Pogoj za pridobitev formalnega statusa oskrbovalca družinskega člana je izstop iz trga dela. To v praksi pomeni, da so lahko oskrbovalci družinskega člana samo brezposelne osebe, ki se odjavijo iz evidence brezposelnih ali osebe, ki pustijo službo in pridobijo status oskrbovalca družinskega člana. Skladno z zakonom o dolgotrajni oskrbi torej upokojenci ne morejo pridobiti statusa oskrbovalca.
Poslanka Suzana Lep Šimenko je na ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi s pridobitvijo statusa oskrbovalca družinskega člana za upokojence.
Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.
V skladu z Zakonom o dolgotrajni oskrbi je lahko oskrbovalec družinskega člana oseba, ki jo izbere uporabnik iz 4. in 5. kategorije dolgotrajne oskrbe za nudenje storitve dolgotrajne oskrbe na domu. Za uporabnika lahko kot oskrbovalec na domu skrbi zakonec ali zunajzakonski partner, hči ali sin, starš, brat ali sestra, vnuk ali vnukinja, tast ali tašča, zet ali snaha, svak ali svakinja. Pogoj za pridobitev formalnega statusa oskrbovalca družinskega člana pa je izstop iz trga dela. To v praksi pomeni, da so lahko oskrbovalci družinskega člana samo brezposelne osebe, ki se odjavijo iz evidence brezposelnih ali osebe, ki pustijo službo in pridobijo status oskrbovalca družinskega člana. Skladno z Zakonom o dolgotrajni oskrbi torej upokojenci ne morejo pridobiti statusa oskrbovalca.
Ministrstvo za solidarno prihodnost je glede izključitve upokojencev iz pridobitve statusa oskrbovalca družinskega člana pojasnilo sledeče: »upokojenec po zakonu o dolgotrajni oskrbi ne more postati oskrbovalec družinskega člana, saj bi moral zapustiti trg dela ali nastopiti delovno razmerje s polovičnim delovnim časom, kot to določa novi zakon. Ker pa ni na trgu dela, ga zato ne more zapustiti, prav tako ne more nastopiti delovnega razmerja s polovičnim časom, saj je ta določba namenjena tistim, ki so že v delovnem razmerju, so še pojasnili na ministrstvu.«.
Po poročanju je bila povprečna starost oseb, ki skrbijo za svoje družinske člane na domu nekaj več kot 63 let. Glede na podatke izhaja, da za svojce, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo na domu večinoma skrbijo mlajši upokojenci, zato je ureditev v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, ki upokojencem onemogoča pridobitev statusa oskrbovalca družinskega člana, nelogična in ne sledi cilju nudenja dolgotrajne oskrbe na domu. Številni mlajši svojci osebe, ki bi potrebovala pomoč, ki niso ravno na delovnih mestih z minimalno plačo, si zaradi znižanja dohodkov družine izstopa iz trga dela z namenom, da bi pomagali svojim ostarelim staršem, dedkom ali babicam, enostavno ne morejo privoščiti. Medtem ko na drugi strani številni mlajši upokojenci dejansko skrbijo za svoje ostarele svojce, pa za to ne bodo enako obravnavani, saj za to skrb ne morejo prejeti plačila kot drugi.
Soočamo se z velikim manjkom ustreznega kadra v domovih za starejše občane, nimamo dovolj družinskih pomočnikov in oskrbovalcev, upokojencem, ki so še zmožni za delo in bi bili pripravljeni skrbeti za svojce, pa le to onemogočamo. Kar je seveda popolno nelogično in nesmiselno.
Glede na navedeno vas sprašujem naslednje:
1. Zakaj Ministrstvo za solidarno prihodnosti v Zakonu o dolgotrajni oskrbi ni predvidelo statusa oskrbovalca družinskega člana za upokojence?
2. Ali se Ministrstvo za solidarno prihodnost zaveda, da je nudenje storitev dolgotrajne oskrbe na domu odvisno predvsem od upokojencev?
3. Ali bo Ministrstvo za solidarno prihodnost pripravilo spremembe Zakona o dolgotrajni oskrbi in s tem omogočilo pridobitev statusa oskrbovalca na domu tudi za upokojence? Če da, kdaj?
