Slovenski zdravstveni sistem je v zadnjih letih prepoznaven predvsem po slabšajoči se dostopnosti pacientov do njihovega zdravljenja, zastarelih prostorih, iztrošeni opremi, pomanjkanju kadra in posledično seveda tudi vse daljših čakalnih vrstah. Danes že bivši minister za zdravje Tomaž Gantar je v čakalnih dobah pred časom med drugim povedal, citiram:
»Ob začetku mojega prvega mandata ministra za zdravje leta 2013 je bilo 7 tisoč 840 čakajočih nad strokovno dopustno čakalno dobo. Ko pa sem vodenje ministrstva za zdravje prevzel v letu 2020 jih je bilo kar 73 tisoč 765. To jasno kaže, da ukrepi, ki smo jih izvajali do sedaj, žal, niso prinesli želenih rezultatov.«
Iz povedanega torej izhaja, da je nujno potrebno obstoječi zdravstveni sistem, ki je bil v vseh teh letih pod vladavino predvsem vaših levih vlad, zanemarjen in pozabljen in ga je potrebno korenito spremeniti. Slovensko zdravstvo je potrebno posodobiti in optimizirati njegovo delovanje ter s tem na prvo mesto dejansko postaviti pacienta, njihovo oskrbo, a ne zgolj z besedami, temveč z dejanji, da bodo ljudje imeli dostop do zdravstvenih storitev takrat, ko jih tudi potrebujejo.
Ker pa se glede na obstoječe razmera v zdravstvu in na številnih področjih le s težka zagotavljajo dovolj kakovostne in varne storitve za paciente, se z danes obravnavanim zakonom vzpostavljajo novi okvirji za njegovo dolgoročno vzdržnost in delovanje. Glede na stanje, kakršnega imamo, je krepitev obstoječega zdravstvenega sistema zatorej nujna prav na vseh ravneh. Zakon tako predvideva investicije v osnovno zdravstvo in specializirane bolnišnice, psihiatrija, ortopedija, rehabilitacija, pulmologija, porodništvo, vzpostavitev negovalnih bolnišnic in negovalnih domov v sklopu vzpostavitve sistema dolgotrajne oskrbe, specializacijo manjših splošnih bolnišnic ter vzpostavitev močnih regijskih bolnišnic.
Zaradi preteklega nezadostnega vlaganja v zdravstveno infrastrukturo je danes iztrošenost opreme in prostorov izjemna. Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije je junija letos objavilo, da je delež odpisane opreme v slovenskih bolnišnicah že preko 80 %. Če na tem mestu omenim samo največji klinični center v državi, torej univerzitetni klinični center Ljubljana, od konca leta 1975, ko je bil center zgrajen, pa vse do danes, torej dobrih 45 let, na marsikaterem njegovem oddelku ni bilo izvedene prav nobene adaptacije ali renovacije, ker bi bilo nujno potrebno v prvi vrsti za varnost pacientov, po drugi strani pa tudi za izboljšanje pobojev dela zaposlenih.
In če pogledamo podatke Ministrstva za zdravje, je bilo v letih od leta 2008 pa vključno do leta 2020 v obeh kliničnih centrih v državi realiziranih investicij za slabih 236 milijonov. Danes obravnavani zakon pa za naložbe v oba klinična centra v Ljubljani in v Mariboru v naslednjih desetih letih predvideva kar 763 milijonov evrov torej 527 milijona evrov več kot se za investicije v oba klinična centra namenilo v zadnjih 13 letih.
V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana sta med večjimi načrtovanimi investicijami v tem zakonu predvideni izgradnja gastroenterološke klinike in novi objekt kliničnega Instituta za medinsko genetiko bo v okviru načrtovanih sredstev pa tudi nov prizidek k porodnišnici in Ortopedske klinike ter druga faza nove Infekcijske klinike. V okviru investicij v UKC Maribor je predvidena preureditev bloka, izgradnja prizidka h Kliniki za interno medicino in nadgradnja stavbe Oddelka za onkologijo. Za splošne bolnišnice, negovalne bolnišnice in negovalne domove po vsej državi zakon v naslednjih letih namenja 557 milijonov evrov. Predvidena je izgradnja gorenjske regijske bolnišnice, dograditev bolnišničnih prostorov in zagotovitev opreme za zdravstveno obravnavo bolnikov z infekcijskimi bolezni v Splošni bolnišnici Izola, rušitev in novogradnja ter posodobitev opreme v Splošni bolnišnicah Slovenj Gradec, Brežice, Ptuj, Nova Gorica, Murska Sobota in Novo mesto. Za specializirane bolnišnice zakon med drugim predvideva širjenje kapacitet z novo gradnjami in dograditvami; med te spadajo: Soča, Center za zdravljenje z nalezljivimi bolezni Šentvid pri Stični, v Onkološkem inštitutu Klinike Golnik, Bolnišnici Topolšica in Bolnišnici Valdoltra, za kar se na tem področju zagotavljajo sredstva v višini 214 milijonov. 26 milijonov evrov bo pa zakonu namenjenih za investicije v porodnišnici Kranj in Postojna, kjer se za že načrtovane in nujno potrebne strateške investicije do sedaj finančna sredstva niso zagotovila.
S podobnimi prej opisanimi razmerami se danes soočajo tudi psihiatrične bolnišnice, zaradi velikokrat stigmatiziranega področja duševnega zdravja so številne med njimi umaknjene celo v prostore, ki še komaj ustrezajo pogojem opravljanja zdravstvene dejavnosti. Da bo tudi njihovim bolnikom zagotovljena varna, kakovostna in pravočasna pomoč, je v zakonu tudi za psihiatrične bolnišnice namenjenih 50 milijonov evrov, pri čemer je v tem sklopu investicij predvidena nova gradnja v psihiatrični bolnici Vojnik, izgradnja psihogeriatrične klinike z urgenco in izgradnja raziskovalno razvojnega centra za duševno zdravje za opremo v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana.
Na primarnem nivoju imamo v Sloveniji 62 zdravstvenih zavodov, ki so eden od ključnih stebrov našega zdravstvenega sistema, pa se v zadnjih letih vanje praktično ni vlagalo. Res je, da je ustanovitelj teh domov lokalna skupnost oziroma posamezna občina, ki je odgovorna za vodenje in opravljanje zavoda, a tudi tukaj država s tem zakonom vključuje svojo pomoč lokalnim skupnostim, za kar je z zakonom zagotovljenih 50 milijonov evrov. Samo za primerjavo: do sedaj v zadnjih 13 letih zgolj 10,8.
A ne samo, da se je v vseh teh letih oziroma več 10 letih v slovensko zdravstvo vlagalo bistveno premalo in očitno manj kot v drugih primerljivih državah; pereč problem na tem področju, zaradi tega predstavlja tudi kadrovski manko. Dejstvo je, da je Slovenija po številu zdravnikov na tisoč prebivalcev pod evropskim povprečjem. V predlogu zakona se zato predvideva tudi investicije v znanstveno izobraževalne ustanove med drugim z namenom povečanja vpisnih mest na enovit, magistrski študij medicina in dentalna medicina ter ostale študijske in visokošolske programe zdravstvenih dejavnosti. Da bi se torej saniral tudi kadrovski manko, zakon za obe medicinski fakulteti predvideva 200 milijonov evrov, za izobraževanje preostalega kadra za srednje šole, višje strokovne šole in visokošolske zavode pa 50 milijonov evrov.
Spoštovani, v slovenskem zdravstvu so se tekom let nakopičile številne težave, ki danes zahtevajo takojšnje odzive, če želimo, da se nam v prihodnje ne bo več dogajalo, da morajo pacienti kljub plačanemu zdravstvenemu zavarovanju vedno več storitev plačati iz lastnega žepa, da v uglednem času pride do zdravnika in s tem posebne oziroma potrebne pomoči.
A dejstvo je, da brez dodatnih sredstev ne bo več mogoče odpraviti razvojnega zaostanka in zagotoviti povečanja zmogljivosti zdravstvenega sistema, ki bo v prihodnosti moral zadovoljiti vedno večje potrebe vse bolj starajoče populacije našega prebivalstva. Zakon za to za sanacijo in modernizacijo slovenskega zdravstva v naslednjih desetih letih, torej do leta 2031 predvideva skoraj dve milijardi evrov, pri čemer se je črpanje teh sredstev poleg proračuna predvideva tudi iz sredstev evropskega načrta za okrevanje in odpornost ter kohezijskih sredstev.
In, kot je bilo danes že povedano, gre za prvi zakon v teh 30-ih naše samostojne Slovenije, s katerim so predvidena nujno potrebna vlaganja v naš zdravstveni sistem. V Slovenski demokratski stranki menimo, da je takšna nadgradnja zdravstvenega sistema nujna za varno, kakovostno in pravočasno zdravljenje pacientov, ter boljše delovno okolje zaposlenih v zdravstvu, zato bomo seveda danes ta zakon tudi podprli.