Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog    

Razbijali so po vratih. “Medtem so se razletele šipe okna … nasilni obiskovalci so poskakali v vežo. Takoj so zvezali očeta in ga silili, naj pove, kje so sinovi. Iskali so jih po vseh prostorih … Janeza in Franceta so zvezali, na Vinka pa so nekako pozabili. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli porivati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in skušal pobegniti mimo kovačije. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. Eden izmed zasledovalcev je skočil k njemu in mu z bajonetom prebodel vrat.” (Janko Maček, Zaveza, št. 68)  

Tako se je začelo. Tako se je začela revolucija. Tako so komunisti sredi največje narodne nesreče – v vojni in okupaciji – napadli svoj narod. Tako se je začelo tisto nepojmljivo, med Slovenci še ne videno. Le počasi so ljudje zapopadli to neznansko stvar, z vsakim umorom je postajalo bolj jasno, čez tisoč je bilo ubitih v pol leta 1942 … Imeli so nemogočo izbiro: ali stopijo na stran tistih, ki so ubijali in ropali, ali pa se zoperstavijo in se branijo. Kdo so bili ti ljudje, ki so se branili v letu 1942 in pozneje? Bili so ljudje s svojimi poklici in delom, kakor mi; bili so ljudje s svojimi željami in načrti, kakor mi; bili so ljudje s pomanjkljivostmi in napakami, kakor mi. Zelo različni ljudje. Nekaj pa so imeli skupnega: njihov duhovni svet so oblikovala stoletja slovenske krščanske kulture: njihovo delo in molitev, procesije za blagoslov polja, češčenje nebeških priprošnjikov in Matere božje, kapelice in sveta znamenja, domači običaji v cerkvenem letu od božiča prek velike noči do časa po binkoštih, in predvsem petje, petje … Vse to je bilo neposredno nadaljevanje slovenske krščanske dediščine stoletij – in ta dediščina jim je pomagala vedeti, kaj je res, kaj je prav, kaj je dostojno in pravično. In ko so se v letu 1942 in pozneje odločali, kaj jim je storiti, je v njih delovala ta dediščina.  

Poskusi prikrivanja zločinov s strani jugoslovanske oblasti prek detonacij skalovja so potekali še v petdesetih letih in tudi kasneje. Velikost razstreljenega območja pod Macesnovo gorico se je z več kot 10 kubičnimi metri nasipa odstreljenega materiala zdela nepredstavljiva še v letu 1990 – za prikrivanje zločina naj bi partizani razstrelili tudi obod brezna. Med plastjo prvih ostankov in razstreljenim materialom je bilo okoli 70 centimetrov.

Ko torej rečemo, da so se vaški stražarji in pozneje domobranci uprli revoluciji, moramo reči natančneje: njihovo delovanje v zgodovini je bil seveda odpor proti revoluciji. Toda v svojem bivanjskem jedru so predvsem hoteli preživeti – toda tako, da bi ostali, kar so bili. Če bi se za preživetje skušali priključiti revoluciji, bi se moralo njihovo notranje jedro spremeniti. Spremenilo bi se nekaj v njihovi biti. Ljudje, ki se jih tu spominjamo, pa so hoteli ravno ostali to, v kar so jih izoblikovali domača hiša in cerkev, molitev in delo, prosvetna društva, petje in veselje. Hoteli so ostati to, kar so v globini bili in kar so vedeli, da hočejo biti. To je bilo, po našem mnenju, temeljno dejanje istovetnosti in v tem dejanju je tudi globoka pritrditev življenju. Najprej svojemu življenju, kar je čisto prva pritrditev; nato življenju bližnjih, ki jih je bilo treba zavarovati.  

Takšna pritrditev življenju ima vedno prav. Zgodovina je dramatično pokazala, da so naši pobiti imeli prav. Totalitarna država, ki jo je postavila revolucija, je propadla; vstala je samostojna slovenska država, ki je zrasla iz molitev in žrtve pobitih; zrasla je iz globinske slovenske istovetnosti vseh demokratov, kakršno so hoteli v usodnih časih ohraniti tudi vaški stražarji in domobranci; vstala je tudi iz državniške misli, ki so jo po Lambertu Ehrlichu nadaljevali preživeli slovenski demokrati v emigraciji, zlasti v Argentini – že v taboriščih vse od leta 1945 in jo občudujemo v njihovih revijah, kakor so Slovenska država, Slovenska pot, Smer v slovensko državo, Sij slovenske svobode – in mnoge druge publikacije, ki so izhajale desetletja pred osamosvojitvijo.  

V domovini se je začel spomin na pokojne žrtve javno obujati zlasti potem, ko so preživeli udeleženci demokratičnega odpora v maju 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo (NSZ). Ti naši ustanovitelji so zdaj večidel pokojni. Kar so pomembnega naredili, pa bo ostalo za vselej: obudili so spomin na te, ki so izginili na stotinah morišč po Sloveniji, in niso mirovali, dokler niso našli svojcev pobitih; s svojci so raziskali okoliščine, zbrali podatke o pokojnih in jih zapisali na farne spominske plošče. To delo se je pričelo že takoj v letu 1991; postavili so 256 farnih spominskih plošč, skromnih, a hkrati monumentalnih, široko po Sloveniji – in na njih imena in letnice za več kot 15.000 oseb. S tem so napravili nekaj izjemnega; naredili so to, kar bi morala storiti slovenska država, vendar tega ni hotela: raziskati usode pomorjenih in jih vrniti v občestvo Slovencev. Tu je NSZ resnično delovala v modusu države, delovala je tako, kot delujejo države: da po vojni preštejejo pokojne in jih pokopljejo. Ta dejanja so bila državotvorna, ker so bila v jedru naravnana k restituciji slovenske skupnosti in k restituciji pravice. Ali ni to, vzdrževanje skupnosti in pravice, bistvo države? Prav za to je šlo ljudem, ki so se zoperstavili revoluciji, kakor tudi preživelim, ki so pozneje postavili NSZ.  

Sredi vseh težav se mora naš pogled vrniti v Kočevski Rog. Vživeti se moramo v njih, ki so tu v strahoti stali na robu brezna in – padli. Ob primerjavi z njimi, ki se jim je življenje tako kruto končalo, začutimo, koliko možnosti mi v resnici imamo za uresničevanje dobrega in pravičnega; v primeri z njimi imamo kljub vsem težavam ogromne možnosti; imamo čas, imamo še en dan, in še en dan, in še en dan, ko lahko toliko storimo. Toliko resničnih možnosti, ki kličejo v izpolnitev, v uresničitev tega, kar je res in prav. Ta navdih, ki se dotika skrivnosti, je bogata in neizčrpna svetla stran groze Kočevskega Roga. (Iz zapisov in pričevanja Matije Ogrina)  

Če iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z neprepoznanim in ne obžalovanim zločinom komunistične revolucije država Slovenija ne more živeti.  

Po odhodu iz Kočevskega Roga, nas je v Kočevju sprejel predsednik OO SDS Kočevje Luka Bubnjić. Pripravili so nam predstavitev, zgodbo o Kočevarjih, katero v svoji diplomski in kasneje doktorski raziskovalni nalogi opisuje Dr. Anja Moric.  

Na območju Kočevske so se skozi stoletja odvijale najrazličnejše in pogosto zelo tragične  človeške zgodbe in usode. V 14. stoletju so tja Ortenburžani naselili koloniste, ki so se nato  skupaj z rojaki Slovenci, 600 let borili z negostoljubnostjo okolja. Deželo so v 15. in 16.  stoletju pestili turški vpadi, gospodarska kriza v tridesetih letih dvajsetega stoletja pa je  povzročila množična izseljevanja prebivalstva. V stoletjih bivanja Kočevarjev na Kočevskem se je oblikovala njihova svojstvena kultura. Njen najbolj specifičen element je bilo staro nemško narečje kočevarščina.  

Kočevski Nemci, ki danes živijo v Avstriji, Nemčiji, Kanadi in ZDA,  teritorialno identiteto  ohranjajo preko spomina na svojo bivšo domovino. Identifikacijska prostorska orientacija  preseljenih Kočevarjev se izraža na močno čustven način. Večina jih namreč žaluje (imajo  domotožje) za svojim prvim domom – prostorom, ki jim je dajal občutek domačnosti, vendar  pa menijo, da je za vrnitev tja prepozno. Večina teh preseljenih Kočevarjev in njihovih  mlajših, po preselitvi rojenih generacij, včasih obišče Slovenijo. Drugi pa so z njo povezani  simbolno – skozi mit o skupnem izvoru, o prednikih, ki so se naselili na območje Kočevske v  14. stoletju in skozi skupne zgodovinske spomine na 600 let življenja na Kočevskem.  

Iz Kočevja smo udeleženci pot nadaljevali proti Ribnici. Tam nas je sprejel poslanec SDS v DZ RS Jože Tanko, ki nam je na kratko predstavil zanimivosti in posebnosti občine Ribnica.  

Ribnica ponuja doživetja rokodelske dediščine suhorobarstva in lončarstva. Prav tako je Ribnica znana po čistem in zelenem okolju. Izpostavi nekaj pomembnih osebnosti, med njimi Franceta Prešerna, ki je od leta 1810 obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo.  

Misel ob zaključku dneva udeležencev: »da bi nas naša pregovorna razdeljenost, nikoli več ne privedla do tako ekstremnih razmer, ko bi si nekdo v imenu ideologije vzel v roke pravico odločati o življenju in smrti svojega političnega nasprotnika.«    

Več fotografij si lahko ogledate tukaj.