Stališče SDS o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju

Spremembe in dopolnitve zakona o sistemu plač v javnem sektorju so velika potegavščina za 140.000 zaposlenih v javnem sektorju in za celotno slovensko javnost. Spremembe in dopolnitve zakona o sistemu plač v javnem sektorju so velika potegavščina za 140.000 zaposlenih v javnem sektorju in za celotno slovensko javnost. Novela, ki je bila v javnosti predstavljena kot velik uspeh socialnega partnerstva, na 15 straneh skrajno kompliciranega pravnega besedila prinaša samo dve dejanski novosti: 1. linearno povečanje plač vsem zaposlenim v javnem sektorju za 2,5% s 1.7.2004 in 2. uveljavitev povišanja učiteljskih plač, dogovorjenega v aneksu h kolektivni pogodbi vzgoje in izobraževanja iz junija 2002. Zakaj se forsira takšna rešitev? Minister Bohinc se je očitno želel izogniti kritiki, da tudi v drugem roku (prvi rok je bil 1.1.2004, nato je bil prestavljen na 1.7.2004) novi plačni sistem za javni sektor ne bo stopil v uporabo. Želel je prikriti neuspeh in javnosti prikazati, da se bo s 1.7.2004 novi sistem dejansko začel uporabljati (Delo, 28. maja, str. 3: “Minister Bohinc o zmagi socialnega partnerstva”). V resnici pa spremembe in dopolnitve zakona o sistemu plač v javnem sektorju urejajo le tehnično prevedbo sedanjih plač v nove kategorije (plačni razred namesto količnika, vračunanje dodatkov v osnovno plačo), pa še ta prevedba je vezana na nedoločen datum po sklenitvi vseh potrebnih kolektivnih pogodb in sprejemu vseh potrebnih podzakonskih predpisov. S 1.7. se torej ne zgodi prav nič konkretnega, razen omenjenega linearnega povišanja plač in posebnega povišanja za učitelje. Glavni cilj plačne reforme (odprava plačnih nesorazmerij, zagotovitev pravičnih razmerij med plačami v javnem sektorju) še zdaleč ni dosežen, saj ni bil sprejet noben od bistvenih aktov: 1. ne kolektivna pogodba za javni sektor (ta naj bi določila plačne razrede za 80-85% delovnih mest javnih uslužbencev), 2. ne kolektivne pogodbe dejavnosti (te naj bi določile plačne razrede za preostala, to je specifična delovna mesta), 3. ne odlok o plačah funkcionarjev, 4. ne predpisi ministrov o uvrstitvi managerskih plač ( plač direktorjev javnih zavodov, skladov, agencij …). Dve leti po sprejetju zakona je torej reforma plačnega sistema še daleč od dejanske izvedbe. Sprejet ni bil še noben bistven izvedbeni akt! Glavni cilj zakona je resno ogrožen, saj so se vlada in sindikati dogovorili, da “pokurijo” skoraj celotno maso denarja, namenjeno odpravljanju plačnih nesorazmerij. Po že sklenjenem aneksu k stari kolektivni pogodbi naj bi se plače s 1.7. 2004 povečale linearno za 1,56%, preostali del mase (prav tako 1,56%) pa bi bil namenjen za odpravo plačnih nesorazmerij, torej bi se plače dodatno povečale samo tistim v javnem sektorju, ki imajo nepravično določene oziroma prenizke plače in jih bo novi sistem uvrstil višje. Minister Bohinc je sklenjeni dogovor o linearnem (vsem enako) povišanju plač označil kot zmago socialnega partnerstva. V resnici pa gre za gnil kompromis in za poraz socialnega partnerstva, saj so bili vlada in sindikati nesposobni doseči dogovor o novi plačni lestvici. Hkrati pa gre za veliko predvolilno zavajanje in ceneno kupovanje glasov med javnimi uslužbenci, ki se jim bodo po dolgem času povišale plače. Vlada se je doslej hvalila z nizko rastjo plač v javnem sektorju kot glavnim dosežkom mandata (glej odgovor ministra Bohinca na interpelacijo). Sedaj, tik pred volitvami, pa se hvali s krepkim povišanjem plač. SDS se sicer zavzema za to, da so javni uslužbenci dobro plačani in da njihove plače ne ostanejo zamrznjene, vendar menimo, da je skrajni čas, da se odpravijo nekatera krivična razmerja in da torej plače ne bi smele več rasti linearno. Poleg linearnega povečanja plač za 2,5% ima dejstvo, da se s 1.7.2004 novi plačni sistem ne bo začel uporabljati, še eno posledico: uveljavitev aneksa kolektivne pogodbe za vzgojo in izobraževanje, ki jo je vlada sklenila junija 2002, prav v času sprejemanja zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Uveljavitev aneksa je bila odložena in predvideno je bilo, da se ne začne uporabljati, če bo do 1.7.2004 stopil v veljavo nov plačni sistem. Vlada je torej tudi na tej fronti poražena, saj ji ni uspelo pravočasno uveljaviti novega plačnega sistema in preprečiti ponoven nesorazmeren dvig plač v enem delu javnega sektorja (novi sistem naj bi preprečil ravno takšne “solo-akcije” posameznih sindikatov in resornih ministrov). Izkazalo se je, da smo imeli ponovno prav, ko smo napovedali, da vlada ni sposobna izvesti nobenih resnih sprememb v plačnem sistemu javnega sektorja. Datum začetka uporabe novega plačnega sistema je bil najprej prestavljen s 1.1.2004 na 1.7.2004, sedaj pa datum začetka uporabe ostaja povesem nedorečen. Dve leti se je tresla gora, rodila pa se ni niti miš. Naša strategija bo v primeru uspeha na jesenskih volitvah drugačna. Predvsem bomo vodenje plačnega projekta zaupali sposobnejšim ljudem, saj gre za izjemno zahteven projekt. Postavili bomo realen terminski plan (dejanski začetek uporabe nove plačne lestvice s 1.1.2006) in se ga tudi držali. Če tri mesece pred tem datumom dogovora s sindikati ne bo, bo naša vlada državnemu zboru predlagala, da delovna mesta uvrsti v plačne razrede z zakonom. Pri določanju plačnih razredov pa bomo striktno izhajali iz načela pravičnosti (enaka plača za enako zahtevno delo) in ne bomo obremenjeni s pridobljenimi privilegiji, ki so si jih nekateri pridobili v preteklosti zaradi nedoslednosti in šibkosti vlade.