Strokovni svet SDS o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zunanjih zadevah

Objavljamo komentar Odbora za zunanje zadeve Strokovnega sveta SDS k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zunanjih zadevah (verzija 3. 9. 2009). 1. Predlog novega zakona o zunanjih zadevah (v nadaljevanju NZZZ) je zanimiv predvsem v luči prizadevanj članov koalicije (ko so bili še člani opozicije) v zvezi z veljavnim zakonom (v nadaljevanju VZZZ), ki velja od 9. avgusta 2008; in v luči posegov predsednika republike dr. Türka v imenovanje veleposlanikov, ki jih je junija 2008 izbrala vlada Janeza Janše. Stranka Zares je pri sprejemanju VZZZ zahtevala radikalno profesionalizacijo diplomacije, vlada in DZ pa sta ji pri tej zahtevi tudi prisluhnila. NZZZ (13. člen, ki govori o 27. členu VZZZ) se vrača v hibridni sistem (10% veleposlanikov prihaja »od zunaj«). Predsednik republike je v svoji korespondenci z vlado domneval, da veleposlanik ne more zaporedoma (8 let) službovati v dveh diplomatskih predstavništvih – kar NZZZ izrecno dopušča v 10. členu (ki spreminja 17. člen VZZZ). Prav tako je predsednik republike domneval, da je potrebno za agreman države sprejemnice prositi šele po njegovi odločitvi o kandidatu – medtem ko 11. člen NZZZ (ki dodaja 17.a člen NZZZ) izrecno pravi, da vlada pošlje predlog predsedniku republike po prejemu agremana. Z drugimi besedami: predlagatelji zakona ravnajo dvolično: na en način, ko so v opoziciji, na drug način, ko so v vladi.

2. Predlog NZZZ prinaša nove prvine v polemiko s predsednikom republike. Predsednik republike je v izjavah o kandidatu za veleposlanika na Dunaju med drugim izhajal iz domneve, da kandidat ne izpolnjuje formalnih pogojev. Predlog NZZZ v 13. členu in v prehodnih določbah izničuje takšno domnevo. Po drugi strani NZZZ v 11. členu predsedniku republike prinaša nove pravice: vladi nalaga dolžnost posvetovanja s predsednikom republike, kar pomeni, da po novem predsednik republike soodloča o kadrovski politiki MZZ. To je v nasprotju z mnenjem ustavnih pravnikov (Kavčič).

3. Pomembna novost je v 13. členu NZZZ (stari 27. člen), ki za veleposlanika zahteva 14 let delovnih izkušenj in 3 leta dela na KDP. Za uveljavljene in stare diplomacije bi bila ta zahteva razumljiva, v primeru RS pa je restriktivna, saj daje prednost starejšim, po možnosti diplomatom z jugoslovanskimi izkušnjami, izključuje pa mlajše diplomate.

4. Nova je tudi starostna omejitev (delo v tujini naj bi prenehalo z 68. letom starosti). Iz kombinacije obeh omejitev (14 + 68) je mogoče sestaviti seznam primernih kandidatov za vodje DKP. Nekateri doslej uspešni veleposlaniki – z ministrom vred – tem merilom ne bi mogli ustreči.