Suzana Lep Šimenko: Boljše črpanje evropskih sredstev za boljšo razvitost slovenskih regij 

Poslanke in poslanci bodo na današnji izredni seji obravnavali priporočilo v zvezi z črpanjem evropskih kohezijskih sredstev finančne perspektive 2014–2020, ki smo ga pripravili v poslanski skupini SDS. Priporočilo je na seji predstavila poslanka Suzana Lep Šimenko.

Celotno stališče objavljamo v nadaljevanju.

V SDS smo sklicali izredno sejo državnega zbora s predlogom priporočila v zvezi s črpanjem evropskih kohezijskih sredstev v finančni perspektivi 2014–2020, saj ocenjujemo, da je trenutno stanje na področju črpanja izredno slabo.

Gremo najprej k številkam. Slovenija je v obdobju 2014–2020 upravičena do sredstev evropske kohezijske politike v višini 3,1 milijarde evrov. Kohezijski regiji Zahodna Slovenija je namenjenih skupno 849 milijonov evrov, kohezijski regiji Vzhodna Slovenija pa skupno 1,305 milijarde evrov. Obema regijama je skupno na voljo še 914 milijonov evrov iz Kohezijskega sklada. Prav tako je Sloveniji na voljo okoli 100 milijonov evrov iz programov Evropskega teritorialnega sodelovanja.

Služba vlade za razvoj in kohezijsko politiko poroča, da so aktualni podatki o koriščenju sredstev do 30. 9. 2018 naslednji: dodeljenih sredstev preko izdanih odločitev o podpori je v višini  2,10  milijarde evrov (EU del), kar predstavlja 69 odstotkov razpoložljivih sredstev; pogodbeno vezanih sredstev je v višini 2,04 milijardi evrov (EU del), kar znaša 66 odstotkov razpoložljivih sredstev; izplačil iz proračuna je bilo v višini 508 milijonov evrov (EU del), kar predstavlja 17 odstotkov razpoložljivih sredstev; danih zahtevkov za izplačila iz proračuna EU, posredovanih na Evropsko komisijo, je bilo za 310 milijonov evrov (EU del), kar predstavlja 10 odstotkov razpoložljivih sredstev. Navedeni podatki so, ob dejstvu, da se izteka peto leto obstoječe finančne perspektive, naravnost katastrofalni. 

Na to je opozoril tudi član Evropskega računskega sodišča Samo Jereb ob predaji letnega poročila Računskega sodišča za leto 2017 predsedniku državnega zbora. Jereb je ob tem pojasnil, da je Slovenija ena od 10 držav, ki lani, to je v četrtem letu izvajanja tekočega finančnega okvirja, ni porabila nobenih sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Iz računovodskih izkazov, na podlagi katerih so bila izvedena končna izplačila v letu 2017, in se nanašajo na obdobje od julija 2015 do junija 2016, ki jih je Slovenija predložila Evropski komisiji, jasno izhaja, da končne porabe evropskih sredstev v primeru Slovenije v letu 2017 ni bilo. Evropsko računsko sodišče namreč revidira zgolj dokončno porabo sredstev EU.

Če pogledamo skupno porabo, je Slovenija celo med najslabšimi petimi državami članicami glede črpanja vseh evropskih sredstev. Namesto v proračunu predvidenih 930 milijonov evrov smo lani dobili manj kot 400 milijonov, podobno slaba situacija se kaže tudi za letos. Od načrtovane 1,1 milijarde evrov smo do konca avgusta letos prejeli manj kot 500 milijonov evrov, pa še to večinoma na račun povračila zadržanih sredstev iz prejšnje finančne perspektive 2007–2013.

Kohezijska politika je glavna naložbena politika EU, za Slovenijo pa pomeni tudi glavni vir naložb v Sloveniji, tako na državni kot tudi lokalni ravni. Sredstva so namenjena kot podpora ustvarjanja delovnih mest, dviga konkurenčnosti, trajnostnega razvoja ter dviga kakovosti življenja državljanov. V SDS, v želji po izboljšanju stanja, velikokrat opozarjamo na neuspešnost Slovenije pri črpanju evropskih kohezijskih sredstev. Zavedamo se, da so evropska sredstva za državo in tudi za lokalne skupnosti pogosto edina razvojna sredstva, ki so nam na voljo. In prav zaradi tega, bi morali biti pri črpanju še toliko bolj aktivni.

In nenazadnje, s temi sredstvi lahko bistveno pripomoremo k zmanjšanju prevelikih razlik v razvoju med regijami. Žal imamo v Sloveniji velike razlike v razvitosti kohezijskih in statističnih regij. Slovenijo imamo razdeljeno na dve kohezijski regiji, na vzhodno in zahodno regijo. Zahodna regije dosega 97 % evropskega povprečja po BDP na prebivalca, med tem ko Vzhodna regija dosega zgolj 67 % evropskega povprečja in se s tem uvršča med manj razvite regije EU.  Ko pogledamo statistične regije, je slika še slabša. Med tem ko Osrednjeslovenska regija presega povprečje EU in dosega 115 % njenega povprečja, je situacija najslabša v Zasavski regiji, ki dosega zgolj 43 % povprečja EU. Pomurska regija dosega 55 % povprečja, Koroška 6 5% in Podravska regija 67 % povprečja EU. Ob tem je seveda pomembno, da izpostavim, da vse regije, ki ne dosega 75 % povprečja EU spadajo med manj razvite regije.

Ko pogledamo indeks razvojne ogroženosti, vidimo, da je le ta najvišji v Pomurski regiji, sledijo ji Zasavje, Primorsko – notranjska, Podravska itn. Najnižji pa je seveda v Osrednjeslovenski regiji. Osnovni namen evropskih sredstev je zmanjšanje razlik v razvitosti med posameznimi regijami, zato je seveda izjemno pomembno, da evropska sredstva v ta namen in na teh območjih tudi koristimo. V Sloveniji, v obstoječi finančni perspektivi, pri tem žal nismo uspešni.

Zaskrbljenost nad slabim črpanjem so izrazili tudi številni župani slovenskih občin, saj se bojijo, da sredstva, ki so državi na voljo v tej perspektivi, ne bodo porabljena in bodo s tem izgubljena. Pri črpanju EU sredstev imamo sicer različno uspešne občine. Imamo občine, ki so počrpale več kot 1000 € na prebivalca in imamo občine, ki niso počrpale niti evra. 

V poslanski skupini SDS menimo, da so evropska sredstva za državo izjemnega pomena, prav tako bi preko črpanja teh sredstev Slovenija ohranila status neto prejemnice iz EU proračuna, kar pomeni, da bi v evropsko blagajno vplačevala manj sredstev, kot bi jih iz nje dobila. Žal v danem trenutku zaostajamo za  ostalimi neto prejemnicami, zato nam lahko grozi, da bomo prav kmalu izgubili status neto prejemnice iz EU proračuna, kar pomeni, da bomo slovenski davkoplačevalci po nepotrebnem v proračun EU plačevali več, kot bomo iz njega dobili.

Če programsko obdobje 2014–2020, ki se končuje konec leta 2023, primerjamo s petim letom izvajanja v programskem obdobju 2007–2013 smo takrat iz bruseljske blagajne počrpali 30 odstotkov razpoložljivih sredstev. 

Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko kot razlog za katastrofalno črpanje izpostavlja zlasti težave z informacijskim sistemom. Navaja, da so pripravili akcijski načrt aktivnosti za pospešitev s ciljem zmanjšanja razkoraka med izplačili iz državnega proračuna in povračili iz proračuna EU. O konkretnih ukrepih, žal še nič.  V Službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko navajajo, da bo po potrebi spremenjen operativni program 2014–2020. A glede na to, da se izteka leto 2018, se zdi takšna napoved realno neizvedljiva, saj postopek spremembe operativnega programa lahko traja kakšno leto. Načrtuje tudi, da bodo sredstva z vsebin, kjer izvajanje ni optimalno, preusmerjena na druga področja. A izvajanje ni optimalno nikjer. Bodo torej vsa sredstva preusmerjena? Pri evropskih sredstvih gre seveda za prevelike vsote, da bi se lahko zadovoljili s pavšalnimi odgovori. Prav zaradi tega je bil sklic izredne seje DZ nujen.

Črpanje evropskih sredstev sicer spada pod okrilje Službe vlade za razvoj in kohezijo, a to nikakor ni stvar enega ministrstva. To mora biti prioriteta celotne vlade, ki mora biti sposobna medresorskega dogovora.  Na tem področju je bilo v pretekli Vladi veliko težav. In glede na to, da je obstaječa koalicija zgolj razširjena koalicija strank iz Vlade Mira Cerarja, si v kolikor se ne bo ukrepalo hitro in s konkretnimi akcijami, ne obetamo sprememb.

V poslanski skupini SDS tako DZ predlagamo, da sprejme priporočilo, s katerim bi Vladi RS priporočili, da v roku 30 dni pripravi načrt pospešitve črpanja sredstev evropske kohezijske politike in ga predstavi Državnemu zboru RS.

Da so EU sredstva izjemnega pomena za Slovenijo je dejstvo. In glede na glasovanje na matičnem odboru za evropske zadeve, kjer je bilo naše priporočilo soglasno podprto, se več kot očitno tega dejstva zavedajo vse parlamentarne stranke. To nas veseli.  Spoštovani poslanci, na vašo podporo računamo tudi danes. Od Vlade RS pa seveda pričakujemo, da v roku 30 dni pripravi konkreten akcijski načrt, s konkretnimi ukrepi po ministrstvih ter z roki, do kdaj bodo ti ukrepi izvedeni.