem Svetu EU končala.
Kratkoročno je treba poslušati, kaj predlagata gospodarstvo in obrt, predvsem njuni najbolj propulzivni deli. Zahteve gospodarske zbornice so jasne: povečanje kreditne aktivnosti, zagotovitev likvidnosti,podpora naložbam, podpora internacionalizaciji podjetij, črpanje evropskih sredstev, razbremenitev gospodarstva, varna prožnost delovnih razmerij, vzdržna plačna politika javnega sektorja, podpora tehnološkemu razvoju, debirokratizacija poslovanja. Od preko 60 pod-ukrepov GZS ocenjuje, da je vlada v celoti izpeljala 3, delno pa 10.
Za strateški razvoj pa so bistveni človeški viri. Torej njihova (1) kvaliteta, (2) kvantiteta in (3) vplivnost.
• Kvaliteta zahteva vlaganje v talente, v ustvarjalnost, inovativnost in tudi podjetnost.
• Kvantiteta zahteva reforme na trgu dela in pokojninsko reformo, da se poveča delež delovno aktivnega prebivalstva. Da mladi prej vstopijo v delovno razmerje in da starejši v njem čim dlje ostanejo.
• Vplivnost pomeni, da je mogoče pravega človeka pripeljati na pravo delovno mesto. To omogoča prožen trg dela, ki mora seveda imeti tudi varovalke. Te tri stvari so stare, znane, zapisane v mnogih strategijah in v priporočilih evropske komisije in OECD.
Sklep
Jasno je, da je opozicija do vlade kritična. Vprašanje pa ni samo to, ali vlada dela dobro, ampak predvsem, ali je gospodarska kriza njena prva skrb in je pri pozornosti ministrov kriza daleč na prvem mestu.
Za tako oceno pa ni potreben opozicijski Strokovni svet, ampak jo lahko naredi vsak državljan sam.
In od odgovora na to vprašanje je odvisno tudi, ali so ljudje taki vladi pripravljeni slediti v spremembe. Ki so nujne. Če bo šlo tako naprej, se bojim, da bo šla ena dobra kriza v nič.