Na današnji dan pred 30 leti je Skupščina Republike Slovenije z zakonom o himni sprejela Prešernovo Zdravljico kot državno himno.
Takratna Skupščina RS je 29. marca 1990 sprejela zakon o himni in določila, da se kot državna himna prepeva sedma kitica Zdravljice na melodijo istoimenske skladbe skladatelja Stanka Premrla.
Zdravljica je bila kot državna himna torej sprejeta že pred osamosvojitvijo, kar je takrat predstavljalo tudi simbolno dejanje, prvič pa je bila kot himna zapeta v tedanji skupščini 27. septembra 1989. Prešernova pesniška mojstrovina je tako, ob grbu in zastavi postala tretji državni simbol zapisan kot ustavna kategorija.
Dr. France Prešeren je prvo različico Zdravljice napisal leta 1844 v času evropske pomladi narodov in v okviru gibanja Zedinjena Slovenija, ki je delovalo na kulturnem ter političnem področju slovenskega narodnega prebujenja. Ni naključje, da je tudi vsebina Zdravljice narodno domoljubno naravnana in med drugim izraža Prešernovo pripadnost slovenskemu narodu. Ideje o svobodi in enakosti je pesnik prenesel na slovenski narod in nakazal njegove zgodovinske zahteve po uveljavitvi v mednarodnem prostoru. Pesem govori tudi o sožitju in sobivanju narodov, je zdravica vsem ljudem dobrega srca, vsebuje pomembno miroljubno sporočilo ter samozavestno izraža zahteve po enakopravnosti.
Sporočilo Zdravljice zagovarja temeljne vrednote posameznika, naroda, domoljubja in človeštva ter presega politične in ideološke okvirje, zato je njeno sporočilo večno in vedno aktualno. V času, ko je Slovenija soočena z zahrbtnim koronavirusom in se trudi zajeziti širjenje virusa ter ga omejiti, je simbolno sporočilo celotne Zdravljice še toliko pomembnejše, saj nas z ljubeznijo do domovine in soljudi združuje ter povezuje. Duh enotnosti, ki veje iz Zdravljice, je tisti, zaradi katerega bomo tudi uspešno premagali ta krizni čas, življenje pa se bo po tej krizi lahko vrnilo v ustaljene tirnice.
