Sreča in nesreča

Objavljamo govor dr. Dimitrija Rupla s prireditve ob dvajseti obletnici ustanovitve DEMOSA v Žalcu ter obeležitve prvih demokratičnih volitev. Naš lepi slovenski jezik je združil dve besedi, za kateri bi na prvi pogled rekli, da sta precej narazen: sreča in srečanje. Če prisluhnemo jeziku, bomo videli, da so slovenska srečanja in slovensko srečavanje nekaj srečnega in dobrega. To velja tudi za srečavanje ob dvajseti obletnici Demosa. Srečni (in veseli) smo, da se spet srečamo. Ob tem pomislimo, da se je načrt, ki je zdaj star dvajset let, posrečil. S tem se je na neki način posrečila tudi Slovenija.

Slovenija je bila pred dvajsetimi leti ena od šestih jugoslovanskih republik, za katere so bili značilni enopartijski sistem, odločilni vpliv vojske in tajne policije, omejevanje človekovih pravic in pobud posameznikov, predvsem pa gospodarsko zaostajanje za evropskimi državami, kar je bilo še posebej opazno v Sloveniji, ki meji na Avstrijo in Italijo. Slovenci nikoli niso bili prav srečni v Jugoslaviji, vse bolj nesrečni pa so – skupaj z drugimi državljani t.i. socialističnih držav, ki jih je vodila Sovjetska zveza – postajali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V tej nesreči pa je bila tudi sreča. Revolucionarni socialistični sistemi so se izkazali kot neprimerni za evropske narode in za tekmovanje z razvitim svetom. Zaradi novih tehnologij in možnosti komuniciranja, predvsem pa, ker ni bilo več mogoče v celoti zadrževati in prikrivati resnic o značilnem nasilju komunističnih režimov, je prišlo do sprostitve na Poljskem, na Češkoslovaškem, v Sloveniji… navsezadnje pa se je podrl Berlinski zid. To je bil – dvajset let nazaj – trenutek sreče. Če pogledate televizijske ali filmske posnetke iz novembrskih dni leta 1989, boste opazili srečne obraze. Srečala sta se Zahod in Vzhod, končal se je čas njunih razhajanj, začel se je čas srečavanja. (Mimogrede: naslov moje knjige, v kateri opisujem osamosvojitev in prva leta neodvisne države Slovenije, je Srečanja in razhajanja.)

Pred dvajsetimi leti smo bili prepričani, da se je končalo bolj ali manj nesrečno zgodovinsko obdobje odvisnosti, podrejenosti, zavrtosti in zaostajanja. Če dobro razmislimo, bomo ugotovili, da sta sreča in nesreča besedi, s katerima opisujemo dogodke in pripetljaje, ki se zgodijo mimo naše volje. O sreči govorimo v zvezi z vremenom, loterijo ali v zvezi s podedovanim premoženjem. Kadar slišimo besedo nesreča, pomislimo na potrese, neurja, viharje, poplave in cunamije… V socialističnih časih je tudi veljalo, kot je pred smrtjo povedal Edvard Kardelj, da sreče človeku ne moreta dati niti država niti partija. To je bila vrhunska proti-revolucionarna in samokritična izjava prvega slovenskega komunističnega revolucionarja.

Nekateri pravijo, da smo v letih 1989 in 1990 imeli srečo. Morda to drži, vsekakor pa je bila ta sreča bolj kot od koga drugega odvisna od nas samih, od srečavanja pogumnih in pametnih ljudi. Ko je Slovenija postala neodvisna, smo v glavnem nehali govoriti o sreči ali nesreči, saj smo vedeli, da je usoda Slovenije v rokah slovenskih ljudi. Začeli smo govoriti o uspehih in dosežkih.

Nobeno naključje ni, da so naši romantični pesniki in pisatelji v prvi polovici 19. stoletja veliko rabili besedi sreča in nesreča. France Prešeren je o sreči ali nesreči govoril v vsaki drugi pesmi, najbolj slavni pa so njegovi soneti nesreče. Prva slovenska romantična povest Janeza Ciglerja se imenuje Sreča v nesreči, govori pa o družini, ki jo usoda razžene po celem svetu, na koncu pa se vendar srečajo. O čem naj bi v tistih golih in bosih časih pisali naši literarni vzorniki, če ne o sreči in nesreči? O čem naj bi sanjali, o čem naj bi upali, če ne o sreči. Upali so, da se bojo »Kranjcem zjasnila vremena«.

Neki novi slovenski voditelj je nedavno govoril o zaslugarstvu. Po njegovem mnenju bi morali danes v Sloveniji nehati govoriti o zaslugah, pri čemer je mislil na ljudi, ki so se izkazali v času osamosvajanja in ki imajo zasluge za dosežke Slovenije. To je zelo zanimiva, vendar popolnoma porazna misel. 

Imeti zasluge ali biti zaslužen v slovenščini pomeni, da je nekdo storil nekaj koristnega, običajno ne samo zase, ampak za večje število ljudi, za skupnost, recimo za državo itn. Ljudje za zasluge običajno dobivajo priznanja in odlikovanja, tudi nagrade. Ni običajno, da bi nekdo pozival k molku o zaslugah. Zasluge so povsod po svetu temeljno merilo posameznikovih kvalifikacij in sposobnosti. Pri napredovanju in pri odločanju o kandidatih za različne odgovorne položaje je mogoče upoštevati merila, kot so različne družinske, prijateljske ali strankarske zveze; formalna merila, kot so stopnja izobrazbe, starost, spol, število in kakovost delovnih dosežkov; ponekod (predvsem v nerazvitih okoljih) pa je položaje ali službe mogoče dobiti tudi proti plačilu. Življenjepisi in seznami dosežkov, ki jih izpolnjujejo kandidati za različne položaje v EU, t.i. europass, niso nič drugega kot evidenca zaslug. Bibliografije, zbrana ali izbrana dela so evidenca zaslug. Res se je v novejšem času, predvsem v politiki, precej razširilo pojmovanje, da je važno, kar nekdo obljublja ali obeta, in da je manj važno, kar je naredil v preteklosti, saj je preteklost nekaj starega in izginulega, medtem ko naj bi v družbi potrebovali predvsem nove ideje, neobremenjeno gledanje brez predsodkov itn. Tu smo na izredno nevarnem področju. Če ne upoštevamo dejstev, zaslug in dosežkov, če ne priznamo, da so rezultati odvisni od smiselnega ravnanja, se bo naš svet spremenil v svet sreče ali nesreče. Takšen svet smo nekoč že poznali. Pred dvajsetimi leti naj bi ta svet zapustili in – kot se reče – obrnili novo stran zgodovine.

Človek je celota preteklih dejanj in sposobnosti za prihodnja dejanja. Toda o sposobnostih nekega človeka, o tem, kar lahko od njega pričakujemo, sklepamo po njegovih dosežkih. Marsikatero pripombo na račun zaslug je treba razumeti kot strah pred tem, da bi se v preteklosti odkrilo kaj takšnega, kar bi razvrednotilo zmožnosti za prihodnje dosežke. Tako so v državah, kjer so vladali totalitarni režimi, z izjemo Slovenije in še kakšne druge države, uvedli nadzor nad spornimi dejanji v preteklosti, predvsem glede sodelovanja s tajno politično policijo.

Postavlja se vprašanje, ali se je za Slovence z novo državo začelo novo zgodovinsko poglavje, ali pa je naše življenje v neodvisni Sloveniji preprosto nadaljevanje tistega, kar smo imeli v Jugoslaviji. Danes se tupatam, morda vse pogosteje sliši, da je Slovence zadela nesreča. V deželi imamo gospodarsko krizo, težave z nesposobnostjo in korupcijo. Tupatam se zdi, kot da si tega, kar nas je prizadelo, nismo krivi sami, ampak da so se nas lotile neobvladljive zunanje sile; torej smo nesrečni, če nas zadenejo težave, in srečni, če jim uidemo.

Nobeno naključje ni, če je prišlo do odlikovanja nekdanjemu voditelju Udbe. Nekateri bivši in sedanji voditelji skušajo premostiti (izbrisati?) dvajsetletno obdobje samostojnosti in neodvisnosti z ustvarjanjem, bolje, s ponavljanjem razmer, v katerih življenje posameznika ni odvisno od njegovega prizadevanja, ampak od sreče ali nesreče. Gre za razmere, v katerih je posameznik nemočen, in v katerih ga je preprosteje kot sicer vzgojiti k pokorščini in podložnosti.

Moj pogled na zgodovino je tak, da je pred dvajsetimi leti, s padcem Berlinskega zidu, v Sloveniji pa z Demosom in osamosvojitvijo prišlo do preobrata in preloma s preteklostjo, za katero je veljalo stanje pomanjkanja državnosti in podrejenosti tujim gospodarjem. Če se danes vračajo vzorci vedenja iz avtoritarnega jugoslovanskega sistema, to ne pomeni – kljub takšnim željam in težnjam – da se v zadnjih dvajsetih letih ni dogajalo nič posebnega. To pomeni kvečjemu poskus novega zasuka. Pri tem je treba vedeti, da bi nekateri najrajši videli, ko bi se današnja oblast neposredno navezala na nekdanji enopartijski režim, in ko bi bilo mogoče izprazniti dvajset let vseh dosežkov in zaslug.

Spet smo pri sreči in nesreči. Ob tem ne bi smeli pozabiti, da je Prešeren poleg sreče in nesreče največkrat imenoval ljubezen. Za njim je o ljubezni in hrepenenju veliko pisal Ivan Cankar. Ko se je bližal nov čas, je Kocbek začel izdajati revijo Dejanje, po vojni pa je napisal zbirko Strah in pogum, ki uvaja nove prijeme, s katerimi bi bilo mogoče na novo organizirati slovensko skupnost. Leta 1987 smo pri Novi reviji napisali nacionalni program, ki ga je Demos uresničil leta 1991. Pr pogledu v preteklost in pri opazovanju sedanjega časa ne bi smeli pozabiti, da so si v naši zgodovini sledili naslednji pojmi: sreča/nesreča, ljubezen, dejanje, strah, pogum in program.