Stabilizacija

Generacija srednjih let, zlasti pa nekoliko starejša generacija se še dobro spomni izraza “stabilizacija”. Ta izraz je bil v našem vsakodnevnem življenju še kako prisoten v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tudi danes se v političnem in ekonomskem besednjaku ta izraz vrača med nas. Tudi retorika predsednika vlade Pahorja je precej podobna retoriki politikov iz tistega časa. Nekdanja Jugoslavija se je v času od leta 1974 do leta 1979 izjemno zadolžila v tujini. Dolg je takrat narasel iz 8 na 24 milijard dolarjev. Toda po globalni naftni krizi tistega časa se je začela globoka recesija, čemur je sledil drastičen dvig obrestnih mer. Vse to je državo pahnilo v globoko dolžniško krizo. Posledic vsega tega pa se še vsaj nekateri dobro spomnimo. Beseda “stabilizacija” je pomenila tudi pomanjkanje. Samo spomnimo se tega, da smo takrat lahko mesečno kupili le 40 litrov bencina na bone, da smo imeli tako imenovani “par – nepar”, kar je pomenilo, da smo lahko avto vozili le vsak drug vikend, odvisno od zadnje registrske številke. Da ne govorimo o tem, da v trgovinah ni bilo kave, da ni bilo pralnih praškov, da ni bilo južnega sadja, da ni bilo čokolad in še marsičesa. Tudi to je bila torej tako imenovana “stabilizacija”.

Javni dolg Slovenije je konec leta 2008 znašal 22,5 odstotka bruto družbenega proizvoda, po enem letu Pahorjeve vlade danes znaša že 35,1 odstotka, konec leta 2011 naj bi znašal 48,2 odstotka, ob koncu mandata te vlade pa 52 % bruto družbenega proizvoda. Štiri leta Pahorjeve vlade nam bodo torej prinesla 30 odstotkov bruto družbenega proizvoda oziroma kar 11 milijard evrov večji dolg! Če to povemo še enostavneje in bolj razumljivo: vsak prebivalec Slovenije bo ob koncu mandata te vlade dodatno zadolžen za 5.500 evrov. Glede na število davkoplačevalcev to pomeni, da bo država morala vsakemu davkoplačevalcu v nekaj letih izpuliti iz žepa nekaj manj kot 10.000 dodatnih evrov. To pomeni, da bo potrebnih kar 12 gospodarsko uspešnih let, da bi se vrnili na stanje, kakršno je bilo leta 2008.

Minister za finance temu zadolževanju pravi “aktivna fiskalna politika”. Seveda zadolževanje države samo po sebi ne pomeni nekaj že vnaprej slabega. Če bi izposojeni denar šel v investicije, ki so sposobne denar vračati, potem zadolževanje ne bi bilo tako problematično. Če bi vlada izposojeni denar vlagala v proizvodnjo, storitve, infrastrukturo, ipd., ki bi prinašala nova delovna mesta, potem stvar sploh ne bi bila problematična, saj bi ob novih delovnih mestih pač ustvarjali toliko, da bi izposojeni denar lahko tudi vračali. Toda temu ni tako. Kljub splošni finančni in gospodarski krizi, država porabi vse več za svoje delovanje, nismo se pripravljeni odreči pravicam iz pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, število nezaposlenih, ki tudi ostanejo na plečih države se je povečalo iz 60.000 na že skoraj 100.000, predsednik vlade Pahor pa napoveduje, da se bo v naslednjem letu njihovo število še povečalo na več kot 120.000. Jasno je torej, da so pred nami zelo težki časi, ki so presenetljivo podobni tistim iz začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Prispevek dr. Vinka Gorenaka je bil objavljen v lokalnem časopisu Rogaške novice.