Stališče SDS o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju

Stališče SDS do predloga zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju (2004-2005) je predstavil Rudi Petan. Četrtek, 17. junij 2004 Stališče SDS do predloga zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju (2004-2005) je predstavil Rudi Petan. Četrtek, 17. junij 2004RUDOLF PETAN: “V imenu SDS bi želel poudariti, da je edino dobro v tem zakonu to, da se delavcem povečujejo plače, čeprav tako minimalno. Treba pa je tudi poudariti, da v SDS menimo, da je 5.000 tolarjev premalo in da si slovenski delavci prav gotovo zaslužijo večje povišanje, kot pa ga je določila vlada. Vse, kar se je dogajalo okrog priprave tega zakona, pa je šolski primer, kako se ne sme delati, kako se vlada ne sme obnašati. Pa pojdimo lepo po vrsti. Zakon ima naslov “izvajanje dogovora” in tako naprej. Dogovor pa je soglasje med partnerji, v tem primeru med delodajalci, ki jih zastopajo ustrezne zbornice, in delojemalci, ki jih zastopajo sindikati, ob asistenci arbitraže vlade. Dosežena vsebina dogovora pa se zapiše in vsi partnerji v tem odnosu podpišejo dokument in to velja kot pribito. Tako je v Evropi, razen pri nas. Pri nas pa je po tradiciji stare miselnosti dogovor, ki ni dovolj močan pravni akt in ga je potrebno uzakoniti. To pa pomeni, da ima ključno vlogo o dogovarjanju med socialnimi partnerji vlada, ki uzakoni tisto, kar se njej zdi prav, to pomeni, da se dela s figo v žepu, ne pa išče soglasje večine partnerjev, ampak zadostuje, da na strani delojemalcev to podpiše samo eden. Glede na to, da se sliši, da je ta sindikat blizu vladi potem človek dobi nehote občutek, da ne gre za dogovor ampak za politično prisilo vlade. Da je to edinstvena rešitev v Evropski uniji priznava tudi vlada, ko pravi, da zakonska ureditev izvajanja dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju ni prisotna v nobeni od držav članic Evropske unije. Tam je sam dogovor dovolj in je v primerljivih pravnih sistemih zadostna pravna podlaga za izvršitev sporazumnih odločitev pri politiki plač. Podobne dogovore imajo in so potem naštete države Irska, Velika Britanija, Nizozemska, razen seveda pri nas. Ta občutek je podkrepljen z dejstvom, da so pravi vzroki zapisani v sporočilu vladi s strani sindikatov, ki niso pristopili k temu prisiljenemu ali vsiljenemu dogovoru. Sindikati, ki niso podpisali tega vsiljenega dogovora pa navajajo: sporočamo vam, da ne nameravamo podpisati tega dogovora, razlogi pa so nesprejetje naših predlogov, in sicer da se dvig plač vključi v osnovno plačo. To je osnovno načelo in očitno vlada ne želi, da se omeji rast plač managerjev, da se z dogovorom zaveže k sprejetju zakona o minimalni plači in zakona o udeležbi delavcev pri dobičku. Če bi vlada to upoštevala, potem se ne bi mogel zgodili Elan, kjer trije managerji zahtevajo v njihovo korist za tri milijard nagrade, medtem ko delavci, ki so prav gotovo tudi prispevali svoj delež k temu dobičku, pa seveda ne dobijo nič. In očitno je vladi več do treh managerjev, ki bi pokasirali milijarde na dobičku, kot pa do nekaj sto delavcev. In zaradi tega ti sindikati niso podpisali tega dogovora. Prav gotovo, da ga niso, če vlada tako ignorantsko gleda na ta problem in očitno je bil samo eden sindikat tisti, ki je bil pripravljen, da to podpiše. Dejstvo, da je vlada našla samo enega sindikalnega partnerja, ki je bil pripravljen ta dokument podpisati, pomeni, da si je vlada zastavila cilj, določila vsebino in se začela pogajati, zaradi vtisa pridobila enega partnerja na sindikalni strani, postavila določbo v dogovor glede zakona, druge “neposlušne” pa prisilila k vsebini zakona. Vse ostalo besedičenje o trdnosti pravnega akta pa je lepotni dodatek. Takšno delo ima kratek dah in ne pelje k zaupanju in evropizaciji tega področja. Ker je vlada izsilila tak neevropski način dela in izigravanja sindikalnih partnerjev in zaradi velike večine v parlamentu je sprejetje tega dokumenta edini način, da delavci dobijo vsaj 5 tisoč tolarjev, ki pa ne bo vključen v osnovno plačo, in ker v SDS ne želimo škoditi delavcem, ne bomo nasprotovali sprejetju tega zakona, verjetno ga bomo tudi podprli. Obžalujemo pa, da povišanje ni večje, in da je storjeno tako birokratsko, na tak način – ignoriranje partnerjev. Taka rešitev pa pomeni smešenje partnerskega dogovora. “