Strokovna ekskurzija: Ormoški Petriček – Otroci, žrtve komunističnega nasilja

Najprej smo se ustavili v občini Kidričevo, kjer nam je uvodoma mag. Radovan Pulko iz Zgodovinskega društva Kidričevo predstavil zgodovino taborišč iz časa prve svetovne vojne. Sprejeli so nas tudi Anton Leskovar, župan Občine Kidričevo, Suzana Lep Šimenko, poslanka SDS v državnem zboru in Marjan Petek, predsednik Občinskega odbora SDS Kidričevo. V Kidričevem smo obiskali še pokopališče ruskih ujetnikov in padlih vojakov, ki je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja oskrunjeno. V zadnjih letih je bilo po zaslugi lokalnega duhovnika delno urejeno.

Gospod Rajko Topolovec, ljubiteljski zgodovinar in avtor številnih knjig, nam je v vzorno obnovljenem dvorcu Sternthal predstavil dogodke med junijem in septembrom 1945, ko je bilo na območju današnje občine Kidričevo največje koncentracijsko taborišče na Slovenskem – koncentracijsko taborišče Strnišče, ki ga je maja leta 1945 ustanovila OZNA na pobudo majorja OZNE Mitje Ribičiča in komandanta slovenske divizije KNOJ Bojana Polaka Stjenke. Namenjeno je bilo povečini civilnim prebivalcem nemške narodnosti, ki so jih nameravali izgnati iz Slovenije in jim zapleniti premoženje. Med interniranci pa je bilo tudi veliko Slovencev, ki so bili z Nemci sorodstveno povezani ali pa so bili obtoženi sodelovanja z okupatorjem.

Med žrtvami nasilja so bili tudi okoliški fevdalci (gospodje iz gradu Borl, Turnišča, Zavrča itd.). Razmere v taborišču so bile primerljive z nacističnimi koncentracijskimi taborišči, saj so bili interniranci izpostavljeni najhujšim oblikam fizičnega in psihičnega trpinčenja, stradanju in nalezljivim boleznim. Znane so krute metode mučenja v taborišču, ko so pazniki vozili z motorji preko živih ljudi, dokler ni kateri od njih izdahnil. Smrtnost v taborišču je bila zelo velika. Na pobudo takratnega lovrenškega župnika Špindlerja (župnija Sv. Lovrenc na Dravskem polju) so kratek čas, med 5. in 15. avgustom 1945, umrle iz taborišča pokopavali na lovrenškem pokopališču.  V tem  obdobju je bilo pokopanih 54 žrtev z imeni in priimki, različnih starosti, med njimi tudi 13 otrok. To so edini pokojni iz taborišča Strnišče, ki so bili dostojno pokopani. Okoliški prebivalci so znali povedati, da je v bližnjih gozdovih pokopano veliko število pobitih ali umrlih zaradi bolezni in izstradanosti.  Grobišča bi naj bila tudi pod tovarno Talum v Kidričevem in pod odlagališči žlindre v okolici. Starejši še pripovedujejo, da so psi raznašali človeške lobanje in golenice.

Poleti 1945 je taborišče (Šterntal) Strnišče obiskala mednarodna komisija Rdečega križa, ki je ocenila, da so razmere v taborišču nehumane. Eden izmed ukrepov, ki je sledil temu obisku, je bil ta, da so otroke iz Strnišča odpeljali na ormoški grad (med 350 in 400 otrok), omenjene pa so tudi druge lokacije (npr. dvorec Dornava, grad Turnišče).

Udeleženci ekskurzije smo obiskali graščino Ormož, kjer sta nam več o Ormoškem Petričku in dogajanju na ormoški graščini v letu 1945 predstavila teolog in zgodovinar g.  Janez Janžekovič ter poljudni zgodovinar g. Rajko Topolovec. Sprejela sta nas tudi podžupan občine Ormož in državni svetnik g. Branko Šumenjak ter član IO SDS mag. Danijel Vrbnjak.

Izvedeli smo, da je veliko otrok, zaradi slabe prehrane, neustreznih razmer in posledično bolezni, umrlo. Samo na ormoškem gradu je glede na mrliško knjigo umrlo 39 otrok – ocenjuje se, da je bilo skupno število umrlih otrok mnogo večje. Pregledali so vpisno knjigo bolnice Ptuj, kjer so našli 3 preminule in v Mariboru še 4. Umrle otroke so pokopavali ob ograji na južni strani ormoškega pokopališča.

Leta 2013 je bila v Ormožu spominska slovesnost, posvečena otrokom, umrlim v ormoškem gradu, katere sta se udeležila tudi predsednik SDS Janez Janša in poslanka SDS Eva Irgl. Pred obeležjem, postavljenim v spomin na preminule otroke, smo udeleženci ekskurzije z molitvijo in prižigom sveč počastili spomin na umrle otroke, med njimi tudi dojenčke.

Strokovno ekskurzijo smo zaključili v Jeruzalemu ob predstavitvi legend in pripovedk o Prlekih ter ob dobri hrani in druženju.

Na poti domov se je, ob pogledu na čudovito slovensko pokrajino, slišala lepa domoljubna pesem. Misel ob koncu dneva nam je bila skupna, in sicer da ima vsak človek pravico do dostojnega groba in spomina, ter da ne smemo dovoliti, da bi se takšne grozote ponovile. 

Foto: Robert Fojkar