Stališče SDS do predloga liste kandidatov za imenovanje ministrov v Vladi RS

Stališče poslanske skupine SDS je predstavil predsednik stranke Janez Janša. Ponedeljek, 19. april 2004 Stališče poslanske skupine SDS je predstavil predsednik stranke Janez Janša. Ponedeljek, 19. april 2004JANEZ JANŠA: Danes odločamo o imenovanju skoraj tretjine vlade in to dva meseca pred volitvam v evropski parlament in dobrih pet mesecev pred volitvam v državni zbor. Potem ko je vladajoča koalicija zavrnila predloge, da bi imeli junija skupaj volitve v evropski parlament in v državni zbor, se nekaj mesecev pred koncem mandata ukvarjamo z rekonstrukcijo kar tretjine vlade. Dejstvo je, da v nekih normalnih, stabilnih demokracijah to ni normalen pojav. Pravzaprav bi bilo zdaj potrebno strniti cilje za to, da se postori še tisto, kar je možno narediti do konca mandata. Koalicija, ki jo imamo in ki je prevzela odgovornost za upravljanje z državo, je na začetku tega mandata obljubljala veliko. Če danes preberemo to koalicijsko pogodbo, se bere kot dolg spisek lepih želja. Niti slabe polovice stvari ni možno odkljukati, da so narejene. In namesto, da bi se tukaj vložilo še poslednje napore, da se vsaj glavne obljube izpolnijo, se oblastna koalicija ukvarja z rekonstrukcijo svoje lastne vlade. Menimo, da to za Slovenijo ni dobro. Upravljalci države danes pozabljajo, da takrat, ko so po volitvah sestavili večinsko koalicijo in prevzeli oblast v tej državi, niso dobili v svoje roke samo pravic, ampak tudi dolžnosti. Pozabljajo na odgovornost in prisego, da se bo delalo za blaginjo vseh in ne samo za svojo last. Stanje, kakršno ga imamo zdaj, ko imamo na mizi predloge, s katerimi se ne strinja niti sam predsednik vlade, jih pa označuje za stabilnost in normalno delovanje. Če je to stabilnost in normalno delovanje, potem sprašujemo, kaj je to nestabilnost in nenormalno delovanje. Dejstvo je, da matematično ne gre za vladno krizo, v kateri bi vlada izgubila teoretično večino oziroma večinsko podporo v državnem zboru. Še vedno imajo stranke, ki so ostale v okrnjeni koalicij, matematično dovolj glasov, da sprejemamo odločitve z navadno večino. Vendar pa zadnja glasovanja kažejo, da padejo predlogi, ki jih javno podprejo vse vladne stranke ali pa vladne stranke, ki premorejo dovolj glasov za izvolitev. O zadnjih štirih predlogih predsednika države na tajnem glasovanju, trije niso dobili podpore, in tudi četrti, ki je dobil minimalno podporo, je to dobil za las. Eden od teh kandidatov, ki na tem zadnjem glasovanju ni dobil podpore vladne koalicije, je danes ponovno predlagan. Ali to pomeni, da se računa ne neko nenačelno politiko v poslanskih skupinah ali pa da je izbor možnih kandidatov tako omejen, da se ponovno predlaga nekoga, ki enkrat že ni dobil zaupanje? In v zvezi z oceno stanja se razhajamo. Morda to niti ni ključno. Predsednik vlade trdi, da je vse normalno, sprašuje v teh dneh slovenske državljanke in državljane, volivke in volivce, kaj mu predlagajo, da naredi v naslednjih desetih letih, se pravi, očitno se računa še na naslednjih deset let vladanja. Kako lahko stranka, ki je izkazala v lanski bilanci preko 200 milijonov izgube, zdaj gre v akcijo, ki je predvolilna, ki stane 20 milijonov. Kdo bo to plačal? Ali se morda odgovor na to vprašanje ne skriva tudi v tistih izgubljenih ovadbah v omari gospoda Železnika in tako naprej. Veliko vprašanj se postavlja. Kakorkoli, padla je odločitev, da se glasuje o predlagani listi ministra v paketu, da bo možno, ne glede na to, ali se z enim strinjaš in z drugim ne strinjaš, sprejeti neko matematično sredino. Po drugi strani je bilo tukaj jasno rečeno, da gre za imena, ki so sposobna takoj prevzeti resorje, takoj nadaljevati delo, ki se je doslej opravljalo, delo opravljati še bolje, kot smo slišali na nekaterih predstavitvah. In da skratka je to nekaj, kar tej državi ne bo vzelo nič produktivnega časa pri opravljanju rutinskih zadev in pri kreaciji tistega, kar ministrstva pač morajo v tem času početi. Mi smo predlagali, ko je največja vladna stranka sklenila, da eno od manjših strank nažene iz koalicije, da za teh nekaj mesecev funkcije ministrov prevzamejo državni sekretarji, ki so na teh mestih več ali manj doslej že nadomeščali ministre. Da v tem primeru tej rešitvi ne bi nasprotovali, da bi na ta način dobili pač neko, vsaj v eni tretjini prehodno vlado, ki bi normalno dokončala stvari, ki so začete. Ta predlog ni bil vzet resno. Predlagana so politična imena, prepoznavna. V vsakem primeru imena, ki so doslej šla čez različne vladne organe imenovanj, postavitev in nagrajevanj več desetkrat (nekateri celo bistveno večkrat), in to seveda ni nič novega. Novo je to, kar smo slišali v predstavitvah kandidatov in kar se v veliki meri razhaja s tem kar piše v koalicijski pogodbi. Tukaj je prišlo do nekega zanimivega protislovja. Po eni strani imamo neko vladno koalicijo, ki pravi, da je ohranila večino. Matematično to drži, ki pravi, da je koalicija ostala in da ta koalicijska pogodba, ki vsebuje ta seznam obljub začetka mandata še vedno ostaja v veljavi. Kandidatke in kandidati za ministre, o katerih se danes odloča v tem državnem zboru, so na teh svojih predstavitvah obljubljali marsikaj drugega in tudi marsikaj drugačnega od same pogodbe. Tako da je vprašanje: Ali se ta listina zdaj dopolnjuje, se spreminja ali bomo imeli zdaj za, recimo kmetijstvo, dva programa? Enega, ki je v koalicijski pogodbi, ki naj bi še vedno veljala, saj formalno to ni bilo nikjer odpravljeno oziroma razveljavljeno. In drugega v tej predstavitvi, ki smo jo slišali od kandidata. Predlagamo vladni koaliciji, da se malo ustavi pri tem vprašanju in da nalije slovenski javnosti čistega vina – kaj je zdaj program po posamičnih področjih, tisto, kar je bilo obljubljeno na začetku mandata ali tisto, kar je obljubljeno nekaj mesecev pred koncem mandata; oboje pa je formalnopravno v veljavi. Torej, od odgovora na to vprašanje je odvisen tudi odgovor na vprašanje, ali je koalicija razpadla, ali je prišlo do odcepitve. Še posebej pri kmetijstvu, je treba povedati, da so poudarki, ki so bili dani na matičnem odboru ob predstavitvi kandidata, drugačni od tistih, ki so zapisani v koalicijski pogodbi. Nekaj o tem bo najbrž rečeno še v nadaljevanju. Kar se tiče evropskih zadev, Slovenija je najbrž zaradi različnih okoliščin relativno dobro pripravljena kandidatka za vstop v Evropsko zvezo. Ali pa je tudi po tem, kar smo slišali v zadnjih mesecih, tudi ob zadnji predstavitvi gospoda Potočnika v Bruslju, v nekih delih precej klavrno? Ali pa je tudi najboljša z vidika slovenskih interesov? Biti najboljša kandidatka za vstop v Evropsko zvezo po oceni Bruslja ni isto kot biti najboljša kandidatka za vstop v Evropsko zvezo s stališča naših interesov. V Bruslju so najbolj hvalili tiste, ki so najbolj neproblematično zapirali pogajalska poglavja, najbolj tiste, ki niso nič zahtevali, najbolj tiste, s katerimi so izgubili najmanj časa in najbolj so hvalili tiste, ki niso od njih nič zahtevali. In po teh kriterijih je bila Slovenija vedno pohvaljena, bili smo vedno najboljša kandidatka, bili smo najmanj problematični, ker smo najmanj zahtevali. V zadnjih mesecih prihajajo na mizo presenečenja; stvari so drugačne in so se izkazale za drugačne, kot so bile predstavljene s strani vlade. Na odboru za zunanje zadeve, kjer se je govorilo o pogajalskih izhodiščih, recimo, ko je šlo za omejitev pretoka delovne sile iz držav novih članic v države stare članice Evropske unije, je bilo rečeno, da ta možnost, da se za nekaj časa, za nekaj let po razširitvi Evropske unije to sprejme v nekaterih državah, obstaja, ampak to bo morda naredila ena ali dve državi. Slovenija ni problematična, nič se ne bo zgodilo. Čim sta bila Ciper in Malta izvzeta iz te omejitve, so bili naši pogajalci ponižni. V sosednji dvorani je bilo rečeno, da Slovenija ne bo problem, da za nas te restrikcije v glavnem ne bodo veljale. Zdaj smo ugotovili, da veljajo, da je tu očitno naredil napako in da je bila slovenska javnost zavedena. Druga takšna stvar, ki ne leti na pogajalce, ampak bolj na oblast, ki smo jo imeli v tem času, se nahaja na delovno intenzivne panoge. Milijarde so bile potrošene za to, da se zagotovi neka alternativa, nova delovna mesta v bolj produktivnih panogah, zato, ker se je vedelo 7 let, kaj se bo zgodilo s konkurenčnostjo delovno intenzivnih panog v Sloveniji ob vstopu v Evropsko zvezo. Ampak denar je bil potrošen, vsako leto milijarda iz proračuna, delovna mesta so pa enako ogrožena, kot so bila pred 7-imi leti oziroma bolj, ker je ta korak blizu. Torej, zadeve so lahko zelo neproblematične, če te ocenjuje nekdo, ki te oceni za dobrega, v tem smislu, da si dober, če čim manj zahtevaš, vprašanje pa je, koliko je to dobro z vidika slovenskih nacionalnih interesov. Kaj lahko gospod Cvikl, ki je kandidat za ministra za to področje, naredi v teh nekaj dneh do vstopa v Evropsko unijo in potem nekaj mesecih po vstopu, ki bodo tudi zelo pomembna za to, da si Slovenija vsaj v tej prvi fazi ustvari neko pozitivno, kreativno, verodostojno okolje. Mislim, da malo. V ta resor prihaja od zunaj. V tem času, ko bi morala biti ta aktivnost najbolj intenzivna ,se bo lahko komaj osebno srečal z vsemi, ki jih mora poznati, zato, da bo lahko mirodajno odločal in mislimo, da je pač menjava v tej fazi v tej trenutku neodgovorna. Mi smo nasprotovali gospodu Cviklu, ki je bil predlagan za predsednika računskega sodišča, češ, da nekdo, ki je bil prej državni sekretar ne more sedaj postati nadzornik tudi za področje, ki ga je sam opravljal, ker bo to v nekem nasprotju in smo zato tudi glasovali proti. Ampak mi ugotavljamo, da tega razloga, ki smo ga navajali takrat proti kandidatu za predsednika računskega sodišča, ni, ker je bil pač državni sekretar. Zaradi tega seveda pripomb na njegove kvalifikacije nimamo. Njegovi kandidaturi niti ne bi nasprotovali, vendar sedaj je glasovanje v paketu in se bo potrebno odločiti o paketu, o povprečju, ki ga je predsednik vlade predlagal. Naslednje področje, kjer je pa sistemsko gledano zamenjava, najbolj vprašljiva, je ministrstvo za gospodarstvo. Zakaj taka menjava sedaj? Mi smo prepričani, da bi Haag na gospo Petrinovo lahko počakal še nekaj mesecev, da bi mandat dokončala. Gospodu Ferlecu, ki je sedaj ambasador v Haagu bi se mirno lahko podaljšal mandat za nekaj mesecev. Še posebej je sporno menjavati ambasadorja v času, ko opravlja funkcijo države, ki bo predsedujoča v Evropski uniji. Glede na to, da nekdo, ki pride na novo tudi nekaj časa rabi, da se uveljavi, še posebej, če ne gre za kariernega diplomata in gospa Petrinova daleč od tega, da je bila karierni diplomat. Če je bilo potrebno izvesti menjavo zaradi nesposobnosti, kar se tudi bere v zadnjih mesecih, potem bi se lahko naredila bistveno prej. Tako da ugotavljamo, da je menjava na področju za gospodarstvo najbolj kontradiktorna, najmanj logična, najbolj nejasno obrazložena, izvaja se zdaj nekaj mesecev pred koncem mandata, več škode bo verjetno povzročeno z menjavo na ambasadorskem mestu kot z menjavo na mestu ministrov oziroma ministrice za gospodarstvo. Zadeva je popolnoma nelogična, v obrazložitvi predsednika vlade nismo slišali nobenega argumenta, s katerim bi to menjavo na tak način pojasnil. Ne vem, tudi če gre za odstop iz lastnih interesov, na lastno željo, potem se običajno človeka, ki zapušča ladjo nekaj mesecev pred ciljem, ne nagradi z ambasadorskim mestom. Prosili bi za kakšno logično pojasnilo, zakaj ta menjava nekaj mesecev pred koncem mandata. In ob problemih, ki bodo srečali slovensko gospodarstvo po vstopu v Evropsko unijo, še posebej, ko gre za problematiko delovnih mest v delovnih in intenzivnih panogah in tudi glede na omejitve prostega pretoka delovne sile v Evropski uniji za nove članice. Kaj lahko v tem času naredi dr. Lahovnik, ki je mlad in zagotovo bolj energičen od gospe Petrinove, to je po našem mnenju dobro, prihaja pa iz iste fakulteta z enakim zaledjem, in ima najbrž nekaj manj izkušenj. Nismo se strinjali z nekaterimi njegovi stališči glede prevzemov. Je tipičen zagovornik ravnanja, s katerim bogati postajajo še bogatejši, ampak po tem pristopu najbrž ravno sodi v ekipo, v katero je predlagan. Naslednje področje je promet. Tukaj mislim, da si nihče v Sloveniji ne dela kakšnih velikih skrbi ali iluzij, da bo tukaj kaj drugače. Že do zdaj gospod Presečnik v tem ministrstvu ni kaj veliko odločal. Tukaj odločajo ekipe z bogato zgodovino in tako bo tudi vnaprej. Skratka ni, ni bilo in tudi pričakovati ne gre kakšnih posebnih presenečenj za gospoda Pavliho, ki je predlagan za to mesto. Imam občutek, da je malo šibek, ko gre za slovensko suverenost, ki jo bo moral na tem mestu malo bolj odločno zagovarjati. Pred meseci smo sprejemali popravek pomorskega zakonika, v katerem smo popravili težko napako, ki je bila vgrajena prav na podlagi ekspertne skupine. V tej je sodeloval tudi on. Ta je zapisala uvod oziroma obrazložitev pomorskega zakonika, da Slovenija nima suverenih pravic na morju oziroma pravice do razglasitve suverenih pasov na morju. Radi bi slišali bolj jasno besedo v zvezi s tem in zagotovila, da zdaj ne misli tako, kot je takrat zapisala ekspertna skupina. Res, da je zdaj pomorski zakonik spremenjen in da so zakonske podlage druge, ampak vseeno, od ministra se pričakuje, da bo zagovornik državne suverenosti in ne obratno. Predlagana je tudi menjava na mestu ministra ali ministrice za pravosodje. Gospod Bizjak je doslej vodil predvsem statistiko ministrstva, resorja pa ne, več ali manj po lastni krivdi. Zanimivo je, da je bilo to v koaliciji tri leta zelo pozdravljeno, podpirano, nikoli ni bila izrečena niti besedica kritike o tem. Zdaj pa je na predstaviti kandidatke, ki naj bi ga zamenjala, celo predsednik odbora za notranjo politiko sam dejal, da bi bilo treba ministra, ne glede na to, da je odstopil, zamenjati, saj da je od njega državni zbor zadnje čase dobival polizdelke, pa tudi zelo slabe izdelke. Škoda, ker smo to izvedeli šele zdaj, prej pa je bilo tri leta vse v redu. Ampak takšna je alternativa, ki jo za gospoda Bizjaka, ponuja predsednik vlade. In s katero se niti v vladi sami vsi ne strinjajo. Predlagana je kandidatka, ki je na predstavitvi na matičnem odboru dejala, da se njen slogan glasi “izbira prave poti in odgovornost za končni rezultat.” Bilo bi lepo, če bi to bilo dejansko tako. Toda že eden od predhodnikov gospoda Bizjaka je bil na začetku postopka, s katerim je želel predlagati razrešitev gospe Cerarjeve in to zaradi dejanj, ki so daleč od tega, da bi šlo za pravo pot. Še pred imenovanjem na to funkcijo, izjemno pomembno funkcijo generalne države tožilke, je ravnala politično, pristransko in nezakonito in to je bilo kasneje tudi dokazano. Na podlagi prijateljskega pogovora s takratno pravosodno ministrico Meto Zupančič je gospa Zdenka Cerar poslala gospe Meti Zupančič tožilske spise v zadevi Majhen, ki jih ne bi smela. V pismu, s katerim je poslala te spise, to je bilo 17.02.1995, ki ga je gospod Majhen tudi objavil oziroma priložil, ko je pravico terjal na sodišču, piše takole: “Draga Meta! V prilogi ti pošiljam sodbe o zadevi Sergej Majhen, kot mi jih je iz tožilske evidence po faksu poslal okrožni tožilec iz Novega mesta Niko Bricl. Povedal mi je še, da je bil še pred tem Sergej Majhen disciplinsko kaznovan pri odvetniški zbornici Slovenije, o tem doslej jaz nisem vedela. Lep pozdrav, Zdenka.” Majhen je dokazal, da ti očitki niso držali. Danes je notar, takrat pa ravno zaradi tega pisma, teh spisov in zlorabe pooblastil tožilke ni bil imenovan na to funkcijo. Potreboval je leta in leta sodnih poti, da se mu je krivica popravila. Sprožil je tudi pregon, ne vem, ali kazenski ali odškodninski, zoper gospod Cerarjevo, vendar je to seveda zastaralo kot v mnogih drugih primerih. Tukaj je šlo za tipično zlorabo funkcije in to že pred imenovanjem na to mesto. Tega ne dajem v javnost prvič, o tem se je že pisalo. Zanimivo je, da na to ni bilo niti odgovorov niti demantijev, sploh kakršnihkoli reakcij. Tudi s strani vlade, izvršilne oblasti je bilo takšno ravnanje pozdravljeno kot ustrezno, oziroma kot nekaj, kar je potrebno nagraditi. In to se danes dogaja. Ko je bila gospa Cerarjeva imenovana na mesto generalne državne tožilke je izjavila, da nekaterih zadev pač ne bo obravnavala oziroma preganjala, ker to ni v interesu države. Ne, ker to ni v skladu z zakonom, ampak ker to ni v interesu države. Kaj pa je interes države, pa najbrž nekdo na takšnem mestu ne more presojati. In potem se vrstijo zadeve, ki jih niti ni možno vseh našteti. Na desetine primerov, kjer se je ravnalo napačno, arbitrarno, politično, škodljivo za Slovenijo in za pravno varnost državljank in državljanov. O zadevi Orion smo dolgo časa govorili v parlamentu, še prej so pisali mediji, poročala je televizija, pa ni prišlo do nobenega pregona. Nihče ni pohitel, tudi generalna državna tožilka ni tako kot v primeru diplomatske akademije izjavila, da gre za resno zadevo in sprožila pregon. Ampak zdaj, kot smo slišali na matičnem delovnem telesu, ugotavlja, kako bo tu zadeva težka, ker je zdaj preiskava pokazala, da je dokumentacija šla na Kajmanske otoke, v Avstrijo in tako naprej. Ja, seveda je šla, če pa so eno leto vrabci čivkali o tem kriminalu, preden se je tožilstvo zganilo. In hišna preiskava v Orionu je bila narejena po tem, ko je že bila vložena zahteva za izredno sejo na to temo. Ali se je temu čuditi, da je dokumentacija šla tja, kamor je šel prej denar? Potem zadeva Ranc-Kos. Bilo je jasno, da je visok državni uradnik zlorabil svoja pooblastila, ko je nezakonito in neupravičeno pridobil sezname pogovorov med novinarjem Tomažem Rancem s Televizije Slovenija in tistimi, ki so ga klicali, dva dni prej, preden je imel kakršnokoli sodno odredbo. Gospa Cerarjeva je nasprotovala vložitvi prijave oziroma začetku postopka. Šele po vztrajanju Barbare Brezigar je na nek način do tega prišlo, ampak vodeno tako, da je stvar padla. Potem je prišlo do odškodninske tožbe zoper državo, ki jo je sprožil novinar (jo je tudi dobil, že dvakrat, zagotovo bo tudi pravnomočna), in iz proračuna bomo tisti, ki plačujemo davke, zdaj plačali to malomarnost. Za nagrado pa, ker je nezakonito sledil klicem novinarja, bo gospod Kos danes imenovan za šefa komisije za boj proti korupciji. Tako bosta na isti dan za ministrico imenovna oseba, ki je preprečila kazenski pregon v tej zadevi, tisti, ki je pa kršil zakon, bo imenovan za šefa komisije, ki naj preganja korupcijo. To bo dober tandem, vam zagotavljam, vse bo tako, kot je bilo. Potem zadeva Petek. Grob napad, poskus umora novinarja, ki je kritično pisal o zadevah, ki bi jih morali še bolj kritično preganjati tožilci. Eno leto po tem napadu tožilstvo v Slovenj Gradcu ni bilo sposobno resne kvalifikacije kaznivega dejanja. Tožilka, gospa Jelka Štumberger Mlakar, eno leto ni bila sposobna napisati, da je šlo za poskus umora. Zadeva je bila potem prenesena na drugo tožilstvo, ampak tožilka je ostala na svojem položaju. Gospa Cerarjeva je rekla, da dobro dela, in je ostalo samo pri besedah. To isto tožilko smo videli na seznamu, objavljenem v Nedelu, tam nekje na četrtem, petem mestu med najvišjimi plačami v javnem sektorju. Tam nekje pri 2 milijonih oziroma nekaj manj se je ustavila ta plača za silno dobro delo. Nobenega disciplinskega postopka, nobene zamenjave, nobenega ukrepa, čeprav je zdaj popolnoma jasno, da je šlo za ravnanje, ki je bilo v pomoč tistim, ki želijo zakriti ozadje napada na novinarja Mira Petka. Potem zadeva Fišer. Državni tožilec na zelo pomembnem mestu, na ljubljanskem tožilstvu zaposli osebo brez ustreznih pogojev za tisto delovno mesto. O tem pišejo mediji in potem ko se tega res ne da več zanikati, pride do ukrepanja. Ampak kakšnega? Proti tožilcu ni sprožena nobena preiskava, noben pregon, noben disciplinski postopek, samo razrešen je z neke funkcije. Ostaja pa tožilec in danes opravlja in preiskuje delo na zadevah, ki so najbolj odmevne. Obravnava primer SIB banke, kot smo izvedeli na tej predstavitvi pred matičnim delovnim telesom. Oseba, ki pa jo je nezakonito zaposlil brez pogojev, pa je danes zaposlena v uradu gospoda Ropa. Tako, da je roka roko umila. Nobenega postopka ni. Potem zadeva šefice, posebne skupine tožilcev za posebne zadeve. Gospa Jožica Bolte Brus povzroči prometno nesrečo, odkloni alkotest, je groba do policistov, obnaša se precej slabše od enega od naših poslanskih kolegov, ki je znan po takšnih duelih. Ampak, kaj se zgodi? Predlagana je samo razrešitev z mesta vodje skupine za posebne namene. Ni disciplinskega postopka, nič se ne zgodi, mirno lahko nekdo, ki to stori, še naprej opravlja tožilsko funkcijo. Ni niti disciplinskega postopka, kjer bi se ugotovilo, ali je to primerno ali ne. Potem že omenjena zadeva, diplomatska akademija. Nek član vlade, ki ni ravno po godu vsem, podpiše neko pismo v nameri za to, da se bo slovenske diplomate šolalo v lastni akademiji. Ko je to prišlo na urad za preprečevanje korupcije, do gospod Kosa, se (najbrž ne samoiniciativno) sproži neko akcijo, in potem gospa državna tožilka javno izjavi, da gre za resno zadevo. Tudi, če je bilo vse tisto res, bi šlo za približno 100-krat manj resno zadevo, kot v primeru Oriona ali SIB banke, ampak nismo slišali gospe generalne državne tožilke, da bi kadarkoli rekla za ti dve zadevi, da sta resni. Ali da bi za primer nezakonitega prisluškovanja novinarju rekla, da je resna zadeva. Ali da bi za primer 165 ali 164 odloženih, izgubljenih, založenih spisov, pri enem tožilcu rekla, da je to resna zadeva? Torej dvomim, da je na podlagi tega ravnanja možno trditi, da nekdo ravna tako, da so pred zakonom vsi enaki. Ne pomnimo nobene velike lopovščine, v primeru katere bi državna tožilka rekla, da gre za resno zadevo. Nasprotno. Ko je bila enkrat vprašana o neki takšni stvari, je rekla, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje. Torej, kdo tukaj ravna tako, da smo pred zakonom vsi enaki? Kljub temu, da ni prišlo do nekih odločnih ukrepov proti šefici posebne tožilske skupine, proti gospodu Fišerju zaradi korupktivnosti, proti gospodu Železniku, ki je mogel sam odstopiti, pa je generalna državna tožilka pokazala veliko odločnost proti enem od svojih podrejenih, in sicer v primeru tožilca na Ptuju Glavarja. Takrat smo slišali v nekaj dneh veliko izjav o tem, kako se tožilstvo bori proti korupciji v lastnih vrstah, kako so končno dobili enega velikega lopova znotraj, ki so mu zdaj stopili na prste, in v zelo kratkem postopku je bil predlagan za razrešitev. Skratka, zelo energično ravnanje. Nekaj tednov nazaj pa je prišla sodba vrhovnega sodišča, v kateri piše, da je vlada gospoda Glavarja razrešila, ne da bi sploh ugotovila dejansko stanje. Ne govorim o kazenskem postopku, ampak o razrešitvi. Ne da bi iz dokumentacije, ki je bila predložena, sploh izhajalo, kakšno je dejansko stanje, je zadeva padla na vrhovnem sodišču. Toliko o silnem boju proti korupciji v lastnih vrstah. Jasno je, da se ne ravna v vseh primerih enako. Ko je šlo za jasno nakazan sum korupcije pri tožilcu Fišerju, je ta še vedno kot tožilec obravnaval najtežje primere, nobenega disciplinskega postopka ni bilo uvedenega. Samo gospa se je pogovorila z njim, kot je rekla. Pri gospodu Železniku je šlo za razporeditev v skupino za posebne namene. Potem je sicer sam odstopil, najbrž zaradi pritiska javnosti. Pri gospe Brusovi nobenega postopka, niti disciplinskega, zgolj razrešitev z neke funkcije. To enostavno tako ne gre. Če se niti v lastnih vrstah v tožilstvu ne ravna do vseh enako, kako lahko potem ljudje v tej državi pričakujejo, da bo to institucija, ki bo do njih ravnala enako. In še zadeva Železnik. Tesni sodelavec gospe Cerarjeve. S spletom okoliščin se v njegovi omari najde 164 odloženih spisov, kazenskih ovadb, prijav, naznanil. Premeščen je v skupino za posebne namene. V skupino, ki se bi morala ukvarjati z najtežjimi primeri. Nekateri od teh, ki jih je imel založene v omari, so težki primeri. Če on ne bi sam odstopil, bi verjetno sedaj dobil v roke spet tiste primere, ki jih je prej odložil v omaro. To je politika generalnega državnega tožilstva. Marsikdo se sprašuje, kako je to mogoče, da ni kazenskega pregona, ni niti disciplinskega postopa. Mislim, da generalna državna tožilka v tem primeru ni mogla ravno energično ukrepati, ker je tudi ona sama imela SIB banko eno leto v takem predalu oziroma omari. Ne glede na to, kar je bilo sedaj povedano na odboru za notranjo politiko je dejstvo, da potem, ko je bila vložena zahteva za prvo izredno sejo na tožilstvu, niso vedeli, kje je tista prijava in so klicali na mestno svetniško skupino SDS v Ljubljano, če jim jo lahko še enkrat pošljejo. Tako da govorjenje sedaj, kako je bilo to pregledano in ugotovljeno, da ne gre za kaznivo dejanje, seveda ne pije vode, ker vemo, kaj se je takrat dejansko dogajalo. Tudi če bi to držalo, je vprašanje kvalifikacije tega primera izjemno sporno. Kako more nekdo za primer, v katerem je izginilo nekaj milijard tolarjev povedati, da to ni kaznivo dejanje, da tega ne bomo obravnavali in čakati še eno leto, da se ja tega denarja ne da dobiti nazaj? Ko beremo magnetogram, v katerem kandidatka za mesto pravosodne ministrice na matičnem delovnem telesu razlaga svoje mnenje o ravnanju tožilca, v čigar omari so se izgubili številni odmevni primeri gospodarskega kriminala, pravi – citiram: “To je posledica velike zanikrnosti.” In to je vse. Mislim, kdo v tej državi bo verjel, da je tukaj šlo za zanikrnost? Kako deluje ta institucija? Ali ni nobenega notranjega nadzora, ali nihče ne vpraša, kje pa so sedaj te zadeve, v kakšni fazi, kaj se dogaja, saj je vendar to vsak dan v medijih? Dejstvo je pač, da je generalno državno tožilstvo v zadnjem času vodila oseba, ki za to mesto po svojem ravnanju in kvalifikacijah ni bila primerna. Mi je prav žal. V tem času se je na tej instituciji na tožilstvu nakopičilo največ težkih nerešenih zadev. Zaradi tega je predlog za to osebo na mesto pravosodne ministrice, ki naj bi skrbela za cel sistem pravosodja, neprimeren. Pričakovali smo, da bo po teh reakcijah strokovne javnosti, po reakcijah v laični javnosti, v opoziciji, celo v vladi sami, prišlo do premisleka in da bo predsednik vlade predlagal nekoga drugega. Ampak očitno je bil pritisk od zadaj tako močan, da to ni bilo mogoče. Drugače takega ravnanja, da nekdo dela tudi v svojo lastno škodo in v škodo kredibilnosti celotne vladne ekipe, enostavno ne razumem. In kakšno je splošno ali vzgojno sporočilo slovenski javnosti ob tem primeru? Po vseh nerešenih zadevah, po vseh koruptivnih primerih, po vsem tem različnem ravnanju v podobnih primerih, kakšno je sporočilo, recimo, mladim generacijam? Da moraš enostavno uporabljati različne vatle, ovadbe zoper mogočnike imeti v omarah, založiti SIB, ščititi nesposobne in korumpirane sodelavce, pa se ti bo dobro godilo, in če bo pri tem še posebej uspešen, te bodo predlagali celo za ministra. To je sporočilo. In ravno zaradi tega smo pričakovali, da bo predsednik vlade spremenil odločitev. Ker drugače je to, kar se dogaja, če parafraziram Cankarja, v veselje lopovom in v posmeh pravici. Nič drugače ne bo, kot je bilo doslej, ali pa še slabše. Torej, zakaj takšno vztrajanje kljub kritikam v stroki, laični javnosti, opoziciji in celo vladi sami? Tu bi vas rad spomnil na našo tiskovno konferenco Slovenske demokratske stranke, pred meseci, ki je bila objavljena, potem tudi demantirana in zasmehovana, ko smo komentirali imenovanje gospoda Jenulla na mesto državnega tožilca. Takrat smo dejali, da se očitno pripravlja zamenjave gospe Cerarjeve še pred koncem mandata in imenovanje novega generalnega državnega tožilca za naslednjih pet let, še v času, ko ima večino ta oblast, ko lahko poskrbi za mandate naslednjih pet let. In to se zdaj dogaja. Ne gre toliko za to, kaj bo zdaj na ministrstvu za pravosodje. Gre za to, kako vendarle malo pomesti odgovornost za stanje na tožilstvu pod preprogo, in kako imenovati na to mesto tej politični garnituri lojalnega, predanega človeka, ki bo naslednjih pet let držal kontinuiteto z ravnanjem, kakršnega je uveljavila gospa Zdenka Cerar kot generalna državna tožilka. Za to gre – za kontinuiteto. Njen mandat se izteče šele v začetku naslednjega leta. Da bi se zadeva elegantno izpeljala, je zdaj gospa Cerarjeva kandidatka za ministrico za pravosodje, prava odločitev pa se bo sprejemala, ko se bo glasovalo o gospodu Jenullu ali komu drugemu, ki bo všeč sedanji oblastni garnituri za naslednjih pet let. Toliko v zvezi z prepričanjem, kako bo nekdo še naslednjih deset let na oblasti. Na koncu bom rekel še to, da obžalujemo, da ni bil sprejet predlog, da se na izpraznjena mesta imenuje državne sekretarje, ki bi dejansko lahko tako prevzeli delo. Tudi polemike so morda krivične do mnogih, ki recimo v tožilstvu delajo dobro, vendar zaradi teh velikih nerešenih zadev pada senca tudi na njihovo delo. Mnogi ljudje v slovenskem pravosodju se najbrž trudijo, ampak vse se ocenjuje po glavi in zaradi tega je ugled teh institucij po vseh javnomnenjskih raziskavah nizek. Še enkrat: obžalujemo, da predlog ni bil sprejet, da smo namesto vsaj razmisleka o tem predlogu slišali stališče predsednika vlade, kako predlaga izključno kandidate, ki so sposobni že prvi dan nadaljevati delo svojih predhodnikov. Jaz mislim, da takih ljudi ni. Nihče ne more, razen če ni bil že prej vsaj namestnik ministra, naslednji dan nadaljevati njegovega dela. Da pač predlaga ljudi, ki ne rabijo uvajanja. Mi smo prepričani, da temu ni tako. Vendar z glasovi, ki jih imamo, tega ne moremo preprečiti. Glasovali bomo proti temu paketu, vendar bo verjetno glede na matematično večino in javno glasovanje sprejet. Vendar pa ob tem zelo jasno povem, da ima ta medalja dve plati. Če tukaj danes dobimo tretjino vlade, ki jo sestavljajo “supermani”, ki so sposobni prvi dan nadaljevati delo svojih predhodnikov in ne potrebujejo uvajanja, potem bodo danes tudi polno odgovorni za stanje v svojih resorjih. In če ni prepozno nekaj mesecev pred volitvami zamenjati ministrov in tretjine vlade, potem tudi ni prepozno, da bi te ministre klicali na odgovornost. Tudi od kolegic in kolegov vladnih koalicij pričakujemo, da v primeru, če bo vložena kakšna interpelacija, ne bodo rekli, da je to nesmiselno nekaj mesecev pred volitvami. Ravno toliko bo smiselno kot to dejanje, ki ga počnemo danes.