Stališče SDS do predloga za odstavitev ministra za zunanje zadeve

Stališče SDS do predloga predsednika vlade za razrešitev dr. Dimitrija Rupla s položaja ministra za zunanje zadeve je predstavil predsednik SDS Janez Janša. 5. julij 2004. Stališče SDS do predloga predsednika vlade za razrešitev dr. Dimitrija Rupla s položaja ministra za zunanje zadeve je predstavil predsednik SDS Janez Janša. 5. julij 2004.”Predsednik vlade je v državni zbor poslal predlog, ki nima podpore niti v slovenski javnosti niti v tistem delu mednarodne javnosti, ki spremlja dogajanje pri nas. V zgodovini smo iskali podobne primere, ko bi katerikoli predsednik vlade v katerikoli državi iz podobnih razlogov kjerkoli, kadarkoli, predlagal zamenjavo ministra, in primerjave nismo našli. Zakaj je pravzaprav predlagana zamenjava? Če sledimo temu, kar je gospod Rop napisal v obrazložitev, gre za osebne razloge in nič drugega, za tako imenovano izgubljeno zaupanje. Osebno mislim, da gre za globoko konceptualna razhajanja. Bolj ali manj se tega vsi zavedamo, a o tem nekaj več kasneje. Ampak ker je formalno rečeno, da je minister dobro delal, da pa je kljub temu izgubil zaupanje, to smo slišali tudi od strani predstavnikov koalicijskih strank danes, najprej nastopajmo v areni, ki ste jo začrtali s tem, ko ste podali takšno obrazložitev. Argumentacija, ki je podana za razrešitev zunanjega ministra, bi morda bila ustrezna, če bi predsednik Liberalne demokracije mag. Anton Rop predlagal zamenjavo člana izvršilnega odbora Liberalne demokracije. Potem bi bila ta obrazložitev ustrezna. Pač vodstvo Liberalne demokracije smatra, da je treba hoditi na Forum 21, kakršnakoli druga politična dejavnost je neskladna s politiko Liberalne demokracije, in tisti, ki se s tem ne strinjajo, naj pač to vodstvo zapustijo. Tako približno bi po mojem bilo popolnoma v redu, če bi šlo tukaj za razpravo nekje na nekem Forumu Liberalne demokracije v Zajčji Dobravi, v TR3 ali kjerkoli drugje. Ampak to je državni zbor in mi smo dobili obrazložitev za zamenjavo zunanjega ministra, ki ustreza obrazložitvi za zamenjavo člana izvršilnega odbora Liberalne demokracije. V tej obrazložitvi nič ne piše o tem, ali je minister dobro ali slabo delal, nič ne piše o tem, kje so se razšla pota ministra in predsednika vlade, ko gre za dve ključni stvari, ki jih morata spoštovati tako predsednik vlade kot zunanji minister. Prva stvar je spoštovanje ustave in zakonov. Sprašujem predsednika vlade, kateri člen ustave ali kateri člen zakona je zunanji minister prekršil, da je potrebno izvesti zamenjavo nekaj mesecev pred koncem mandata. Druga stvar, na katero sta oba prisegla, je blaginja Slovenije. Oba sta prisegla, da bosta delala za blaginjo Slovenije. Sprašujem predsednika vlada, s katerim dejanjem je zunanji minister naredil kaj v nasprotju z blaginjo Slovenije in če je, zakaj tega ni navedeno v obrazložitvi? Predsednika vlade sprašujem še, odkod mu pooblastilo, da sam spreminja državne delegacije, ki obiskujejo druge države? Vlada Republike Slovenije je sprejela sklep, da gre na obisk k predsedniku vlade združenega kraljestva delegacija, v kateri ni bilo zunanjega ministra. Potem pa je predsednik vlade dobil neko povabilo na neko javno razpravo in namesto, da bi se tega vabila razveselil, se je prav po otročje razjezil, ker je na tem vabilu videl tudi podpis zunanjega ministra in je sam, brez sklepa vlade določil, da mora tudi on v delegacijo. Predsednik vlade takšnih pooblastil po slovenski zakonodaji nima. Vlada Republike Slovenije je sprejela sklep o udeležbi na vrhunskem srečanju Nata v Istanbulu in določila tudi delegacijo s formalnim sklepom, ki obstaja. Predsednik vlade je enega od članov delegacije iz tega sklepa samovoljno umaknil, čeprav teh pooblastil nima in je drugič kršil predpise, ki bi jih moral spoštovati. Slovenska delegacija je bila edina, ki je bila brez zunanjega ministra na tako pomembnem srečanju. Slovenska javnost je potem lahko poslušala poročanje predsednika vlade s tega srečanja, ko je neposrečeno obračal dva stavka, ker pač žal najbrž ni niti dobro razumel, kaj se tam dogaja. Naslednja stvar, ki je izjemno pomembna v zvezi z obrazložitvijo in naravo te razprave, je, ali je minister v tem času izvajal usmeritve državnega zbora z zunanjo politiko ali ne, ali obstaja kakšna usmeritev, ali tega državnega zbora ali odbora za mednarodne odnose? Prej smo slišali glavnega predsednika tega delovnega telesa, ki je bil spet tudi v vlogi eksekutorja, za katerega mislim, da bo tako, kot pred 10-imi leti, ponovno nagrajen s kakšnim ministrskim stolčkom. Vendar od njega nismo slišali niti ene navedbe kršitve katerokoli usmeritve odbora za mednarodne odnose tega državnega zbora, ki bi jo lahko očital zunanjemu ministru. Opravil je neke intervjuje, potvarjal besede, žalil slovenske volivce in volivce glede opredelitev v zvezi z Natom, niti ene vsebinske zadeve pa v zvezi s tem, kar bi mi radi in bi tukaj morali slišati. Ali je bilo v tem mandatu kjerkoli kakšno razhajanje med usmeritvami, ki jih je državni zbor določil priznani politiki in delom zunanjega ministrstva ali ministra? Očitno tega razhajanja ni bilo niti na eni točki, ker drugače bi spoštovani predsednik odbora za zunanje zadeve to omenil, ker je za to kvalificiran in za to štiri leta dobiva plačo, niti ene stvari ni naštel. Tudi na podlagi nastopa predsednika odbora za zunanje zadeve lahko samo ugotovimo, da ni predstavil niti enega samega razhajanja med usmeritvami, ki ga sprejema državni zbor ali pristojno delovno telo in minister, ki je danes predlagan za zamenjavo. Torej, vsa zadeva je tukaj reducirana na občutke predsednika vlade. In občutek predsednika vlade je, da ministru ne more več zaupati. Verjamem, da prihaja do takšnih razhajanj, verjamem, da je prihajalo do konfliktov in nasprotovanj, ampak če sta zdržala skupaj štiri leta, bi bilo dobro, da bi še dva meseca. In da se nekdo ne obnaša otročje, potem ko vidi nekoga podpisanega pod neko vabilo za javno razpravo, in predlaga zamenjavo, namesto da bi se, če gre za politična razhajanja, zmenili znotraj stranke. Namesto tega predsednik vlade, ki je tudi predsednik stranke, predlaga zamenjavo ministra za zunanje zadeve, ki je še vedno član njegove stranke in tudi član vodstva te stranke. Bilo bi dobro, da se najprej med seboj zmenite, kot sem že rekel, na kakšnem razširjenem pikniku v Zajčji dobravi ali kjerkoli, in da se šele potem utruja s tem tudi državni zbor. Dva meseca pred volitvami pa se niti to več ne splača. V zadnjih desetih dneh sem govoril s številnimi diplomati, in nihče ne razume, zakaj takšen predlog, zakaj je ta zamenjava potrebna. Zlasti še, ker je Slovenija ravno pred nekaj meseci izpolnila dva ključna etapna cilja na področju zunanje politike. Gospod Rop pravi, da gre za zaupanje. Če je zaupanje tista kategorija, ki je tukaj nad ustavo in zakoni, tudi nad prisego o delu za blaginjo Slovenije, potem jaz tukaj ugotavljam, da po javnomnenjskih raziskavah ta predlog gospoda Ropa ne uživa zaupanja slovenske javnosti. Nasprotno. Velikanska večina ne zaupa temu predlogu predsednika vlade in mu nasprotuje, in če gospod Rop da toliko na zaupanje, bi bilo prav, da on odstopi. Razen v primeru, če enkrat jemlje zaupanje tako, drugič pa drugače. In če že govorimo o zaupanju, bom povedal še moje izkušnje v zvezi z gospodom Ropom, ki veliko govori o tem, kaj predsednik vlade smatra pod besedo zaupanje. Včasih, ko je bila aktualna tema o tako imenovanih izbrisanih in ko je minister Bohinc začel izdajati odločbe brez zakonske podlage, je do mene prišla iniciativa neke tretje osebe, da predsednik vlade želi govoriti z mano na štiri oči. Vedno sem bil za pogovor. Obvestil sem svoje najbližje sodelavce in koalicijskega partnerja, in šel na ta pogovor. Zdelo se mi je malo čudno, ker so me peljali v župnišče, nisem namreč pričakoval, da bom predsednika vlade in liberalne demokracije srečal v župnišču, ampak tam je bil in sva se pogovarjala kakšno uro. Mislil sem, da ima predsednik vlade kakšen predlog, kako rešiti ta problem. Predloga ni bilo. Predsednik vlade me je spraševal, kaj bomo mi naredili. Rekel sem, da mi ne izdajmo odločb, in da pričakujemo, da bodo oni nekaj naredili in nehali izdajati odločbe brez zakonske podlage. Kakorkoli, sestanek ni pripeljal k ničemer, vendar je bil dogovor, da to ostane med štirimi očmi. Naslednji dan pride k meni gospod Bajuk rekoč, da je bil pri njemu gospod Podobnik, in njemu pa je gospod Rop povedal za ta sestanek. Naslednji teden ste to lahko vsi prebrali v uvodniku v Mladini. Tja to ni prišlo ne iz Slovenske demokratske stranke, ne iz Nove Slovenije. Torej, toliko o tem, kako predsednik vlade razume besedo zaupanje, ki jo uporablja tukaj kot ključni argument za zamenjavo zunanjega ministra. Kot rečeno, veliko sprenevedanje ob tej temi tukaj ni dobro. Osebno mislim, da je prišlo med zunanjim ministrom, predsednikom vlade in večino njegovih strank do konceptualnih razhajanj in da so se ta začela že pred časom. Gre za razhajanje pri nekaterih ključnih strateških usmeritvah za Slovenijo, kjer je preseganje te delitve na opozicijo in pozicijo nujno. V Sloveniji smo v tem mandatu tudi ali pa predvsem po zaslugi sedanjega zunanjega ministra veliko tega dosegli ravno zato, ker se je šlo velikokrat preko te delitve. Mi se s sedanjim zunanjim ministrom, gospodom Ruplom, v tem in tudi v prejšnjih mandatih velikokrat nismo strinjali, pri mnogih stvareh so bile razlike očitne, in to smo tudi povedali. Kadar pa smo se strinjali, smo to tudi povedali, in smo, ko je šlo za koristi države, tako tudi delovali. Tako je šlo za takšno sodelovanje pri zelo široki temi Evropske unije, pri Natu. Zanimivo je, ko poslušamo te podrobnosti v zvezi s podpisom vilnuške izjave, in sprašujem tudi predsednika vlade, glede na to, da je bilo toliko govora o tem, kako je bil podpis te vilniuške izjave škodljiv za Slovenijo, zakaj potem vlada tega podpisa ni umaknila. Če ste bili tako korajžni, da ste jih kritizirali in še vedno kritizirate, zakaj pa niste izstopili. Zakaj pa niste rekli: “Saj smo si premislili.” Zakaj niste rekli: “Minister je zlorabil pooblastila,” če je to res naredil samovoljno. Zakaj, gospod predsednik vlade, ste šli v Belo hišo na sprejem za predsednike vlad, skupine, ki je podpisalna vilniuško izjavo? Tja ste se šli slikat. Se pravi, zunanji minister jih je tukaj dobil po hrbtu in po glavi zato, ker je podpisal izjavo, ko so pa delili rože in nagrade, ste se pa vi slikali, niste ostali doma iz protesta. Toliko o zaupanju in načelnosti. In vprašanje tudi ostalim, ki imajo toliko povedati o škodljivosti te izjave. Slovenija je še vedno podpisnik, še vedno se šteje. Zakaj ne odstopite od tega, zakaj za nazaj ne poveste? Recite, da je bila napaka. Novi španski predsednik vlade Zaparthero je rekel, da je bila napaka, ko so šli v Irak in je vojake odpoklical. To je bilo pred volitvami in je potem to naredil. Vi pa samo govorite, naredite pa nič. Mimogrede, predsednik vlade čaka že mesece in mesece na uradno vabilo iz Bele hiše, pa ne pride. Ampak še vedno ponižno čaka in upa, da bo pred volitvami. Takrat dvomim, da bo v Beli hiši govoril, kako Slovenija ne podpira vilniuške izjave. Me prav zanima, če bom to slišal. Mislim, da ne. In potem je bila naslednja tema, kjer je zunanji minister rešil ugled vlade – pomorski zakonik. Na predlog opozicije je ta državni zbor še pravočasno spremenil dikcijo pomorskega zakonika. Edini, ki se je bil pripravljen pogajati z opozicijo, je bil zunanji minister, in s tem resorjem so potem tudi uskladili besedilo, ki ga je ta parlament sprejel. Vsi ostali so bili zakopani na nekem stališču, ki je bilo očitno v škodo Slovenije. Naslednja takšna tema je bila Hrvaška. Deloma je to omenil že sam zunanji minister. Kmalu po spremembi oblasti na Hrvaškem sem se sestal z novim predsednikom hrvaške vlade v Zagrebu. Jasno je, da pogovor potekal tudi o meddržavnih zadevah, zato sem zaprosil zunanjega ministra, naj pošlje zraven nekega profesionalca iz zunanjega ministrstva, ki bo naredil tudi zabeležko, ker se ne želim pogovarjati o meddržavnih stvareh drugače, kot pa znotraj neke uradne linije, ki jo ima ta država, in ki jo usklajujemo v tem parlamentu. In pri tem delu pogovora, ko je šlo za te odprte stvari, je bil tudi predstavnik oziroma nekdo iz zunanjega ministrstva, ki je naredil zabeležko. To je dobil tako zunanji minister, kot verjetno tudi predsednik vlade, in zdelo se mi je, da sem ravnal korektno. Ampak kaj se je zgodilo? Gospod Rop je potem videl ime tega profesionalca iz zunanjega ministrstva na listi za neko konzulsko mesto in ga je ročno umaknil, češ da se druži z opozicijo. Toliko o zaupanju in o državniškem ravnanju predsednika vlade, ki sedaj predlaga zamenjavo zunanjega ministra. Pred to razpravo smo gledali javnomnenjske raziskave, ki jih plačuje vlada. Tam se meri uspešnost posameznih ministrstev. Zadnja raziskava, ki je na voljo, je s konca maja, se pravi zadnja, ki je bila tudi na voljo, preden je predsednik vlade predlagal zamenjavo znanega ministra. V tej raziskavi, ki jo plačuje sama vlada, je kot najbolj uspešno ministrstvo v vladi ocenjeno ministrstvo za zunanje zadeve. Predsednik vlade se je odločil, da bo zamenjal ravno ministra, ki je po raziskavi, ki jo sam plačuje, oziroma ki jo vlada plačuje, najuspešnejši. Za ministrstva, ki so tam ocenjena najslabše, recimo za delo, družino, pravosodje, notranje zadeve, gospodarstvo, pa ne reče nič oziroma vse najboljše. Jaz mislim, da bi predsednik vlade naredil bistveno več koristi, če bi se ukvarjal s temi resorji, ki so več ali manj zatajili glede obljub, ki ste jih spoštovani kolegice in kolegi dali pred slabimi štirimi leti, ko ste slovenski javnosti predstavili koalicijsko pogodbo, kjer ste med drugim tudi zapisali, da so poglavitni cilji tega sodelovanja več povezovanja v Sloveniji, vključujoča družba in odprta država. Danes zelo manifestirate vključujočo družbo, moram reči, pa strpnost tudi in povezovanje, ampak v tem koalicijskem sporazumu je vrsta obljub, ki ste jih dali in ki jih ministrstva, ki so v glavnem tudi ocenjena kot neuspešna, po vaši lastni raziskavi, niso izpolnila. Pred slabimi štirimi leti, spoštovani gospod predsednik vlade, ste obljubili, da bo javna poraba v tem mandatu največ 42%. Že v lanskem letu je krepko presegla 43% in 1% tukaj je velikanska vsota. Obljubili ste, da se mora javni dolg ustaliti med 35 in 40% bruto domačega proizvoda. Dejansko se je cel mandat javni dolg povečeval. Septembra lani je znašal 1473 milijard, ogromna vsota, ki si jo nihče ne predstavlja. Ni se zmanjšal, ampak se je cel mandat povečeval. Obljubili ste kot ključni cilj vladavine te vlade, 4 do 5% gospodarsko rast. Že prvo leto vaše vlade je padla na 9,9%, lani pa je bila 2,3%, najnižja v zgodovini Slovenije po osamosvojitvi. Se pravi, ne samo, da niste dosegli cilja. Ta ključni cilj, ki ste ga obljubili, od katerega so odvisne plače, število delovnih mest, gospodarski in vsesplošni razvoj, denar za šole, vrtce in vse ostalo, ker če ni gospodarske rasti ni nič od tega. Tukaj je vlada totalno pogorela. Še enkrat nižja gospodarska rast, kot je bil obljubljena. Ampak ni predlagana zamenjava tistih, ki so to obljubljali, ni odstopil predsednik vlade, ki je bil takrat finančni minister, sedaj je pa predsednik vlade, ampak predlaga zamenjavo ministra, ki je bil najuspešnejši v tem mandatu. Obljubili ste, da boste znižali porabo države. V času vladavine Liberalne demokracije ali pa samo v zadnjih šestih letih se je poraba države podvojila. Leta 1997 je znašala 1.266 milijard, septembra lani pa 2.454 milijard. In ves ta denar je treba zaslužiti. Tistim, ki ga zaslužijo, spoštovani gospod predsednik, pa ste obljubili za 5.000 tolarjev bruto večje plače. Sami ste povečali porabo države za še enkrat v parih letih. Vlada je obljubila na začetku mandata izravnalne sheme. Gospoda Kebra smo večkrat spomnili na to. Nič od tega ni bilo. V tej koalicijski pogodbi piše, da boste sprejeli zakon z izravnalnimi shemami. Zdaj, ko je zdravstvena zavarovalnica dvignila premije, pa so naenkrat krivi vsi drugi, razen vlade in ministra, ki tega ni naredil, čeprav je bilo to obljubljeno na začetku mandata. In zdaj poslušamo izgovore. Ko smo vložili interpelacijo proti gospodu Kebru, katerega ministrstvo je tudi po javnem mnenju ocenjeno kot eno najslabših, ga je predsednik vlade vehementno branil. Tudi zdaj ni bilo nobene besede o odgovornosti ministra, ker ni predlagal zakona, na podlagi katerega bi se solidarno breme v zdravstvenem zavarovanju porazdelilo. Zavarovalnice bodo dvigovale premije, če tega ne bo, bodo nastale izgube, ki jih bodo spet pokrivali davkoplačevalci; saj jih ne bo plačal predsednik vlade in še manj minister Keber. To je neodgovorno ravnanje. Ampak nič od tega nismo slišali. Državni zbor razpravlja in slovenska javnost se že dva tedna ukvarja z vprašanjem zaupanja in nezaupanja predsednika vlade do po javnem mnenju najuspešnejšega ministra, namesto da bi se ukvarjal z realnimi problemi. Zanima me tudi, kje je bila vladna stranka DeSUS vsa ta štiri leta, ko ni bilo izravnalnih shem. Zakaj zdaj grozite z izstopom iz vlade? Prej bi opozorili ministra, naj vloži zakon, pa ne bi bilo tega cirkusa zdaj, pred volitvami. Opozorili bi tudi na to, da to medijsko pokrivanje zgolj nekaterih dogodkov v zadnjih dveh tednih vlada izkorišča za silno pestro aktivnost na področju kadrovske politike. Prave kadrovske čarovnije se odvijajo. Tečejo postopki, da se za pet let na mesta, ki naj bi bila strokovna, imenujejo praktično politični ljudje iz vladnih strank, ki se bojijo, da bodo izgubili volitve – za pet let, se pravi, za cel mandat naslednje vlade. Če bo kdo slabo delal in se ga bo skušalo kasneje zamenjati, mu bo treba plačati 12 milijonov odpravnine. Takšne predpise ste sprejeli. Delavcem 5 tisočakov bruto, svojim kadrom, če bo kdo slučajno zamenjan, pa 12 milijonov tolarjev odpravnine. To se vse zdaj dogaja v ozadju. Da ne govorimo o tem, da smo tolikokrat glasovali o predsedniku računskega sodišča, dokler na to mesto ni bil končno izvoljen preverjen kader iz Liberalne demokracije, ki naj bi zdaj nadziral to isto stranko. In ministri, ki so bili tukaj predstavljeni za to isto govornico, nekaj mesecev nazaj kot špice svoje stroke in nadstrankarske, in ne vem kaj, so seveda že vsi praktično v Liberalni demokraciji. Vse to, kar se zdaj dogaja in kar ni že direktno vodeno od predsednika vlade, pa imajo vso njegovo podporo. On sam pa predlaga zamenjavo ministra, ki je po javnem mnenju ocenjen kot najbolj uspešen v tem mandatu. Kot že rečeno na začetku, je tema, ki je odprta s to obrazložitvijo, zelo široka, in malo je nenavadno, da se mora državni zbor tukaj ukvarjati z razmerami v eni stranki, pa čeprav je to največja vladna stranka, ki vedri in oblači v tej državi že 13 let. V zvezi s to stranko, ki je na zadnjih volitvah dobila največ glasov, je treba reči, da so zaradi tega mnogi mislili, da jim je država dana v last, ne pa samo v upravljanje. Tako se seveda tudi obnašajo. Vendar je potrebno ugotoviti, in ta tema ni dana na dnevni red s predlogom opozicije, ampak s predlogom obrazložitve predsednika vlade, da je v zadnjih dveh letih spet zavila na stara pota oziroma na pota, po kateri je hodila leta 1991. Tudi to, kar se danes dogaja, je del tega obrata. Začelo se je seveda z zakulisnim nasprotovanjem članstva v Natu, ki je prihajala ravno iz delov Liberalne demokracije. Nadaljevalo se je s krčevitim zavzemanjam za odškodnine tako imenovanim izbrisanim in podporo nekdanjim agresorjem, nadaljevala s kadrovskimi čistkami na vseh nivojih in brezobzirno prilaščanje vseh položajev, ki so možni. Končuje pa se z nekim konglomeratom korupcije in klientelizma, v katerem v zadnjih tednih riba, ki smrdi pri glavi, opravlja kozmetične popravke na lastnem repu. Po zamenjavi na čelu Liberalne demokracije pred dvema letoma, se je Liberalna demokracija, oziroma da ne bom krivičen do mnogih, ki se s tem ne strinjajo, se je glavna linija v njej spremenila tako, da je ta stranka tako kot leta 1991 spet postala ksenofobična do slovenstva in nestrpna do osamosvojitve. Zadnji izraz te nestrpnosti je ravno ta neutemeljen predlog za zamenjavo zunanjega ministra. Slovenska demokratska stranka predloga predsednika vlade ne bo podprla. Predlagamo pa predsedniku vlade dobronamerno, naj sam odstopi. Bilanca njegovega dvoletnega vodenja vlade je namreč za Slovenijo porazna.”