Svoboda (pri)tiska, pritisk na svobodo

Slovenski medijski prostor je enostranski. Ob 3. maju, svetovnem dnevu svobode tiska, moramo v Sloveniji v letu 2011 z veliko žalostjo in zaskrbljenostjo ugotavljati, da smo v času vlade Boruta Pahorja deležni medijskega fenomena, ki ga lahko imenujemo svoboda (pri)tiska. V zadnjih dveh letih je Slovenija na obeh osrednjih mednarodnih lestvicah, ki merijo stanje svobode medijev (Novinarji brez meja, Freedom House), znatno zdrsnila po lestvici navzdol, kar pomeni, da je medijska svoboda znatno slabša kot v času prejšnje vlade. Pri tem je tudi indikativno, da v času padca Slovenije na teh lestvicah ni bilo novinarskih protestov, ni bilo zgražanj nad cenzuro in pritiski vladajoče politike na medije in novinarje, ni se angažiral “Forum 571”, da bi obveščal domačo in mednarodno javnost o padcu standardov medijske svobode v naši državi. Vlada Boruta Pahorja je uveljavila svobodo pritiska na tisk, v Sloveniji torej lahko govorimo o svobodi (pri)tiska, kar je del novinarske srenje sprejel povsem apatično, večina novinarjev pa očitno z velikimi simpatijami, saj si ne moremo drugače razlagati, da v tem času ni bilo nobenega opozorila ali zgražanja ob tovrstnem zdrsu na mednarodnih lestvicah svobode tiska. Glas neodvisne kritične javnosti pa v tem času tudi nima dostopa do mainstream medijev. Bili smo priča političnemu prevzemu nekaterih medijev, med drugimi tudi državne tiskovne agencije, novinarji pa so ponovno prevzeli status družbenopolitičnih delavcev, katerih osnovna naloga je ohranjati obstoječo elito na oblasti, dokler se ne bo sama sesula. In kar je zanimivo, to potrebo spontano čuti tudi najmlajša generacija novinarjev, ki so se skorajda rodili že v samostojni Sloveniji. Pri mnogih novinarjih politični narek niti ni potreben, saj se čutijo dolžni in zvesti, da služijo in ugajajo svojim gospodarjem. Tačas tako vsi množično iščejo medijska opravičila za katastrofalno vodenje te države, opravičila za slabo vlado,  spin doktorji skupaj z uredniki medijev iščejo poti, kako speljati pozornost javnosti od nesposobne vlade in njihovih škandalov k tistim temam, ki bi ljudi odvrnile od krutega vsakdana, ki ga danes živimo. Slovenski vladi in mnogim urednikom slovenskih medijev in novinarjem ne bi škodovalo, če bi si pogledali Unescovo Resolucijo 48/432, ki je bila Generalni skupščini Združenih narodov leta 1993 osnova, da so 3. maj razglasili za svetovni dan svobode tiska.    Zato se pri nas ob tem dnevu odpira tudi drugo vprašanje, to je svobode od tiska ali svobode od (pri)tiska tiska oziroma pritiska medijev na bralce, poslušalce, gledalce. Zaradi neuravnoteženosti slovenske medijske krajine in nepluralnosti medijskega prostora lahko govorimo o enostranskem medijskem pritisku, nikakor ne o uravnoteženi medijski ponudbi, ki je osnova tudi za obveščenost in s tem za demokracijo ter politično participacijo. Neuravnoteženi, izkrivljeni medijski prostor pomeni ogrožanje svobode, pomeni pritisk na svobodo. Ni medijske svobode in ni svobode od medijev, če je ponudba enostranska, omejena, če so medijske informacije skrivljene in manipulirane.V Sloveniji je to velika napaka v sistemu. In tudi na to plat je treba ob 3. maju glasno opozoriti. Poslanska skupina SDS