Stališče poslanske skupine SDS o prioritetah Slovenije na področju evropskih zadev v letu 2004 in prednostnih nalogah Slovenije za delo v Svetu Evropske unije v letu 2004

Stališče poslanske skupine je na 45. izredni seji predstavil dr. Miha Brejc. Sreda, 12. maj 2004. Stališče poslanske skupine je na 45. izredni seji predstavil dr. Miha Brejc. Sreda, 12. maj 2004.”Ta dokument je v celoti ustrezen, v njem je veliko pomembnih ugotovitev. Obžalujem pa, da ni bolj jasnih konkretnih slovenskih stališč do teh vprašanj. V zadnjih treh letih sem precej časa preživel v evropskem prostoru, poznam celo vrsto dokumentov, in zdaj jih prenašamo v slovenski prostor, ne da bi sami bolj jasno povedali, kaj si mislimo o tem. Mi podpiramo vlado, ko gre za prizadevanja pri sprejemanju ustavne pogodbe. Mislimo, da je nujno, da pridemo do ustavne pogodbe, ker petnajsterica že do sedaj ni imela jasnega pregleda nad lastno pravno ureditvijo. Ko pa se je zdaj vključilo še deset novih držav, pa je seveda razumljivo, da je situacija še težja in še bolj nepregledna, postopki odločanja so še bolj nejasni in netransparentni, da ne govorim o demokratičnem deficitu in nejasnih pristojnostih. V ustavni pogodbi smo veliko pozornosti namenili človekovim pravicam in svoboščinam. To je tudi eden pomembnih elementov, zaradi katerih mislimo, da je ustavna pogodba dober dokument in bi ga morali res čim prej na tej medvladni ravni sprejeti in potem poslati v postopek sprejemanja v državah članicah. Glede pogostih izjav predsednika odbora za zunanjo politiko in nekaterih drugih še glede podpore Hrvaški. V Slovenski demokratski stranki se strinjamo, da je treba sosedom pomagati – jaz ne vem, ali so nas za to prosili ali ne, ali imate v vladi kakšen dogovor ali kaj takšnega, v to se mi ne spuščamo. Mi podpiramo prizadevanje Hrvaške za vstop v Evropsko unijo, želimo pa opozoriti, da Slovenija sama ima in bo imela zelo veliko problemov pri urejanju evropskih zadev v evropskem prostoru, še posebej, ko bo šlo za usklajevanje različnih stališč 25-erice. To ni sebično stališče, češ, najprej poskrbimo zase, potem pa za vse ostale. Opozarjamo pa na realno oceno stanja. Mi sami potrebujemo ogromno energije, da se bomo v Evropi dobro znašli in temu bi jaz kljub vsemu dajal večji poudarek. V tem dokumentu beremo, da se, ko gre za schengensko mejo, sredstva predvidijo tudi za varovanje skupne zunanje meje. Slovenija ima 670 km meje in s tem velike stroške pri vzpostavljanju schengenske meje in potem tudi pri njenem vzdrževanju. Zato je takšna formulacija po mojem mnenju preblaga. Ostreje moramo zahtevati, da se upošteva ta posebna okoliščina, v kateri Slovenija je. Vladi predlagam, da se odločno nastopi in pove, da 2 milijonska država ne more nositi enake teže pri zunanji meji, kot pa neka država, ki ima mogoče 40 milijonov prebivalcev. Rad bi opozoril na idejo, ki se je v evropskem prostoru dolgo časa ohranjala, ne vem pa, kakšna je njena končna usoda. Gre za to, da bi oblikovali skupne varnostne sile, ki naj bi zagotavljale notranjo zaščito zunanjih schengenskih meja. Formulacija je ohlapna, moj vtis je bil, da morda s tem mislijo najti delovna mesta za vse tiste ljudi, ki so pač z novimi mejami s strani 15-erice izgubili delo. Opozarjam, da naj bo vlada zelo pazljiva, ko gre za take ponudbe. Ideja je še vedno živa, vendar ne morem sedaj povedati, v kakšni fazi je. V finančnem paketu govorite o evropskem davku. Mi menimo, da mora Slovenija nasprotovati evropskemu davku kot finančnemu viru proračuna Evropske unije. Tu opozarjam na enega od zelo tipičnih pojavov velikih administracij, to je paretov sindrom. Se pravi, da bi lahko pobrali ta evropski davek, bo sistem tako zakompliciran, da bo zahteval zelo veliko administracije, ki bo pa seveda za svoje delo porabila veliko sredstev, in bo končni učinek takega davka bistveno manjši, kot izgleda na prvi pogled. Bojim se, da vodijo taki predlogi v močno širjenje bruseljske administracije. Vsi poudarjamo pomen lizbonske strategije, kar je seveda prav, in v tem kontekstu tudi ta dokument poudarja pomembnost enotnega trga dela. Vsi vemo, da omejitve pri prostem pretoku oseb in enotni trg, da to ne gre skupaj. In tukaj bi morala vlada, ne glede na to, da je v tem pristopnem obdobju, bolj odločno povedati, da seveda to ni v redu, in da pričakujemo, da Slovenija po dveh letih ne bo imela več teh problemov. Smo dejansko v bistveno drugačnem položaju kot Poljska in si tudi lahko privoščimo, da imamo svoje stališče. To jaz zelo pogrešam pri tem dokumentu. Vlada ne izkoristi možnosti, da bi povedala, kaj misli, ampak zelo ubogljivo sledi evropskim dokumentom. To ni dobro. Jaz mislim, da je treba jasno povedati, kaj ni dobro za nas. Ne moremo biti uvidevni do Poljakov, njih je 40 milijonov, in če ne bi bilo teh omejitev, bi jih pet milijonov takoj iskalo delo v Evropski uniji. V Sloveniji pa taka situacija ne obstaja. Zdaj smo člani Evropske unije, torej lahko v dveh letih pričakujemo, da te omejitve ne bo več. Zelo lepo je brati na večih delih besedila tekste o spodbujanju podjetništva. Kljub vladnim obljubljam o tem, kako bo poenostavila postopke pri ustanavljanju podjetij, se potem to nekako ne zgodi, in te razprave smo že malo naveličani. Mi želimo, da vlada zavzame odločno stališče in poreže z vsemi tistimi birokratskimi ovirami, da bi podjetniki res lahko hitro in čim lažje ustanovili podjetje. Želimo, da bi vlada zagotovila ustreznejšo davčno politiko za začetnike in za nove podjetnike. V tem dokumentu pogrešam plačilno nedisciplino. Vladi predlagam, da vendarle poskuša v ta dokument vključiti ta naš zelo resen problem. Na eni strani govorimo, kako je podjetništvo pomembno. Naredimo nekaj, da se bo to podjetništvo ohranjalo, in da ne bodo mali podjetniki propadali zato, ker jim naročniki njihovega dela ne plačajo. Ne pozabimo raziskav, ki jih je naredila vlada, ki so jih naredili tudi slovenski inštituti, recimo, za podjetništva in podobno, ki kažejo, da je struktura podjetništva pri nas podobna kot v Evropi. 99% podjetij spada v kategorijo srednjih, malih mikro podjetij. In jaz bi vendarle pričakoval, da bo v tem zelo pomembnem dokumentu bolj odločna, bolj jasna besedo vlade, ne pa ponavljanje nekih splošno znanih zadev, ki smo jih že velikokrat slišali. Ali pa recimo tam naprej v okviru Lizbonske strategije, še posebej v poglavju o izobraževanju, je govora o pospeševanju naložb v izobraževanje. Ja, vsi smo soglasni, vsaj jaz, prosim, ne spomnim se, da bi bil kdo kdaj proti. Ampak včerajšnja razprava v državnem zboru, v odboru za šolstvo je pokazala, da vladajoča večina vendarle meni, da je prav, da se pri uvajanju bolonjskega procesa plačajo samo štiri leta, ne pa pet. Če smo se odločili, da gremo v Bolonjski proces, potem ga moramo v celoti izvesti tako, kot se spodobi. Ne moremo sedaj študentom v petem letu študija reči, ja, sedaj si boste to sami plačali. Dobro, vlada je včeraj rekla, za približno 30% sociolno ogroženim bomo zagotovili neka sredstva. Lepo, ampak to je spet nekonsistentna zadeva, ki jasno kaže na to, da skušamo spet na nek birokratski način uveljaviti Bolonjsko deklaracijo, ne pa spremeniti razmere v visokem šolstvu in omogočiti študentom vsaj približno enake pogoje študija. Študentsko delo je pojem, ki ga poznamo samo pri nas. Pospeševanje naložbe izobraževanja je lepa beseda, ampak dajte jo izraziti v odstotkih, ki bodo primerljivi z drugimi državami in tam boste videli, da niti svojega obstoječega nacionalnega programa ne izpolnjujemo tako, kot bi bilo treba. Da tudi tam nismo dosegli odstotkov, ki so bili v nacionalnem programu zapisani. Tam je zapisan stavek, ki govori o zaposlovanju. Citiram: “Večja fleksibilnost in učinkovitost trga dela ter zagotavljanje novih in kvalitetnejših delovnih mest.” Ja, kolikokrat smo mi ta stavek že slišali. Ampak to je čista floskula. To je tekst, ki nima nobene teže, ponavljanje nekih besedil iz preteklosti iz drugih dokumentov. Zakaj obremenjujemo tako pomemben dokument s takimi stvarmi? Danes je bilo že nekaj rečenega o izpolnjevanju kriterijev, od finančnih kriterijev, Maastrichta in pakta stabilnosti. Kot vemo, se je Nemčiji in Franciji pridružila sedaj še Italija in tudi Italija je pravzaprav kršila pravila igre. Tudi tu bi človek pričakoval odločno stališče vlade do tega pojava. Kaj pa preberemo? Citiram: “Razplet bo vsekakor zanimiv,” pravi vlada. Lepo vas prosim, jaz verjamem da je to za koga zanimivo, ampak lahko je pa tudi zelo tragično. Jaz bi pričakoval stališče vlade. Da se postavi na načelno stališče in prevzame za to tudi odgovornost in reče, obsojamo tako kršitev. Največji si lahko vse dovolijo. V evropskem parlamentu smo imeli prejšnji teden v zvezi s tem razpravo. In lahko vam rečem da so padale zelo ostre besede. In da, jaz seveda nimam mandata, da bi v imenu vlade kaj rekel, ampak sem rekel v svojem osebnem imenu. Če največji kršijo pravila, za katera so se sami najbolj zavzemali, potem je nekaj narobe. In če je nekaj narobe, je treba to povedati, ne pa kot ovca v vrsti stati. Jaz ne vem, kako si vi predstavljate, da funkcionira Evropska unija? Evropska unija nas bo hvalila kar naprej, kako pridni smo, kako ubogljivi smo. Ja, polno hvale. Ampak jaz še nisem slišal od slovenskih predstavnikov ene jasne, odločne besede vladnih predstavnikov v evropskem prostoru. Jaz ne vem, česa se mi pravzaprav bojimo. Če je nekdo kršil pravila igre, je treba to jasno povedati, ne pa se postaviti na stališče, da je to prav. In potem čudovit stavek: “Povečati stopnjo zaposlenosti, zlasti pri starejših delavcih.” Kot evropski poslanec sodelujem v odboru za zaposlovanje in socialne zadeve. Ko smo razpravljali z našim koordinatorjem o teh stvareh, smo preučili obsežno gradivo o tem in videli, da je pravzaprav v mnogih evropskih državah nastala cela vrsto projektov na to temo, kako v zaposlitev vključiti osebe, starejše od 45 let. To so zelo resne stvari. In tu se mi zadovoljimo z ohlapno formulacijo. Mene bi bolj zanimalo, kako bomo to storili. Ne samo za to trditev, ampak za mnoge druge, ki so v tekstu navedene. Kako bomo to storili? Doslej lahko rečemo, da politika vlade temelji predvsem na različnih programih aktivne politike zaposlovanja. V redu, to je prav. Vlada namenja toliko in toliko sredstev aktivni politiki zaposlovanja in s tem blaži brezposelnost; to je čisto v redu. Vendar pa manjka bistven poudarek, in tu sem nekoliko presenečen. Vsi dobro vemo, da vlada lahko ustvarja delovna mesta predvsem s svojimi intervencijskimi sredstvi, da lahko zaposluje v državnih in paradržavnih institucijah, in tudi na ta način blaži brezposelnost. Znano pa je, da samo dobro investiran dobiček ustvarja delovna mesta. In, seveda, če se bomo vseskozi zanašali in poudarjali samo vladno intervencijo, kar je izrazita socialistična praksa, praksa socialističnih držav, pa tudi socialističnih strank v Evropi, ki so na vladi, potem ne bo pravega učinka. Zato predlagam vladi, da razmisli o tem, da bi vendarle tudi tu našli neko ustreznejšo formulacijo in tudi zavezo, da bo kaj takega storila v tej smeri, še posebej, ko gre za ustvarjanje delovnih mest in davčno politiko. O konkurenčnosti podjetij govorite na 14. strani. Spet lahko rečem, napisano je zelo dobro, vendar je stvarnost drugačna. Velik razkorak med normo in stvarnostjo obstaja tudi tu. Ne bi se spuščal v vse mogoče podrobnosti. Omenjate evropski dokument o inovacijski politiki. Akcijski načrt o inovacijski politiki je silno pomemben za Slovenijo, ker je Slovenija, če se ne motim, prav na repu evropskih držav, če sodimo po njeni inovativnosti. Zdaj, koliko lahko nek dokument k temu prispeva, ne vem. Treba je ustvariti razmere, da bodo inovacije dobro nagrajene, kjerkoli se pač pojavljajo, in potem jih bo pa več. Tega pa že ne zmoremo več napisati. Posebej se mi zdi važno poudariti področje, ki govori o raziskovalnih sredstvih. Tudi tu je Slovenija zaostala. Sama se opredeljuje za večji delež sredstev za raziskave in razvoj, poudarja povezovanje znanosti in gospodarstva. Dokument je po tej plati zelo v redu. Ampak istočasno, ko ta dokument zdaj v parlamentu sprejemamo, se pripravljajo pogodbe, ali pa so že sklenjene za raziskovanje za naslednjih pet let, to se pravi, za leta 2004-2009. Oglejte si, prosim, kdo dobi denar za raziskave za naslednjih pet let, in boste videli, da je to v bistvenem razkoraku s tem, kar piše v tem programu. V denarju, če zdaj govorim o enotah raziskovalnega denarja, torej raziskovalcih, FTE, potem vidimo, da fakulteta za družbene vede dobi, recimo, 30 enot, ekonomska fakulteta mogoče, ne vem, 5 ali pa 3. In se sprašujem, ja, kje pa je zdaj tista podlaga, da je to tako. Ja, podlaga so kriteriji, torej javne objave v mednarodnih revijah itn. To je pomemben kriterij za znanost, ampak veste, ni pa edini. In poleg tega tisti, ki so ves čas imeli visok delež raziskovalnih sredstev, so imeli to preiskovalci, ki so sedem ur na dal delali na teh preiskovalnih zadevah in seveda nabrali ogromno nekega materiala, ki so ga potem lahko profesorji objavljali itn. Tisti, ki pa tega niso imeli, pa seveda ne morejo. Na tem raziskovalnem področju je neustrezno razmerje, in to bi morali popraviti tako, da bi dali večji poudarek tistim raziskavam, ki koristijo slovenskemu gospodarstvu, seveda pa tudi vsem drugih vprašanjem. Včeraj je na senatu univerze predstavnik, mislim da elektro frakultete, hotel izvedeti, po kakšnih kriterijih so bila sredstva deljena, ker je recimo energetika kot eno ključnih področjih, ki ga v tem dokumentu omenjate, ni dobilo raziskovalnega denarja. Družboslovje pa je. To so stvari, ki niso v redu. Sedaj boste rekli, da spet kritiziram, ampak to so dejstva. Zanimivo, da ko postavlja univerza v Ljubljani ta vprašanja in zahteva odgovor, odgovora ne dobi, ne o kriterijih ne o sredstvih, nič. Odgovora ni. Preprosto se pogodbe podpisujejo za naslednjih pet let in te pogodbe so v nasprotju s tistim, kar tukaj piše. Tako da razumite, da človek pravzaprav dvomi potem, da je ta dokument resno mišljen. Koper – Divača, Ljubljana – Budimpešta, transport. Lepo piše, Slovenija si prizadeva za ohranitev prednostnih projektov v predlogu novih smernic. Zelo v redu, toda glavnino posla je treba narediti doma. Se spominjate tiste razprave, ko smo padli s hitrega seznama, pa smo potem, pa je potem vlada zlobirala, da smo spet prišli na ta hitri seznam? Jaz sem se potem pozanimal, kako je s tem hitrim seznamom. Hitro si gor, ampak si tudi hitro dol. Namreč, če sam ne pripraviš projektov, če sam ne pripraviš odkupa zemljišč, denarja v proračunu, ni s hitrim seznamom nič in mi imamo tukaj lahko lepo zapisano, da si bomo prizadevali. Toda če ne bomo imeli jasno napisano, da bodo projekti za izgradnjo drugega tira do takrat odkup zemljišč po tej in tej dinamiki, denar v proračunu, ampak ne 100 milijonov leta 2005, ampak ustrezne milijarde glede na strukturo pričakovanih sredstev. Ampak tega preprosto ni. Varstvo potrošnikov. Citiram: “Slovenija še nima državnega upravnega organa, ki bi imel pristojnosti za ukrepanje zoper kršitev nepoštenih ponudnikov blaga in storitev.” Saj to je neverjetno, da to sedaj ugotavljamo, ko smo vstopili v Evropo. In seveda iz gradiva jasno izhaja, da bo treba tak organ ustanoviti. Se pravi, na eni strani delamo v smeri, da bi bilo organov čim manj, na drugi strani jih bomo ustanovili še in še. Tudi včeraj na odboru za šolstvo, treba je ustanoviti javno agencijo. In moje vprašanje: “Ali bomo imeli potem kakovostnejše visoko šolstvo, če bomo imeli javno agencijo v primerjavi s kakovostjo visokega šolstva, če bi to delalo kar še naprej ministrstvo za šolstvo?” Ne zna odgovoriti nihče, ker je seveda jasno, da če se neko delo opravlja v ministrstvu za šolstvo ali pa v neki javni agenciji, nima nobene zveze s kvaliteto visokega šolstva. Ampak večina – vlada je to sprejela. In jasno, da se bo državna uprava še naprej širila, ne da bi pogledali, ali lahko neke naloge znotraj državne uprave opravijo tisti, ki so zdaj tam zaposleni? Ne, potrebujejo novo agencijo, novi ljudje in tako naprej. To ni v redu. Slovenija mora do julija 2004 pripraviti nacionalni akcijski načrt socialnega vključevanja, največjo težo bo dala ukrepom za spodbujanje zaposlovanja, odpravljanju izobrazbenega primanjkljaja, zagotavljanju ustreznih bivalnih možnosti, zmanjšanju ruralnih razlik in tako naprej. Spet čudovit tekst. Kdo se s tem ne bi strinjal? Odlično. Ampak, jaz bi raje slišal od vlade nekaj drugega. Poleg teh lepih besed, da bi vlada rekla, Prekmurje ima danes, koliko, 50, 60% povprečja bruto domačega proizvoda v Evropi, v članicah, Ljubljana pa 120%. Moje vprašanje vladi: “Kdaj bo Prekmurje doseglo Ljubljano ali pa se ji vsaj približalo?” Torej veliko lepih besed je, ni pa jasnega odgovora na to, kako se bodo te velike razlike zmanjševale. Rekli boste: “Imamo strukturne sklade, pa kohezijski sklad…” Vse te odgovore že vemo, ampak vi nam povejte, kako konkretno mislite te stvari izpeljati do meseca julija? V Slovenski demokratski stranki menimo, da je to dokument, ki ga je treba podpreti. Tu ni nobenega dvoma. Želeli pa bi si, da bi vlada pri posameznih opredelitvah prioritet Slovenije mnogo jasneje zapisala, kakšno stališče ima. Ne, kakšno stališče je zapisano v dokumentu Evropske unije. Naš odnos do stvari manjka v tem dokumentu. Mnogo bolj jasno, mnogo bolj odločno bi moral biti izražen. In jaz upam, da se bo vlada postavila na svoje noge in tu v evropskem prostoru pokazala, da zna oblikovati lastno stališče. Mi bomo vlado podpirali v vseh tistih projektih, ki bodo resnično prispevali k uspešnejšemu razvoju Slovenije in njenem učinkovitem delovanju znotraj Evropske unije.”