Čebele imajo v naravi pomembno vlogo, tudi za obstoj človeštva. V Sloveniji se njihovega izjemnega poslanstva ljudje dobro zavedajo, zato je čebelarstvo močno zasidrano v slovensko tradicijo.
Danes obeležujemo svetovni dan čebel. Pobuda za razglasitev svetovnega dneva čebel je prišla iz Slovenije, izbran pa je bil datum rojstva velikega poznavalca čebel iz 18. stoletja, Antona Janše. Janša je bil prvi čebelarski učitelj na dvoru habsburške cesarice Marije Terezije. Z uveljavljanjem metod čebelarjenja, ki so jih s pridom uporabljali kranjski čebelarji, je povzročil pravo revolucijo v tedanjem čebelarstvu. Med drugim je uvajal čebeljo pašo, redefiniral vlogo trotov, vse pa popisal v dveh knjigah, ki so še danes dobrodošel priročnik za marsikaterega čebelarja.
V Sloveniji ima čebelarstvo dolgo in bogato tradicijo. V naši državi imamo 11.293 čebelarjev, 15.420 čebelnjakov in več kot 210.00 »čebeljih družin«. Slovenija je s petimi čebelarji na 1000 prebivalcev v samem vrhu držav članic EU. Apis mellifera carnica, znana tudi pod imenom kranjska čebela (ali kranjska sivka), je avtohtona slovenska podvrsta čebele, ki slovi po svoji krotkosti, delavnosti, skromnosti in odličnem občutku za orientacijo. Ker se je sposobna uspešno braniti pred škodljivci in ker je nežna do čebelarjev, je zelo cenjena. Kranjska čebela je simbol trdega dela in praktične modrosti in je druga najbolj razširjena vrsta čebele na svetu, v Sloveniji pa je zaščitena kot avtohtona podvrsta.
Letošnja tema svetovnega dneva čebel je »Bodi vključen: Praznujmo raznolikost čebel in čebelarjenja«. Svetovni dan čebel je dan vseh opraševalcev. Dan, kot je današnji, nas poziva k boljšemu zavedanju o izjemnem pomenu čebel in divjih opraševalcev za človeštvo, v luči prehranske varnosti in globalne odprave lakote ter skrbi za okolje in biotsko raznovrstnost. Čebele namreč zagotavljajo hrano in prehransko varnost, trajnostno kmetijstvo, biotsko raznovrstnost ter pomembno doprinesejo k blažitvi podnebnih sprememb in ohranjanju okolja. Čebele so pomembne tudi z vidika trajnostnega kmetijstva in ustvarjanja delovnih mest na podeželju. Z opraševanjem namreč povečujejo kmetijsko pridelavo, s čimer ohranjajo pestrost in raznolikost na naših njivah in krožnikih.
Prav zato Slovenija veliko pozornosti namenja skrbi za čebelarstvo in medonosno čebelo, veliko dela pa nas še čaka pri varovanju prosto živečih oziroma divjih opraševalcev. V Sloveniji namreč poleg kranjske čebele živi še več kot 500 vrst divjih čebel (čmrljev in čebel samotark), pomembni opraševalci pa so tudi muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči in ose. Vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci, v naravi pa je njihov delež še večji. Vedno bolj spoznavamo, da brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti. Skrb vzbujajoče je, da število in pestrost opraševalcev upadata. Iz sredstev Sklada za podnebne spremembe se financira ukrepe za blaženje podnebnih sprememb in za prilagajanje nanje v kmetijstvu, pomemben del tega so ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti na kmetijskih površinah.
Iz teh sredstev je bilo v letošnjem letu nabavljenih 10.000 sadik avtohtonih medonosnih drevesnih in grmovnih sadik, ki bodo nudile dodaten vir hrane čebelam in s tem pripomogle k prilagajanju na negativne vplive podnebnih sprememb. S sajenjem medovitih dreves in grmovnic se bo prispevalo tudi k doseganju cilja EU, da se do leta 2030 posadi tri milijarde dreves in se tudi na ta način poveča ponor ogljikovega dioksida.
Naj spomnimo, da Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano že izvaja nekaj aktivnosti za varstvo opraševalcev, v času predsedovanja Svetu EU v letu 2021 pa je bilo varstvu opraševalcev posvečene precej pozornosti tudi na različnih EU dogodkih. Tudi sicer Ministrstvo za okolje in prostor še naprej podpira aktivnosti varstva opraševalcev, ki jih izvajajo upravljavci zavarovanih območij v okviru javne službe ohranjanja narave.
Prepričani smo, da bo različna prizadevanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti in za različne pomembne opraševalce treba okrepiti in nadgraditi v smislu zagotovitve trajnega monitoringa, izboljšanja stanja habitatov ter ozaveščenosti o pomenu opraševalcev, če bomo res želeli ohraniti pestrost opraševalcev in s tem bolj zdrave in odporne ekosisteme.
