Je življenjska zgodba o neomajni veri, ljubezni do domovine in pokončnosti, ki ne klone niti pred največjimi preizkušnjami. Preživela je pekel vojne, vzgojila generacije mladih Slovencev in vse življenje ostala zvesta Bogu, Sloveniji in resnici.
Ob visokem jubileju je vodstvo MO SDS Celje skupaj s poslancem SDS v Državnem zboru RS Bojanom Podkrajškom, predsednikom SDM Lukom Simoničem ter namestnico generalnega sekretarja SDS Alenko Koren Gomboc, v torek, 12. avgusta, obiskalo gospo Zinko Lorger v Jožefovem domu v Celju, kjer je praznovala svojih častitljivih 100 let. V prijetnem vzdušju je dogodek s čudovito glasbo popestril Matevž Perc na harmoniki, instrumentu, ki je gospe Zinki najljubši in ji vedno nariše nasmeh na obraz.
V Ložnici pri Celju se je 11. avgusta 1925 rodila gospa Zinka Lorger, žena, mati, učiteljica in pokončna Slovenka, ki je svoje stoletje življenja zapisala v knjigo našega naroda kot zgodbo vztrajnosti, ljubezni in zvestobe.
Otroštvo med prijatelji in polji domače vasi je zaznamovalo smeh, preprostost in toplina domačega ognjišča. Toda drugo svetovno vojno je doživela kot hudo preizkušnjo. Kot mlado dekle je bila nasilno odpeljana v Ravensbrück, največje koncentracijsko taborišče za ženske v nacistični Nemčiji. Tam je bila priča nepredstavljivim grozotam in trpljenju. A ni izgubila vere. Njen oče je v tistih težkih časih odnesel njeno sliko na Brezje in jo položil pred Marijin oltar s prošnjo: »Marija, ohrani mi hčer.« Zinka je preživela in ta njena slika še danes visi za oltarjem na Brezjah kot tiha priča milosti in uslišane molitve.
Po vrnitvi v domovino je svojo življenjsko pot posvetila poučevanju. Kot mlada učiteljica je začela poučevati na osnovni šoli v Kozjem, kjer se je tudi poročila. Njen mož, prav tako učitelj, je kasneje postal ravnatelj iste šole. Zinka in njen mož nista nikoli, kljub pritiskom tistega časa, vstopila v komunistično partijo.
Z možem sta ustvarila ne le dom, temveč tudi neprecenljiv pečat v življenju mladih rodov. V 45 letih poučevanja sta generacijam otrok vlivala znanje, a še pomembneje, vrednote. Učila sta jih spoštovanja, poštenja, ljubezni do naroda in domovine, ponosa na slovenski jezik in zgodovino. V zakonu sta vzgojila dva sinova, ki sta odrasla v duhu istih vrednot.
Z možem sta bila zvesto povezana s Slovensko demokratsko stranko. Vero v Boga in ljubezen do domovine sta živela vsak dan. Gospa Zinka je globoko verna in je do nedavnega, ko je še zmogla, zvesto zahajala k Mariji na Brezje, kjer se ji vedno znova zahvali za dar življenja in zaščito v najtežjih trenutkih.
Njena življenjska misel je jasna:
»Nekoga moraš imeti rad, in dragi Slovenci, mi moramo imeti radi našo domovino.«
Opozarja, da svojo državo pogosto premalo cenimo, tako kot premalo cenimo Janeza Janšo, ki je po njenem prepričanju edini, ki lahko Sloveniji povrne svobodo in prihodnost.
Ob svojem stotem rojstnem dnevu pravi:
»Slabo pozabiš, dobro ohranjaš in na lepih spominih živiš jesen življenja. Da le zdravje služi.«
In dodaja: »Upam in molim, da bom dočakala dan, ko bo naša samostojna Slovenija, dolgoletne sanje mnogih, končno tudi svobodna.«
Draga gospa Zinka, hvala za vaše življenje, pokončnost in srčnost. Hvala, ker ste dokaz, da ljubezen do Boga in domovine premaga tudi najtemnejše preizkušnje. Iskrene čestitke ob častitljivem jubileju, in še na mnoga zdrava leta!
