Sprememba 121., 140. in 143. člena Ustave RS, predlagatelj France Cukjati
torek, 23. 5. 2006PREDLOG ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA SPREMEMBO USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE Z OSNUTKOM USTAVNEGA ZAKONA (sprememba 121., 140. in 143. člena ustave, predlagatelj skupina poslancev s prvopodpisanim Francetom Cukjatijem)
Stališče poslanske skupine je predstavil Branko Marinič.
Branko Marinič: Morda bi lahko dejali, da smo ponovno pred nekih zgodovinskim dejstvom, ko praktično zaključujemo drugi nivo lokalne samouprave, ki smo jo začeli leta 1994. Katere člene ustave prazvparav spreminjamo, je bilo danes že nekajkrat rečeno. Spreminjamo torej 121. člen Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje naloge upravnih organov, 140. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o delovnem področju samoupravnih lokalnih skupnosti in končno o 143. členu Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje širše samoupravne lokalne skupnosti. 143. člen je torej en izmed najpomembnejših členov Ustave Republike Slovenije, saj tukaj opredeljuje občine, ki se samostojno odločajo o povezovanju v širše samoupravne lokalne skupnosti, torej tudi v pokrajine. Načela in merila za prenos pristojnosti pa seveda ureja zakon. S predlaganimi spremembami ustave bi bilo omogočeno, da bi se reforme lokalne samouprave, tako kot sem že dejal, dokončale, vzpostavila bi se dvonivojska lokalna samouprava z občinami in s pokrajinami. Tisto, kar si mnogi najbolj želijo ali pa želimo seveda je, da bi na ta način dejansko lahko govorili o decentralizaciji države. Kajti, če bomo pristojnosti prenesli na pokrajine, bo s tem država morala prenesti tudi vse, kar sodi zraven, torej, ali bo to minister za promet ali bo to kateri drug minister, zagotovo bo ustavni zakon tako tudi opredeljeval.
Z regionalizacijo Slovenije, z ustanovitvijo pokrajin bi se tako zaključila konstrukcija slovenske lokalne samouprave, to bi omogočilo reševanje odprtih vprašanj, ki se neposredno vežejo na pokrajine, posredno pa tudi na občine in na organizacijo državne uprave v prostoru med občinami in državo. Odprla bi se pot za proces decentralizacije javne uprave. Že sama okoliščina, da bi se upravljanje države izvajalo na treh in ne le na dveh upravljavskih ravneh, bi prispevalo k izravnavanju tekoče in razvojne problematike države. Pokrajine bi postale nosilec razvoja v prostoru, v katerem danes ni institucionalnega nosilca, razen tega pa bi bile tudi izvajalec neobhodnih javnih dejavnosti, ki jih danes v tem prostoru nihče ne upravlja ali pa jih opravljajo občine s številnimi zlasti finančnimi težavami. Torej, to je tisti pomembni segment, o katerem sem prej dejal, da ne gre zgolj za prenos nekih funkcij, potrebno je zagotoviti tudi potrebna finančna sredstva. Z ustanovitvijo pokrajin bi bil storjen odločilen korak k uveljavljanju načela vzajemnosti, ki pomeni, da država le tedaj prevzame določene naloge, kadar jih nižje enote ne morejo učinkovito izvajati. Pokrajina bi bila geografsko razmeroma sklenjeno območje, znotraj katerega je, kljub razlikam v značilnostih posameznih območij, vrsta sorodnih gospodarskih, razvojnih in drugih vprašanj ter interesov, ki jih povezujejo. Imeti mora tudi svojo kulturno identiteto, Slovenija je izredno raznolika, zato je seveda pričakovati, da bo število pokrajin, o katerih je danes bilo že nekaj govora, zelo pomembno, prepričan pa sem, da se bomo tudi takrat, ko bomo obravnavali število znali uskladiti in z zakonom opredeliti ter določiti koliko pokrajin Slovenija resnično potrebuje.
Predlog za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije z osnutkom ustavnega zakona, torej za spremembo 121., 140. in 143. člena Ustave Republike Slovenije bomo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke podprli.
Stališče poslanske skupine je predstavil Branko Marinič.
Branko Marinič: Morda bi lahko dejali, da smo ponovno pred nekih zgodovinskim dejstvom, ko praktično zaključujemo drugi nivo lokalne samouprave, ki smo jo začeli leta 1994. Katere člene ustave prazvparav spreminjamo, je bilo danes že nekajkrat rečeno. Spreminjamo torej 121. člen Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje naloge upravnih organov, 140. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o delovnem področju samoupravnih lokalnih skupnosti in končno o 143. členu Ustave Republike Slovenije, ki opredeljuje širše samoupravne lokalne skupnosti. 143. člen je torej en izmed najpomembnejših členov Ustave Republike Slovenije, saj tukaj opredeljuje občine, ki se samostojno odločajo o povezovanju v širše samoupravne lokalne skupnosti, torej tudi v pokrajine. Načela in merila za prenos pristojnosti pa seveda ureja zakon. S predlaganimi spremembami ustave bi bilo omogočeno, da bi se reforme lokalne samouprave, tako kot sem že dejal, dokončale, vzpostavila bi se dvonivojska lokalna samouprava z občinami in s pokrajinami. Tisto, kar si mnogi najbolj želijo ali pa želimo seveda je, da bi na ta način dejansko lahko govorili o decentralizaciji države. Kajti, če bomo pristojnosti prenesli na pokrajine, bo s tem država morala prenesti tudi vse, kar sodi zraven, torej, ali bo to minister za promet ali bo to kateri drug minister, zagotovo bo ustavni zakon tako tudi opredeljeval.
Z regionalizacijo Slovenije, z ustanovitvijo pokrajin bi se tako zaključila konstrukcija slovenske lokalne samouprave, to bi omogočilo reševanje odprtih vprašanj, ki se neposredno vežejo na pokrajine, posredno pa tudi na občine in na organizacijo državne uprave v prostoru med občinami in državo. Odprla bi se pot za proces decentralizacije javne uprave. Že sama okoliščina, da bi se upravljanje države izvajalo na treh in ne le na dveh upravljavskih ravneh, bi prispevalo k izravnavanju tekoče in razvojne problematike države. Pokrajine bi postale nosilec razvoja v prostoru, v katerem danes ni institucionalnega nosilca, razen tega pa bi bile tudi izvajalec neobhodnih javnih dejavnosti, ki jih danes v tem prostoru nihče ne upravlja ali pa jih opravljajo občine s številnimi zlasti finančnimi težavami. Torej, to je tisti pomembni segment, o katerem sem prej dejal, da ne gre zgolj za prenos nekih funkcij, potrebno je zagotoviti tudi potrebna finančna sredstva. Z ustanovitvijo pokrajin bi bil storjen odločilen korak k uveljavljanju načela vzajemnosti, ki pomeni, da država le tedaj prevzame določene naloge, kadar jih nižje enote ne morejo učinkovito izvajati. Pokrajina bi bila geografsko razmeroma sklenjeno območje, znotraj katerega je, kljub razlikam v značilnostih posameznih območij, vrsta sorodnih gospodarskih, razvojnih in drugih vprašanj ter interesov, ki jih povezujejo. Imeti mora tudi svojo kulturno identiteto, Slovenija je izredno raznolika, zato je seveda pričakovati, da bo število pokrajin, o katerih je danes bilo že nekaj govora, zelo pomembno, prepričan pa sem, da se bomo tudi takrat, ko bomo obravnavali število znali uskladiti in z zakonom opredeliti ter določiti koliko pokrajin Slovenija resnično potrebuje.
Predlog za začetek postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije z osnutkom ustavnega zakona, torej za spremembo 121., 140. in 143. člena Ustave Republike Slovenije bomo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke podprli.