Stališče SDS o predlogu zakona o istospolni partnerski zvezi

Stališče je v imenu poslanske skupine SDS predstavil dr. France Cukjati. Ponedeljek, 12.7.2004. Stališče je v imenu poslanske skupine SDS predstavil dr. France Cukjati. Ponedeljek, 12.7.2004.”Ali potrebujemo zakon o istospolni partnerski zvezi? Vse več je izvenzakonskih skupnosti, ko se heterospolni ne poročijo in ne želijo imeti cirkusa, ne želijo se omejevati v neke kalupe, v zakonske določbe, ampak želijo živeti svobodno. Istospolni partnerji pa ne želijo živeti svobodno in se hočejo omejevati. Ne razumem tega. Če bi bil sam istospolno usmerjen, ne bi želel zakonske omejitve. Živel bi nek dogovor dveh partnerjev in ne bi dovolil, da bi mi država predpisovala, kako naj živim. Zakaj to govorim? Ker zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – govoril bom zakon o družini – ni namenjen obravnavanju odnosov med možem in ženo, ampak je pisan v prvi vrsti za otroka. To pa je nekaj drugega. Tukaj je pa država dolžna z zakonom določiti in zaščititi otroka kot tisto bitje, ki potrebuje zaščito. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v drugem členu pravi: “Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.” In v 3. členu: “Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine, otroka.” Zakon o istospolni partnerski zvezi govori do 42. člena o mnogih stvareh, o katerih nimam nobene pripombe. Če želijo istospolni partnerji imeti zakonske določbe o skupnem življenju, bomo zakon podprli. Če to civilna družba sprejema, če to želijo, je vse v redu. Ampak kaj pravi 42. člen? “V vseh drugih stvareh pa so pravice in dolžnosti istospolnih partnerjev enake kot pravice in dolžnosti partnerjev v družini oziroma moža in žene razen – in potem postavi dve izjemi – razen v razmerju med starši in otroci in posvojitev.” To pa, kar je zapisano v zakonu o družini, o odnosih s starši do otrok oziroma otrok do staršev, in pa vprašanje posvojitve, to pa za istospolne partnerje ne velja. Pa se vprašamo, kaj pa govori zakon o družini o odnosu oziroma o posvojitvi, o pravicah in dolžnosti zakoncev glede posvojitve? Zakon o družini nič ne govori o pravicah zakoncev do posvojitev otrok. Nič. Pač pa, kakšne pogoje morajo izpolnjevati zakonci, da smejo posvojiti otroka. Zakon o družini govori o pravici otroka, da je primerno posvojen. Zakon o družini pravi, da država, ki da otroka v posvojitev, mora ga dati tam, kjer je primerno okolje za njegov razvoj in življenje. Nič o pravici zakoncev, o pravici moža in žene do posvojitve. Ker če bi bilo to tako, potem bi zakonca seveda po nekaj letih, ko nimata otrok ali pa kakorkoli prišla na ministrstvo, pa rekla: “Zahtevamo otroka.” Ne, nimata pravice. Kandidirata lahko, ja, sta pridna, vse pogoje morata izpolnjevati, pa vprašanje, če bosta dobila otroka. Zakon o družini pravi v 139. členu: “Posvojitelj ne more biti oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica, oseba, za katero se utemeljeno domneva, da bi posvojitev izrabila v škodo posvojenca. Oseba, ki ne daje jamstva, da bo izvrševala roditeljsko pravico v otrokovo korist, oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost ali, ki je tako duševno prizadeta ali bolna, da utegne spraviti posvojenčevo zdravje in življenje v nevarnost.” 42. člen zakona o istospolnih partnerstvih pa pravi: “Te obveznosti pa ne veljajo za istospolne partnerje.” Kdo to razume? To se pravi, da istospolni par teh obveznosti nima. Dalje, zakon o družini govori o razmerju do otrok. In zopet poudarjam, govori samo o dolžnostih staršev do otrok: “Starši morajo svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladno osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje, starši so dolžni svoje otroke preživljati, po svojih močeh skrbeti za šolanje in tako dalje.” Kar naprej dolžnosti staršev. Zaradi tega, ker je zakon o družini pisan za otroka. In seveda 42. člen vašega zakona ta istospolne partnerje razrešuje teh obveznosti. Zdi se nam, da ta zakon o istospolnih partnerjih prav v 42. členu ustvarja neko veliko zmedo, za katero ne vemo, ali je namerno vnešena v zakon, ali pa je slučajna. Zdi se nam tudi nesmiselno povzemati iz zakona o družini nekatere omejitve, ki pa v zakonu o istospolnih partnerjih resnično so, recimo, zakon o istospolnih partnerjih govori, povzema zakon o zakonski zvezi oziroma zakon o družini v 3. členu takole: “Istospolna partnerska zveza dveh oseb istega spola.” Dobro je, ko govorimo o istospolnih partnerjih, kaj pa heterospolni partnerji, ki ne mislijo ustvariti družine? Ali so oni obrobni? Ali so oni nezanimivi za vlado, ki pripravlja take zakone? Zakaj ne heterospolni partnerji? In naprej. 12. člen pravi, da zakona ne morejo skleniti sorodniki. Zakaj pa ne? Zakaj zakon istospolnim partnerjem prepoveduje skupnost, če sta v sorodstvenem razmerju? Rekli boste, ker je to v zakonu o družini. Ampak v zakonu o družini je zaradi genetskih zadev. Zaradi tega, ker so otroci med sorodniki veliko bolj ogroženi glede genetskih anomalij. Ne vem, zakaj tukaj omejevati med dvema sorodnikoma. Recimo, dve sestrični, zakaj ne bi smeli živeti skupaj. Hočem povedati, da je prav to pobiranje določb iz zakona o družini, sklicevanje na zakon o družini, osnovna napaka tega zakona. Naredimo register vprašanj, ki jih je treba razrešiti za istospolno skupnost, pa jih bomo rešili v njihovem posebnem zakonu. Ne mešati popolnoma dveh različnih stvari. In še ena stvar. Ko se 42. člen sklicuje na zakon o družini v vseh drugih stvareh, in sicer zdravstvenem zavarovanju po partnerju, dohodninski olajšavi, vdovskih pokojninah, prednosti pri pridobivanju stanovanj za mlade družine in drugih ugodnostih v skladu z družinsko politiko. In sedaj se vprašam dve stvari. Te ugodnosti, ki jih država nudi neki skupnosti, čemu so namenjene? Če niso namenjene osnovni celici družbe, da ne bom grdo rekel, narodne reprodukcije, družini, ki je namenjena oziroma ki je ustvarjena z zakonom kot najbolj primerno okolje za rojstvo in vzgojo in odraščanje otrok. To so veliki stroški – tu gredo iz proračuna na področju družinske politike velika sredstva, in prav je tako, ampak imajo določen cilj. Država si je vzela to v zakup, ker ve za pomen družine kot osnovne celice za narodovo preživetje. Istospolna skupnost ni osnovna celica za narodovo preživetje, ki bi zahtevala prav tako izredno pozornost države v smislu sofinanciranja, zagotavljanja pogojev življenja in podobno. In drugo, kar je, popolnoma napačna je trditev predlagatelja zakona, da ta zakon ne bo imel finančnih posledic. Vse to, kar sem naštel, gospodje, pomeni velike finančne posledice, če bo sprejet 42. člen. Dokler bo takšna zmeda v tem zakonu, dokler se bo mešalo hruške in jabolka, dokler se bo sklicevalo na zakon o družini, dokler se bo iskalo podobnosti v dobrih stvareh, v ugodnostih z zakonom o družini, in se izogibalo drugim stvarem, dokler bo taka zmeda, mi tega zakona ne bomo podprli. Podprli pa ga bomo, če boste umaknili 42. člen. Kar se nas tiče, če mislite, da je treba še dodatno kakšno gotovost skupnega življenja drugače definirati, posebej oblikovati z novim členom, ga bomo podprli. Ne bomo pa sprejeli nobenega sklicevanja na zakon o družini.”