[STALIŠČE] Mag. Branko Grims: Z zgodbo izbrisanih želijo levičarji omadeževati osamosvojitev Slovenije

Poslanke in poslanci so na današnji izredni seji med drugim razpravljali o noveli zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil mag. Branko Grims.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani, vsem prav lep pozdrav. Danes je v Sloveniji moda preganjanja sovražnega govora. In kaj je sovražni govor? Pravilna definicija sovražnega govora, tako kot se danes vsiljuje preko uradnih institucij, je ena sama. Dejstva, proti katerim levičar ne najde nobenega argumenta več, so sovražni govor. In tega je treba preganjati z vsemi sredstvi. Dovolite, gospe in gospodje, da vam predstavim dovolj sovražnega govora za nekaj naslednjih dni. Tako, da boste imeli veliko možnosti za polemike. Kajti govoril bom o dejstvih, ki so preverljiva, dokazljiva in popolnoma jasna, tudi vsakemu med vami.

Prvo dejstvo je, da v Sloveniji pravega epiloga, sodnega epiloga za zločine storjene med osamosvojitveno vojno s strani agresorjev, okupatorja pod rdečo zvezdo, v nekdanji JLA nikoli ni bilo. Še več. Tudi zločinci, ki so streljali na civiliste, recimo, tisti, ki so tolkli po Gornji Radgoni, ki so ubili znanega pisatelja, pesnika … Nič se jim ni zgodilo. Na koncu so bili vsi oproščeni, ne boste verjeli, za vojne zločine. Letala z rdečo zvezdo, agresorja z rdečo zvezdo, so metala kasetne bombe na Slovenijo. To je v mednarodnem pravu vojni zločin, ki ne zastara. Ali je bil kdo obsojen? Ne, gospe in gospodje, nihče ni bil obsojen za agresijo nad Slovenijo.

Se pa je zgodilo nekaj, kar se pravzaprav človek vpraša, kako bi imenoval. Namreč, v pripravah na vojno za Slovenijo so oficirji nekdanje JLA svoje družine in njihove kolege pošiljali na jug. To ste vsi dobro vedeli, vsaj tisti, ki se spominjate takratnih časov. V stari Jugoslaviji, seveda, stalno prebivališče ni bilo tako, kot je danes, ki ima številne pravne dimenzije, tudi posledice. Recimo, ena od zanimivosti takratne ureditve stalnega prebivanja v Sloveniji je bila ta, da če se je nekdo pač odselil dol, se tukaj mu ni bilo treba prijavit, formalno ja, ampak nič se ni zgodilo, nobenih posledic ni bilo. Lahko se je tudi prijavil v eni drugi republiki, imel še tam stalno prebivališče pa je v Sloveniji še vedno ostal v evidenci. Te evidence so bile tisto, o čemer bi se danes s pravnim jezikom reklo sračje gnezdo. Se pravi, zadeve niso bile ustrezno urejene in hotelo se je to uredit.

Zato da bi po osamosvojitveni vojni, v kateri je Slovenija dosegla veličastno zmago, ki ima izjemen zgodovinski pomen – namreč s tem je narod postal nacija, postal je lastnik svoje države, prvič v zgodovini je Slovenija dobila svojo samostojnost – da bi se to uredilo, so pač objavili, na osnovi takrat sprejetih pravnih ukrepov, pozive. Šest mesečni rok, da vsakdo, ki je na ozemlju Republike Slovenije bil v takratnem obdobju, lahko pridobi slovensko državljanstvo. Gospe in gospodje, ni je države na tem svetu, ki bi tako benevolentno, ob svojem nastanku, uredila vprašanje državljanstva, ki bi ga podarila vsem. Samo da so prišli in dali vlogo. Šestmesečni rok je strašno dolg, to vsi veste, ki se s pravom ukvarjate. Oglasi so bili na televiziji, celostranski oglasi so bili v časopisih, na radiu, v vseh drugih oblikah, ki si jih izmislite. In velika večina tistih ljudi je to uredila, ne vsi, večina od tistih, ki niso najbrž takrat niti v Sloveniji ni bila in zato tega ni uredila. In kaj se je potem zgodilo?

Danes so tukaj padale strašne besede, zločin, grozno, trpljenje. Ljudje so bili, kaj? Nič. Samo v evidenci se je preneslo iz evidence tistih s stalnim prebivališčem, pač v drugo evidenco, podatke tistih brez stalnega prebivališča. In potem se je še nekajkrat sprejelo zakone, s katerimi se je omogočilo, da kdorkoli je tudi naknadno želel urediti svoj status, ga je zlahka uredil. Kar pojdite gledat nazaj pravni red Slovenije. Nobena država, še enkrat poudarjam, ni tako benevolentno uredila vprašanje državljanstva ob svojem nastanku in ne boste verjeli, celo evropske institucije so Slovenijo dajale, prvo obdobje po slovenski osamosvojitvi, za zgled drugim, kako se to kar najbolj možno, ustrezno, benevolentno in pravno korektno uredi.

Potem so se začele pritožbe. To vprašanje se je odprlo in takrat smo v SDS predlagali dvakrat ustavni zakon, s katerima bi to uredili enkrat za vselej za nazaj, pa še več drugih možnih pravnih rešitev je bilo v igri. Danes ste tukaj večina na novo, nekateri pa ste vendarle neposredni dediči tistih strank, ki so bile takrat tam v parlamentu, levičarji torej. Kaj so delali levičarji v tistem obdobju? Zelo preprosto, norca so se delali iz tega problema in iz ljudi. Njim se je šlo samo za to, da bi pridobili čim večje število, da bi z njim manipulirali in pa po drugi strani so tukaj videli nove volivce. Mi smo od prvega dne zagovarjali načelo, da če je bila komurkoli storjena v času osamosvojitve škoda, da jo je treba v celoti popraviti. Ampak da nihče, ki je z osamosvojitvijo Slovenije manipuliral, zlasti pa nihče, ki je sodeloval v napadu na samostojno Slovenijo, ne sme iz tega vleči kakršnegakoli dobička. In zato smo zagovarjali strogo individualno obravnavo vsakega primera posebej, medtem ko so levičarji vztrajali brez izjeme, da je to treba kar za vse povprek.

Ali je bil res cilj ureditev tega problema? Ne. Cilj je bil posvinjati slovensko osamosvojitev, kajti slovenska osamosvojitev je bila najsvetlejši trenutek v novejšem obdobju slovenskega naroda, trenutek, ko je bil narod enoten kot nikoli poprej, in tudi vsi prebivalci ne samo narod kot tak, seveda pa ni bila enotna politika, ja kje pa, levičarji so držali tako figo v žepu, da si ne predstavljate. Ali veste, kako so bili ključni osamosvojitveni dokumenti sprejeti, ko se govori o silni enotnosti? Enotnost naroda je bila, enotnost politike pa ne, kajti levičarji so blokirali vse, kar so mogli in ključni osamosvojitveni dokumenti, recimo, proračun, ki je omogočil priprave na obrambo, so bili sprejeti za en sam glas, gospe in gospodje, nekateri za dva, tri, ampak ključni so bili za en sam samcat glas, toliko o tem, kdo je imel figo v žepu. In ne boste verjeli, da ključni ljudje iz LDS so se sestajali s kontraobveščevalnimi službami JLA še na predvečer osamosvojitve, da bi ja posabotirali stvari. In ti ljudje so bili potem soočeni s starim slovenskim pregovorom »slaba vest je huda reč«.

In zato, da bi oprali svojo slabo vest pred javnostjo, so morali upreti prst drugam in zato se je začelo problem tako imenovanih izbrisanih napihovati čez vse mere, da bi se posvinjalo slovensko osamosvojitev, da bi se lansiralo tisto floskulo, ki je najbolj odvratna in ki danes najbolj bremeni slovenski razvoj »vsi so isti«. Ne, gospe in gospodje, nismo vsi isti, nikoli nismo bili in nikoli ne bomo. Tudi jaz osebno in mnogi z mano smo celo osamosvojitev nosili orožje za samostojno Sloveniji, eni so pa sabotirali. Mimogrede kot zanimivost, jaz še danes nimam niti statusa veterana, pa sem še na posnetkih v tujin z orožjem v rokah. Toliko o tem, kako je bilo s slovensko osamosvojitvijo. Zanimivo.

Kako so levičarji zatrjevali, da odškodnin za izbrisane ne bo

10 let smo opozarjali, glejte odškodnine bodo, čas teče, dajmo urediti individualno vsak primer posebej, levičarji so se delali norca, ne. Zato ker je potrebno malo osvežiti spomin glede na težke besede, ki so prej padale, pojdimo zdaj na nekaj citatov.

• Milan Kučan, predsednik Republike Slovenije: »Odškodnine niso neposredno vezane z izdajanjem odločb.« Bežite no.
• Tone Rop, predsednik vlade: »Gre za to, da smo želeli bolj natančno urediti to problematiko, nihče ne more, ne bo dobil neupravičene odškodnine, ne bodo izplačevane nerazumne odškodnine.«
• Miran Potrč, šef SD, ni bil slučaj, da je danes gospa iz SD tako čustveno govorila: »Izdajanje odločb danes nima nobene zveze s tem, da bi bila na tej podlagi možna odškodnina.« Dajmo to ponoviti: »Izdajanje odločb danes nima nobene zveze s tem, da bi bila na tej podlagi možna odškodnina.«
• Pavle Gantar, Zares, danes je naslednica stranka Alenke Bratušek: »Opoziciji sedanji je to samo še argument, da bodo odškodnine, ne odškodnin ne bo.«
• Dr. Lojze Ude, podpornik Zorana Jankovića in Pozitivne Slovenije na vprašanje ali vložitev zahtevka pomeni izplačilo odškodnine: »Absolutno ne.«
• Gremo naprej. Borut Pahor, sedanji predsednik države, takrat predsednik SD: »Slišim pavšalne ocene, da izdajanje odločb zdaj pomeni, da vsem, ki bomo izdali odločbe, pripada neka odškodnina. To ni res, odškodnin ne bo.«
• Franco Juri, Zares, danes Alenka Bratušek: »Zakon ne predvideva,« ponavljam, »ne predvideva, izplačila odškodnin, kot to neprestano in zavajajoče ponavlja opozicija.«
• Katarina Kresal, takratna ministrica: »Ker je tudi današnja razprava pokazala, da nekateri še vedno ne razumejo problema izbrisanih, poudarjam, da z ureditvijo statusa izbrisanim le-tem ne bomo potrjevali državljanstev in jim ne bomo podeljevali odškodnin.« Dajmo to ponovit, ker je tako lepo: »Ne bomo podeljevali državljanstev in jim ne bomo podeljevali odškodnin!«
• Irfan Beširević, izbrisani: »Poglejte, odločba ne pomeni, da imamo pravico do odškodnin in zaradi tega sploh ne razmišljamo o tožbi za odškodnino.« Zanimivo.
• Spet Katarina Kresal: »SDS je zelo dobra v manipuliranju s svojimi izjavami, vse napovedi glede odškodnin, ki prihajajo, pa so popolnoma neosnovane, demagoške in izmišljene.«
• Miran Potrč, šef poslanske skupine SD: »Danes oba veva, da zakon o obligacijah onemogoča vsako uveljavljanje odškodnin nad petimi leti, ker je to absoluten zastaralni rok. In če ne bo nekega novega zakona, ki bi eventualno pravice dal, teh pravic ni. Zato ne strašiti ljudi z odškodninami, raje povejte, koliko bodo stali referendumi.«
• Aleš Zalar, LDS: »Nikjer ni tistih odškodnin, o katerih ste vi govorili.
• Nika Repovž, Radio Slovenija: »Naloga države je, da popravi vse, kar je bilo storjeno. Izjema med pravno stroko, ki mu danes prikimava, da je bila storjena krivica, je dr. Tone Jerovšek, ki četudi je soavtor ustave, nima nobenih zadržkov zapisati, da taki odločbi verjamejo zgolj slepci in sleparji. SDS streže z vedno novimi izračuni vrtoglavih odškodnin. Na plodna tla recesije brezsramno seje populizem, nestrpnost in strah.« Ali ni to zanimivo, točno iste besede, ki jih poslušamo v teh dneh. Ja, odškodnin ne bo, kajne … Gremo še naprej, nismo še pri koncu, da ne boste mislili.
• Matjaž Hanžek: »Govorjenje o odškodninah je samo racionalizacija ksenofobije in iskanje izgovora, kako preprečiti izvršitev odločbe Ustavnega sodišča.« Pa tudi o ksenofobiji poslušamo te dni, kajne, kako se fino zgodovina ponavlja.
• Katarina Kresal: »Nedostojno je, da se v težkih časih, ko je breme, ki ga nosijo ljudje, in strahovi zelo realni, da opozicija bije političen boj na hrbtih upokojencev, študentov, delavk in delavcev. Kot rečeno, po šestih letih neupravičenih groženj z odškodninami do danes še ni bila izplačana nobena odškodnina in ne bo.« Hm?
• Bojan Bugarič: »Poglejte, tu se nekako govori,« takrat je bil SD mimogrede, »kot da zdaj nek avtomatizem, da ta zakon pomeni, bi rekel, masovno dajanje odškodnin. Nikakor ni tako.«
• Spet Miran Potrč, SD: »Še nobena odločba ni bila pravnomočna v smislu obveznosti države, da bi morala kakršnokoli odškodnino izplačevati.«
• Katarina Kresal, ministrica: »S tem zakonom ničesar ne podarjamo, ne odškodnin ne državljanstev ne volilne pravice. Odpiramo zgolj pravno korektno in po mnogih letih edino možno pot za ureditev statusa ljudem, nič več in nič manj.«
• No, pa Mirovni inštitut, tudi ta je zdajle zelo aktualen, zlasti v luči pregona sovražne besede. Mirovni inštitut dejanja Vlade Republike Slovenije, s katerim je potrdila besedo predloga ustavnega zakona ter ga poslala v sprejem državnemu zboru, ocenjuje kot še eno dejanje v nizu diskriminatornih ukrepov zoper prizadete izbrisane prebivalce. Po vsebini je predlog ustavnega v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča za različne kategorije izbrisanih oseb, je do izbrisanih diskriminatoren, omogoča nove odvzeme že pridobljenih statusov, zanika odgovornost državnih organov za izbris ter izbrisanim odvzema pravico do odškodnine.
• Katarina Kresal: »Ja, gospod Grims vedno spregleda eno zelo pomembno dejstvo pri zgodbi odškodnin. Namreč, že šest let je od kar opozicija na čelu SDS grozi z odškodninami in že pred petimi leti je 4.000 odločb izdal minister Bohinc. In kaj se je zgodilo do danes? Popolnoma nič. Še nobena odškodnina ni bila izplačana in ne bo. Nič evrov, nič tolarjev in ta grozeča nevarnost, o kateri tako rad govori gospod Grims, je zgolj pravljica.«

Gospe in gospodje, danes živimo v pravljici torej. V pravljici 52 milijonov evrov, kolikor je stalo tole blatenje osamosvojitve v resnici slovenske davkoplačevalce doslej. Zakaj se je končala zgodba potem na Evropskem sodišču za človekove pravice, kot se je. Odločba velja in jo je treba spoštovati. Tukaj ni nobenega dvoma. Ampak zakaj se je tako končala? Zato, ker je bila takrat levičarska vlada, ki Slovenijo sploh branila ni. Šla je tja z enim takim zagovorom, da oprostite, po eni zelo močni nočni žurki ob polnoči zbujen študent drugega letnika prava bi boljše napisal tisti zagovor, kot je bil takrat, ker je bil dejansko napisan tako, da je med vrsticami dajal prav pritožnikom in Evropsko sodišče je potem temu sledilo, zelo enostavno. In s tem je bilo blatenje osamosvojitve pravno potrjeno. Kazni za tiste, ki so pa dejansko naredili med vojno za Slovenijo vojne zločine kot agresorji pod rdečo zvezdo na slovenskih tleh, tega pa nismo dočakali. Toliko o tem.

In zaradi tega, gospe in gospodje, ker so se levičarji deset let delali norca na tak način, kot sem opisal, kako odškodnin ne bo, se potem danes soočamo z zahtevki za tovrstne povečane zneske zaradi obresti, kot vemo, so v tem primeru zelo visoke, in zaradi tega zdaj iščete izhod iz zgodbe, ki ste si jo sami skuhali, zato da bi posvinjali slovensko osamosvojitev. Pri tem, verjemite, vam SDS ne bo pomagala. Mi smo želeli pomagati vsem takrat, ko je bil za to čas, zdavnaj preden je bil karkoli sprejet potem s strani levičarjev z ustreznimi ustavnimi zakoni, rešitve, ki bi omogočile individualno obravnavo, da tisti, ki je dejansko bil, če je kdo bil prizadet, dobi ustrezno odškodnino, da pa nihče drug iz tega ne more vreči profita.

Vi ste to podelili čez, številka je zdaj tukaj, rezultati so tukaj in taka je ta stvar. Vse skupaj ima eno samo rdečo nit, šlo je za blatenje najlepšega trenutka, največjega trenutka v zgodovini samostojnosti in obstoja slovenskega naroda, trenutek ko je narod postal nacija, ko smo dobili svojo slovensko državo, ker pač v času samega osamosvajanja, takrat ko so bili najtežji trenutku, en del politike, ne naroda, narod je bil enoten, je imel figo v žepu in zato se še danes to vleče naprej, da bi se diskreditiralo. Tudi večina uvodnih razprav je bila točno taka, zato sem tudi jaz na tak način odgovoril, da bo vsakomur, tudi tistim, ki danes prvič morda poslušajo sploh to zgodbo, jasno zakaj v resnici gre. 52 milijonov za to, da bi se posvinjalo slovensko osamosvojitev.

Lahko bi to že zdavnaj uredili prej in morali bi urediti z ustavnim zakonom na ustrezen način, kar bi stalo neprimerljivo manj, ampak potem, seveda, tega učinka, ki ste ga želeli, ne bi bilo. Zato se to ni pravočasno uredilo in to je vaša odgovornost, nikogar drugega. Samo za to v resnici gre. In seveda, če nekomu osamosvojitev ne pomeni nič, ker je pri tem imel figo v žepu, če mu nekomu lastna država ne pomeni nič, potem ne čudi, če je on ali njegovi pravni nasledniki tisti, ki na široko odpira vrata hordam vseh mogočih migrantov z Marakeškim sporazumom, z Marakeško veleizdajo in reče: »Pridite in vse vam bo na razpolago«. Za tiste, ki so pa nastavljali svoje zdravje, svoje življenje, vse, kar so imeli za samostojno Slovenijo pa nič ali pa celo sramota.

Gospe in gospodje, tako to ne gre. Ne gre ne samo zaradi tistih, ki so aktivno sodelovali pri slovenski osamosvojitvi, ne gre tudi zaradi vseh tistih, ki so korektno in legalno uredili svoj status. V tem državnem zboru so bili predstavljeni taki primeri, recimo, gospod Alijeski, če želite s priimkom enega od njih, ko so ljudje uredili stvari skladno z zakonodajo Republike Slovenije, skladno s pozivi, hoteli so bili lojalni državljani in kaj so na ta način dobili? To, da oni danes plačujejo tistim, ki so jim takrat grozili in so se iz njih delali norca preko davkov, odškodnine za njihovo trpljenje. Kdo pa vse potem to dobi pa sami veste. Med temi izbrisanimi so se tudi takrat pojavljali ljudje, ki so bili aretirani v vojni na Hrvaškem na strani agresorja ali pa v Bosni dol, t. i. zabeleženi nedeljski bojevniki, ki so hodili se boriti na eno ali na drugo stran v Bosno in tako dalje in tako naprej. Skratka, ljudi, ki jih takrat tu, ali sploh ni bilo ali pa so bili bolj malo časa. Vse temu bi se izognili in ne bi zapravljali denarja, če bi sprejeli pravočasne predloge, ki jih je ponujala SDS, če bi to uredili takrat, ko je čas potekel, je odreagiralo Evropsko sodišče pa tudi to bi verjetno presodilo drugače, če bi se takrat res hotelo braniti slovenske interese, pa se jih ni, ker je bil prvi interes tistih, ki so imeli takrat levičarji oblast, da se posvinja slovenska osamosvojitev.

Gospe in gospodje, slovenska osamosvojitev je zgodovinski trenutek, tak je in tak bo ostal in nobenega madeža ni na njem. Edini madež je to, da se tiste, ki so v času vojne za Slovenijo kot agresorji pod rdečo zvezdo, nikoli ni dejansko obsodilo po pravni poti. Komurkoli pa so bile kadarkoli – ne samo v tistem obdobju, ampak tudi desetletjih pred tem ali sedaj, storjene krivice, pa naj dobi vso odškodnino, je do tega upravičen, to mu garantira tudi Ustava Republike Slovenije, to mu garantira pravni red in to mu garantira tudi Slovenska demokratska stranka.