Na 75. izredni seji Državnega zbora so poslanke in poslanci obravnavali Predlog ustavnega zakona o dopolnitvi II. poglavja Ustave Republike Slovenije. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil mag. Branko Grims.
Stališče objavljamo v celoti.
Posebno lep pozdrav ob tem trenutku vsem, ki jih zadeva tema, ki je danes pred nami neposredno, se pravi gluhim, naglušnim in seveda gluho-slepim. Zgodba, ki se danes odvija, je dolga več kot dve leti od prvotnega predloga zato, da se ta pravica do uporabe znakovnega jezika zapiše v slovensko Ustavo. Prvi del te zgodbe sem izpeljal kot predsednik Ustavne komisije v času do menjave Vlade in sicer smo takrat začeli s postopkom, povabili k sodelovanju vsa društva, tako da tista pohvala, da smo bili prvi, ki smo povabili društva k sodelovanju, zadeva našo komisijo pod mojim vodstvom in pohvalo, ki jo je izrekel gospod mag. Dejan Židan, z veseljem sprejemam. Potem smo imenovali tudi strokovno komisijo in pripravili prve podlage. Strokovna komisija je takoj na začetku predlagala tudi nekoliko širšo obravnavo te teme kot je bil prvoten predlog in skladno s tem je zdaj tudi celotno besedilo nekoliko širše zastavljeno kot je bila prvotna ideja, ki jo je dala Vlada Republike Slovenije.
Zatem je prišlo do menjave Vlade, saj veste, Šarec je iznenada odšel in delo je potem, ko sem prevzel Odbor za notranjo politiko nekoliko zastalo za več mesecev. Moram priznati, da ne vem zakaj, ampak končno je pred nami predlog. Predlog, ki je ustrezen, ki je dober in ki ga v SDS razumemo predvsem kot gesto, kot dokaz volje, da nihče v svoji nesreči ne sme ostati sam. Da 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da je Slovenija pravna in socialna država pomeni, da vsakomur, ki zaradi neke objektivne okoliščine je kakorkoli prikrajšan, je država dolžna omogočiti kvalitetno, bogato življenje, tako kolikor je le mogoče in mu zagotoviti za to vsa sredstva. Prvo in osnovno kar je seveda nujno, če človek želi polno funkcionirati je sporazumevanje. Zaradi tega je za tiste, ki jih to zadeva, izjemnega pomena, da imajo možnost sporazumevanja na način, ki jim omogoča vključitev v življenje, komunikacijo z okolico, seveda uresničitev svojih želja, potreb in vsega kar lahko pripomorejo tudi oni, da so dragocen enakopraven člen skupnosti, kajti za to v resnici gre.
Zakon, ustavni zakon kot je zdaj pripravljen, je po naši oceni ustrezen in zadeva dovolj veliko širino te rešitve, ki je potrebna. Bi pa opozoril, da se ne strinjam s tistimi, ki so zdajle rekli, da do zdaj se je na te ljudi pozabilo, kajti v Sloveniji te stvari že ureja veljavni pravni red, že ureja zakon, se pravi, gre zdaj za to, da to dvignemo na višji nivo in še dodatno okrepimo. Gre za to, da se poudari, da imajo tudi oni vso pravico, tako da izobraževanje kadra, ki je za to potreben do šolanja v taki obliki, ki jim potem omogoča maksimalno sodelovanje in vključenost in seveda, da je potrebno zagotovit tisto kar jim omogoča normalno življenje in to, da so enakopraven, še enkrat poudarjam, enakopraven člen družbe, tako kot to velja za vsakega človeka in država je dolžna vzpostaviti pogoje za to, da se to tudi uresniči.
Iz vseh navedenih razlogov bomo v SDS predlagane rešitve, tako glede postopka kot tudi glede Ustavnega zakona in glede njegovega besedila, v celoti soglasno podprli.