Sprememba 83., 100. in 167. člena Ustave RS, predlagatelj France Cukjati
torek, 23. 5. 2006PREDLOG ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA SPREMEMBO USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE Z OSNUTKOM USTAVNEGA ZAKONA (sprememba 83., 100. in 167. člena ustave, predlagatelj je skupina poslancev s prvopodpisanim Francetom Cukjatijem)
Stališče poslanske skupine je predstavil mag. Branko Grims.
Mag. Branko Grims: Poglejte, ko govorimo o imuniteti mislim, da je danes narobe, da govorimo o poslanski imuniteti. Ves čas ustavne razprave se namreč kaže, da bi v resnici morali govoriti o imuniteti sodnikov ustavnega sodišča, kajti dokler se je govorilo samo o poslanski imuniteti se je v javnem diskurzu uporabljal izraz “nacionalna sramota” za imuniteto, pa še nekateri podobni izrazi. Tisti trenutek, ko pa je novinarka Večera objavila, da zaradi ureditve naše ustave, ki se pri ustavnih sodnikih sklicuje tudi na ureditev poslanske imunitete, velja tudi za ustavne sodnike, pa se je vse čez noč spremenilo. Isti avtorji v istih medijih so nekaj dni za tem pisali o imuniteti kot o civilizacijski pridobitvi, to precej pove o tej celi zgodbi, vsekakor pa tudi zelo jasno pove, kje je jedro celotnega problema. V začetnem, bolj kompromisnem predlogu, smo kratko in malo predlagali črtanje celotne imunitete, to je pošten način, naj se poslanci izenačijo z vsemi ostalimi državljani, vendar se je potem v razpravi zelo hitro pokazalo, da tisti, ki so največ govorili o oženju imunitete takšnega predloga niti slučajno niso pripravljeni podpreti. Izgovarjanje, ki je potem zelo običajno, če bo pri tem stroka popolnoma enotna itn., je glede na stanje v Sloveniji verjetno precej prozorno. Sedaj smo potem seveda izgubili celo leto dni za pogovore ali pa smo izkoristili za pogovore, odvisno od vrednostnega zornega kota. Rezultat tega je pred nami. Pred nami je kompromisno besedilo, ki je komaj zbralo 60 glasov, zato mislim, da je z njim vredno delati z največjo možno pazljivostjo, da se to ne bi usulo, kajti potrebno je zelo jasno povedati nekaj, v kolikor ne dosežemo izjemno velikega soglasja o kakršnikoli nadaljnji spremembi, je potem izbira samo ena, ali bo sprejeto kompromisno besedilo ali pa bo vse ostalo po starem. Upam, da je dovolj jasno povedano, glede na dilemo, ki je sedaj pred nami. S tega vidika moram reči, da me čudi, ker se je zaradi načina glasovanja, ko naj bi bila dva sklepa združena, tako je bilo pač to predstavljeno, zgodilo na ustavni komisiji, ko je bil sprejet sklep, da se še nekaj dodatno pogleda. Sedaj pa malo obrazložite zakaj pri tej zgodbi gre. V času, še tistega enoletnega pogovarjanja v začetnem obdobju, takoj potem, ko smo zraven pridobili tudi strokovno ekipo, smo v resnici te stvari že zelo podrobno pogledali. Kasneje se je ta pregled še nekajkrat ponovil, različne skupine ustavnih strokovnjakov, prof. ustavnega prava so to preučili in so ugotovile. LDS je v resnici v tem zadnjem predlogu, če še to poudarim, predlagal tri različne stvari. Eno je pregled možnosti mednarodnih pogodb, eno je pregled učinka kršitev 63. člena Ustave Republike Slovenije in tretja stvar je odškodninska odgovornost. Tisto, kar je predlagano v zvezi z odškodninsko odgovornostjo, se je izkazalo, da v resnici obstaja samo v eni ustavi ene stare članice Evropske unije, to je v nemški ustavi. Posebna izjema, torej izključitev odškodninske odgovornosti za žaljive obdolžitve, je v praksi nekaj kar se izjemno lepo sliši, v resnici pa se je izkazalo prav pri tem strokovnem pregledu, to ni potrdil samo en prof. ustavnega prava, ampak vsi, s katerimi smo o tem diskutirali, da je to določilo, ki v Nemčiji v praksi sploh ne deluje. Imeli so namreč kar nekaj procesnih zapletov na to temo, en sam samcat postopek je bil v celem povojnem obdobju, kar velja nemška ustava, menda sprožen na tej osnovi, pa potem, kolikor so mi povedali, takrat je bilo to tudi na uradni seji sporočeno, tako da gre za uraden podatek, niti ta ni bil obsojen. To se pravi, gre za določilo, ki je povzročilo nekaj težav, učinkovito pa ni. Mimogrede, zanimivo je, da tako določilo v nekem pomenu besede je že tudi sestavni del ustavne ureditve imunitete. Ste to opazili? Ali pa je to morda kdaj preprečilo, da bi bile v tem državnem zboru izrečene neprimerne besede? Jaz, kolikor se spomnim, so bile vse izrečene, saj drugače o njih ne bi mogli govoriti. Se pravi, je preventiven učinek tovrstnih ukrepov spet nič. V tem delu smo torej popolnoma primerljivi z Nemčijo. Seveda je pa to tema, na kateri se da fino pridobivati poceni politične točke, da se tudi fino zniževati ugled parlamenta, če se o tem zelo veliko razpravlja, pa še kaj drugega se da s to temo početi.
Tretja zgodba, ki je tu odprta, pa je vprašanje razpihovanja nestrpnosti. To je zadeva, ki jo slovenska ustava v svojem 63. členu izrecno prepoveduje. Tu je moje osebno stališče, ki sem ga takrat tudi z mnogimi profesorji ustavnega prava preveril, da je pravilno, da tako določilo velja neodvisno od tega, ali ga posebej omenimo kot izjemo. Vendar so me kasneje mnogi profesorji ustavnega prava prepričevali, da bi bilo to smiselno upoštevati in vključiti v ustavno besedilo, ker da bi pripomoglo k večji jasnosti ustavnega besedila, zlasti v primeru, če bi prišlo pod nekimi posebnimi pogoji, upajmo, da to sicer nikoli ne bo uresničeno, vendar je treba pač računati tudi s to možnostjo, do preverbe v sodnem postopku, ali je nekaj v okviru tega netenja nestrpnosti ali ne. Pri čemer je treba tudi vedeti, kaj netenje nestrpnosti je. To zagotovo ni pošiljanje nekoga na kakšen pregled, pa pol metra više ali niže ni bistveno, ampak gre za zadeve, ko bi nekdo sistematično, načrtno pozival k nasilju proti določeni skupini, bodisi na osnovi nekih osebnostnih značilnosti, na osnovi spola ali pa na osnovi političnega prepričanja. To je v resnici pravna definicija netenja nestrpnosti in je zelo strog pojem, vendar seveda, kadar pa do tega pride, pa je država upravičena tudi ukrepati. Mimogrede, to je tudi razlog za izbris politične stranke iz registra, o čemer v postopku odloča ustavno sodišče. Zato smo v naši poslanski skupini, tudi v soglasju z ostalimi poslanskimi skupinami koalicije, predlagali, da se v resnici to, ker je očitno res neka dilema, tudi v ustavni stroki, še enkrat podrobno preuči in se morda kot posebno izjemo vključi v besedilo ustavnega zakona. Sam osebno moram reči, da so me argumenti, ki so mi bili predstavljeni v minulih dneh, potem tudi prepričali. Vse ostalo pa, kot sem povedal, je za ustavno stroko in trdim tudi za vse, ki mislimo pošteno s to spremembo, popolnoma jasno. Če želimo priti do besedila, o katerem bo doseženo zadostno soglasje, potem je nesmiselno, da se ponovno preverja stvari, ki so bile že nekajkrat preverjene s strani strokovnjakov v minulem letu dni. To je smo zavlačevanje, čas pa zagotovo zdaj že dela proti možnosti, da se sploh karkoli spremeni. Vemo, da so se že začeli ponovno oživljati pomisleki o poseganju v ustavo na tem področju in še o marsičem in zaradi tega menim, da je dobro, da pohitimo. Kdor pa meni, da je treba nekaj zares zaostriti, da se potem vse izenači, pa ima brez dvoma možnost, da kasneje, ko bo na glasovanju predlog za izbris imunitete, glasuje za naš predlog. Takrat bodo maske padle in videlo se bo, kdo je pravzaprav na katerem stališču. Kdor pa podpira kompromisni predlog, podpirali smo ga vsi, ki smo to podpisali, pa naj pač glasuje za. Sam bom to z veseljem storil.
Stališče poslanske skupine je predstavil mag. Branko Grims.
Mag. Branko Grims: Poglejte, ko govorimo o imuniteti mislim, da je danes narobe, da govorimo o poslanski imuniteti. Ves čas ustavne razprave se namreč kaže, da bi v resnici morali govoriti o imuniteti sodnikov ustavnega sodišča, kajti dokler se je govorilo samo o poslanski imuniteti se je v javnem diskurzu uporabljal izraz “nacionalna sramota” za imuniteto, pa še nekateri podobni izrazi. Tisti trenutek, ko pa je novinarka Večera objavila, da zaradi ureditve naše ustave, ki se pri ustavnih sodnikih sklicuje tudi na ureditev poslanske imunitete, velja tudi za ustavne sodnike, pa se je vse čez noč spremenilo. Isti avtorji v istih medijih so nekaj dni za tem pisali o imuniteti kot o civilizacijski pridobitvi, to precej pove o tej celi zgodbi, vsekakor pa tudi zelo jasno pove, kje je jedro celotnega problema. V začetnem, bolj kompromisnem predlogu, smo kratko in malo predlagali črtanje celotne imunitete, to je pošten način, naj se poslanci izenačijo z vsemi ostalimi državljani, vendar se je potem v razpravi zelo hitro pokazalo, da tisti, ki so največ govorili o oženju imunitete takšnega predloga niti slučajno niso pripravljeni podpreti. Izgovarjanje, ki je potem zelo običajno, če bo pri tem stroka popolnoma enotna itn., je glede na stanje v Sloveniji verjetno precej prozorno. Sedaj smo potem seveda izgubili celo leto dni za pogovore ali pa smo izkoristili za pogovore, odvisno od vrednostnega zornega kota. Rezultat tega je pred nami. Pred nami je kompromisno besedilo, ki je komaj zbralo 60 glasov, zato mislim, da je z njim vredno delati z največjo možno pazljivostjo, da se to ne bi usulo, kajti potrebno je zelo jasno povedati nekaj, v kolikor ne dosežemo izjemno velikega soglasja o kakršnikoli nadaljnji spremembi, je potem izbira samo ena, ali bo sprejeto kompromisno besedilo ali pa bo vse ostalo po starem. Upam, da je dovolj jasno povedano, glede na dilemo, ki je sedaj pred nami. S tega vidika moram reči, da me čudi, ker se je zaradi načina glasovanja, ko naj bi bila dva sklepa združena, tako je bilo pač to predstavljeno, zgodilo na ustavni komisiji, ko je bil sprejet sklep, da se še nekaj dodatno pogleda. Sedaj pa malo obrazložite zakaj pri tej zgodbi gre. V času, še tistega enoletnega pogovarjanja v začetnem obdobju, takoj potem, ko smo zraven pridobili tudi strokovno ekipo, smo v resnici te stvari že zelo podrobno pogledali. Kasneje se je ta pregled še nekajkrat ponovil, različne skupine ustavnih strokovnjakov, prof. ustavnega prava so to preučili in so ugotovile. LDS je v resnici v tem zadnjem predlogu, če še to poudarim, predlagal tri različne stvari. Eno je pregled možnosti mednarodnih pogodb, eno je pregled učinka kršitev 63. člena Ustave Republike Slovenije in tretja stvar je odškodninska odgovornost. Tisto, kar je predlagano v zvezi z odškodninsko odgovornostjo, se je izkazalo, da v resnici obstaja samo v eni ustavi ene stare članice Evropske unije, to je v nemški ustavi. Posebna izjema, torej izključitev odškodninske odgovornosti za žaljive obdolžitve, je v praksi nekaj kar se izjemno lepo sliši, v resnici pa se je izkazalo prav pri tem strokovnem pregledu, to ni potrdil samo en prof. ustavnega prava, ampak vsi, s katerimi smo o tem diskutirali, da je to določilo, ki v Nemčiji v praksi sploh ne deluje. Imeli so namreč kar nekaj procesnih zapletov na to temo, en sam samcat postopek je bil v celem povojnem obdobju, kar velja nemška ustava, menda sprožen na tej osnovi, pa potem, kolikor so mi povedali, takrat je bilo to tudi na uradni seji sporočeno, tako da gre za uraden podatek, niti ta ni bil obsojen. To se pravi, gre za določilo, ki je povzročilo nekaj težav, učinkovito pa ni. Mimogrede, zanimivo je, da tako določilo v nekem pomenu besede je že tudi sestavni del ustavne ureditve imunitete. Ste to opazili? Ali pa je to morda kdaj preprečilo, da bi bile v tem državnem zboru izrečene neprimerne besede? Jaz, kolikor se spomnim, so bile vse izrečene, saj drugače o njih ne bi mogli govoriti. Se pravi, je preventiven učinek tovrstnih ukrepov spet nič. V tem delu smo torej popolnoma primerljivi z Nemčijo. Seveda je pa to tema, na kateri se da fino pridobivati poceni politične točke, da se tudi fino zniževati ugled parlamenta, če se o tem zelo veliko razpravlja, pa še kaj drugega se da s to temo početi.
Tretja zgodba, ki je tu odprta, pa je vprašanje razpihovanja nestrpnosti. To je zadeva, ki jo slovenska ustava v svojem 63. členu izrecno prepoveduje. Tu je moje osebno stališče, ki sem ga takrat tudi z mnogimi profesorji ustavnega prava preveril, da je pravilno, da tako določilo velja neodvisno od tega, ali ga posebej omenimo kot izjemo. Vendar so me kasneje mnogi profesorji ustavnega prava prepričevali, da bi bilo to smiselno upoštevati in vključiti v ustavno besedilo, ker da bi pripomoglo k večji jasnosti ustavnega besedila, zlasti v primeru, če bi prišlo pod nekimi posebnimi pogoji, upajmo, da to sicer nikoli ne bo uresničeno, vendar je treba pač računati tudi s to možnostjo, do preverbe v sodnem postopku, ali je nekaj v okviru tega netenja nestrpnosti ali ne. Pri čemer je treba tudi vedeti, kaj netenje nestrpnosti je. To zagotovo ni pošiljanje nekoga na kakšen pregled, pa pol metra više ali niže ni bistveno, ampak gre za zadeve, ko bi nekdo sistematično, načrtno pozival k nasilju proti določeni skupini, bodisi na osnovi nekih osebnostnih značilnosti, na osnovi spola ali pa na osnovi političnega prepričanja. To je v resnici pravna definicija netenja nestrpnosti in je zelo strog pojem, vendar seveda, kadar pa do tega pride, pa je država upravičena tudi ukrepati. Mimogrede, to je tudi razlog za izbris politične stranke iz registra, o čemer v postopku odloča ustavno sodišče. Zato smo v naši poslanski skupini, tudi v soglasju z ostalimi poslanskimi skupinami koalicije, predlagali, da se v resnici to, ker je očitno res neka dilema, tudi v ustavni stroki, še enkrat podrobno preuči in se morda kot posebno izjemo vključi v besedilo ustavnega zakona. Sam osebno moram reči, da so me argumenti, ki so mi bili predstavljeni v minulih dneh, potem tudi prepričali. Vse ostalo pa, kot sem povedal, je za ustavno stroko in trdim tudi za vse, ki mislimo pošteno s to spremembo, popolnoma jasno. Če želimo priti do besedila, o katerem bo doseženo zadostno soglasje, potem je nesmiselno, da se ponovno preverja stvari, ki so bile že nekajkrat preverjene s strani strokovnjakov v minulem letu dni. To je smo zavlačevanje, čas pa zagotovo zdaj že dela proti možnosti, da se sploh karkoli spremeni. Vemo, da so se že začeli ponovno oživljati pomisleki o poseganju v ustavo na tem področju in še o marsičem in zaradi tega menim, da je dobro, da pohitimo. Kdor pa meni, da je treba nekaj zares zaostriti, da se potem vse izenači, pa ima brez dvoma možnost, da kasneje, ko bo na glasovanju predlog za izbris imunitete, glasuje za naš predlog. Takrat bodo maske padle in videlo se bo, kdo je pravzaprav na katerem stališču. Kdor pa podpira kompromisni predlog, podpirali smo ga vsi, ki smo to podpisali, pa naj pač glasuje za. Sam bom to z veseljem storil.