Sporne sodniške plače?
torek, 6. 10. 2009Naj na začetku povem, da predprejšnjo vlado tudi v času prejšnje vlade smo poskušali zasledovati stanje, v katerem bi vsaj sodniki začetniki bili v plačah primerjani s sodniki, specialisti, mislim na tiste, ki ti srce odprejo, pa ti ga zamenjajo ali pa kaj takega, da bi bili delno primerljivi z univerzitetnimi učitelji, torej tistimi, ki so jih “naredili” in tako je pravzaprav bilo že leta in leta, tako stanje je bilo leta in leta. V času prejšnjega mandata pa so vendarle sodniki naredili korak naprej ali po domače povedano, napovedali so stavko, pričeli so izsiljevati, da bi prišli do višjih plac. V zadnji odločbi Ustavnega sodišča nikjer ne piše in naj dvakrat ponovim, za to, da se bo prijelo, ker očitno se ponavljajo nesmisli in netočna navajanja, da koalicija uresničuje odločbo Ustavnega sodišča. Spoštovani, to ne drži, Ustavno sodišče ni nikdar, nikjer in nikoli zapovedalo, da dvignete plače sodnikom začetnikom, 47. plačni razred. Sprašujem, zakaj to ni 42., 43., 44., 45., 46., morebiti 49., 50. 51. plačni razred, saj konec koncev vemo, kje so poslanci? Kako pa vi prav natanko veste, od kod pa veste, da ste vi zadeli cilj, da je 47. plačni razred pravi? Ali morebiti držijo navedbe v anonimki, ki sva jo prejela z gospodom Jelinčičem, da ste se tako dogovorili, sedaj pa resno sumim, da ste se tako dogovorili z Ustavnim sodiščem, kljub temu, da je Ustavno sodišče v petek to zanikalo.
Torej, od kod je 47 razred pravi razred? Zakaj ni 42, 43 in tako dalje in tako dalje. Ali je to dogovorjeno? Ne vem, očitno se torej lahko sporazumeva koalicija, če to drži, tudi z ustavnimi sodniki. Verjamem pa, da je komunikacija dobra, saj ne nazadnje tam sedijo vaši bivši politični predsedniki.
Še nekaj besed o odločbi Ustavnega sodišča. Poglejte, Ustavno sodišče se je spustilo dvakrat v prejšnjem mandatu oziroma v tem mandatu, že decembra, v presojanje skladnosti plačnega položaja sodnikov z ustavo. Nikoli ni povedalo koliko bi to bilo. Je pa dvakrat odločilo, da je premalo. Torej, lahko tudi sedaj odloči, da je 47 premalo, jaz ne vem. Lahko torej tako odloči. Ampak realnost je pa nekaj. Ob realnem ustavnem dejstvu in spoštovanju pravnega reda te države je potrebno povedati, da se odločitev Ustavnega sodišča spoštuje. Absolutno. Lahko pa govorimo, da je sporna. To pa tudi smemo povedati, da je taka odločitev sporna. Namreč, taka odločitev je sprejeta po načelu “kadija sudi – kadija tuži”, ali tisti, ki sodi je tudi tožnik, ali kakorkoli. Torej, sistem sodstva kot neodvisne veje oblasti je zaprt. Od najnižjega sodnika do Ustavnega sodišča. In Ustavno sodišče je uporabilo ta inštitut, da je uporabilo svoj ustavno pravni položaj in odločilo tako, kot je odločilo. Takega položaja nima nihče. Nekdo mi bo odgovoril in rekel, ja, poslanci ga imate, če si sami določate place. Vendar je potrebno povedati, da ne poznam skoraj nobenega poslanca v tem ali prejšnjem sklicu, ki bi na predlog kogarkoli, vlade ali kogarkoli, da je potrebno znižati poslanske plače, ali omejite poslanske plače ali karkoli glasoval proti. Zakaj pa to ne naredimo? Zato, ker vemo, da je nad nami ljudstvo in da bomo čez 4 leta dobili lekcijo odhoda iz parlamenta. Vsi torej za to glasujemo. Zakaj pa ustavni sodniki ne rečejo, oprostite, o tem pa ne bi odločali, ker odločamo tudi o sebi. V tem vidim kar pomemben problem. Čigav je rezultat, od kod torej taka odločitev iz 41 v 47 plačni razred, kar je bilo sprejeto z zakonom. To je rezultat, ne vem, dogovora, pogovora, sporazumov, ministri, državna sekretarka, pa še kdo je govoril o strašnih težavah, minister je govoril o kislem jabolku, ki ga je morala ta uspešna vlada pojesti na račun bivše neuspešne vlade. Ne, gospe in gospodje, jaz sem že rekel na odboru, sadno kupo s smetano ste pojedli. Pa tudi sodniki so bili na tisti sadni kupi. Kislo jabolko na vaš meni prihaja, Gorenje, Mura, Rogaška steklarna, to prihaja. Jaz vam želim dober tek!
Poglejte, prej je bilo rečeno, 1. 7., 1. 12. in ta telovadba s številkami. Seveda, saj tudi mi znamo brati zakon, 1. 7. toliko, torej za nazaj, 1. 12. leta 2012 pa preostanek. Ampak torej zakonsko je določeno, 47. plačni razred za začetnike, to je 28%. To je zakonsko določeno. Kdo pa je komu v Muri rekel, da bo 1. 12. naslednje leto boljše? Nihče. Nihče jim ni rekel, da bo 1. 12. leta 2010 bolje. Morda bo še slabše. Place sodnikov začetnikov torej gredo gor za 28%, pustimo v dveh delih. To je nepomembno. Ampak tak zakon je sprejet. Poglejte, vlada, jaz moram še enkrat ponoviti, vlada izjemno zavaja in je zavajala v času, ko smo ta zakon sprejemali. V svoji predstavitvi je napisala, da ima v Sloveniji vrhovni sodnik 3 tisoč in nekaj evrov plače, poslanci pa 5 tisoč. A od kod za boga? Par dni nazaj ali pa danes, ko sem gledal plačilni listek, je pisalo 4.600 bruto. Tudi vam je tako pisalo. Pomeni, da tako plačo 5 tisoč evrov kvečjemu dosega vodstvo državnega zbora, vodje največjih poslanskih skupin. Dodajmo še to, da torej vlada zavaja, ker prikazuje tudi v mednarodni javnosti, da ima vrhovni sodnik pri nas 3.600 evrov plače. To ni res. Seveda je potrebno povedati tudi to, kar je bilo slišano na odboru, da ima večina predsednikov sodišč 7, 8, pa čez, tisoč evrov bruto place. Predsednik državnega zbora, države in vlade, 6.400, 6.500. Lepo je bilo povedano, kaj ne, da jim bo to ukinjeno. Seveda jim bo, saj potem se bodo pa povišali zaostanki in bodo spet prišli v Državni zbor, da je treba kakšen zakon spremeniti, recimo o Ustavnem sodišču, pa še kaj. Ampak “de facto” dejstvo je, da take plače imajo in ob teh plačah stavkajo, so stavkali in ob teh plačah želijo imeti več. To je realno dejstvo. Poglejmo kdo je sodnik začetnik, pravzaprav. Ga lahko primerjamo s poslancem, ga lahko primerjamo z ministrom, državnim sekretarjem. To so torej primerjave, namreč funkcionarji so. Da, po plači mora biti enak.
Tako zahtevajo, tako vi, torej koalicija prikimava. Tak zakon ste tudi sprejeli. Kaj pa vsem ostalim? To pa ne! A, to pa ne! Trajni mandat, od 30. leta, prvega dne službe, do pokoja. Zavračam tiste, ki mi govorijo in ki govorite o tem, da “jih tri leta preizkušamo, tri leta jih testiramo, tri leta jih nadziramo” in ne vem kaj vse. Ko pa vprašam, povejte mi enega, ki je službo izgubil, pa ni nobenega odgovora. Saj ga ne morete imeti, ker je sistem neučinkovit. Ker naslednji dan, ko je najdena kakšna napaka, odidejo med odvetnike. Ko pa smo hoteli spremeniti zakon in reci, da ne bodo šli med odvetnike, ste pa rekli, “ne, varujemo njihovo pravico do svobodne izbire dela,” menda. Oprostite, torej ni primerjave. Sodnik ni odgovoren za svoje odločitve, ni odgovoren za napake, to plačajo davkoplačevalci. Sojenje v nerazumno dolgih rokih, zaradi premalo dela ali slabe organizacije dela – račun davkoplačevalcem. Včeraj ste lahko videli na televiziji primer Uhernika. In kaj je rekel bivši preiskovalni sodnik na vprašanje novinarja: “Ali se boste po nedolžno obsojenemu človeku, ki je preživel 8 let v zaporu, opravičili?” “Nikakor ne,” je rekel gospod. Nikakor ne! Ste videli to ignoranco? To je posledica zaprtosti v svoje kroge, oni živijo v drugem svetu, oni ne živijo med ljudmi. Poslanec gre vsake štiri leta pred ljudstvo. Minister pride v državni zbor, kadarkoli ga bo koalicija želela, ga bo razrešila, to velja tudi za predsednika vlade. Predsednik države gre na volitve in ga zamenjajo, dva mandata ima, konec. Do smrti.
Kdo določa place? Je res to zdaj z zakonom tako? Ja, očitno je. Poglejte, kaj se je zgodilo maja, junija ali kdaj že, ko smo sami sebi znižali plače za en plačni razred! Na odbor in v državni zbor je prišel dopis Sodniškega društva, “ne, mi se ne strinjamo, najprej nam plače povišajte, potem pa nam lahko znižate za en plačni razred.” Ste videli to zaverovanost? Samozaverovanost, samovšečnost, zaprtost, zatohlost?
Neučinkovit sodni sistem, bom povedal v nadaljevanju nekaj besed. Sodni sistem kot podsistem v tej državi ni učinkovit, eden najmanj učinkovitih. Pa k temu ne prispeva kaka razprava kakega opozicijskega poslanca, saj tako stanje je že 15 let, ko mene še ni bilo v državnem zboru, vsaj mene ne. Ali ta sodni sistem ne krši pravic ljudi? Da, krši jih, sodijo v nerazumno dolgih rokih.
Ali ta sodni sistem ne krši pravice ljudi? Da, krši jih, sodijo v nerazumnih rokih. Ali ta sistem ne povzroča velike gospodarske škode? Pa še kako. Zaradi neodločanja ali zaradi nepravočasnega odločanja. Tudi gospodarsko škodo. Gre za samo zadosten, zatohel sistem, ki deluje slabo, koalicija pa ga nagrajuje. Zato, da bo baje jutri boljši. Zakaj pa bi bil? Ni mi jasno. Ne nazadnje je treba povedati, da tudi razmerja glede števila sodnikov, kar smo ugotavljali že od leta 2003 naprej, da je v Sloveniji enormno število sodnikov napram Nemčiji; nekatere številke kažejo 1:10 ali nekaj manj, bistveno manj pa ne ob največjih zaostankih, tam jih pa baje nimajo v Nemčiji. Ali je potem tukaj kaj narobe? Ja, tukaj je nekaj narobe, ne v Nemčiji. Ne bo nobenih finančnih posledic. Kar naprej čujemo to zgodbo. A seveda bodo. Sistem, ki je veljal in tudi še velja pred sprejetjem tega zakona je jasen in jasno postavlja sodstvo v določene plačne razrede, prejšnja vlada pa jim je namenila enormna finančna sredstva za čas, dokler ne bodo rešili sodnih zaostankov. In ta sredstva prelivate v osnovo, ki jo bodo imeli tudi leta 2010, 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2020 in do smrti ali kaj jaz vem, kako. Prejšnja vlada ni predvidela tega, ampak do odprave sodnih zaostankov. To je eno. Drugo, baje bo drugo leto 100 sodnikov manj. In baje za to ne bo potrebno dati 5,8 milijona evrov, kar piše v vladnih gradivih. To bomo šele videli, prvič ob proračunu, ki ga boste prinesli v naslednjih dneh.
Še nekaj besed o primerjavah. Nihče me ne bo prepričal, da zdravnik specialist, ki operira srce in vam reši življenje ali pa kakršenkoli zdravnik, ki je rešil komurkoli življenje na tem svetu s težkimi operacijami mora biti podrejen, po besedah ministrstva in koalicije, mora imeti manj kot sodnik začetnik. Univerzitetni profesor, kar nekaj jih je in nas je v tem državnem zboru, baje, torej morajo imeti manj. Univerzitetni profesor je 42., 46. plačni razred, govorim o docentu in izrednem profesorju, sodnik začetnik pa v 47. Lepa primerjava. In ministrica pravi, nikoli več se ne bodo primerjali zdravniki, sodniki in univerzitetni učitelji. Vendar sodniki so oblast, tisti so pa javni uslužbenci. Kako pa? Samo zakonsko določilo, da so sodniki oblastna veja oblasti, učitelji in zdravniki pa ne, ne pomeni, da se ne smejo primerjati. To ni res.
In zagotovo je, da se bodo oglasili in zagotovo je, da bodo potrkali na vrata in prav bodo imeli, osebno jih bom hudo podprl, tudi oni potem to zaslužijo. Že danes smo slišali in ne vem kolikokrat že zaradi tega, ker bodo sodniki zdaj pa neodvisni, ker smo jim zagotovili tudi to plačno neodvisnost, zdaj bodo pa delali kot urica, zdaj pa bo, ne, ne bo, sedanji sistem je razlikoval zelo jasno tistega, ki je delal več je dobil več, tistega, ki je hodil na šiht od 8 do 15. je pa dobil osnovno plačo, jutri bosta dobila oba enako. Ja, za boga zakaj pa bi potem tisti delal? Doma, popoldne, na sosednjih sodiščih. Ne, ne bo več delal, ob treh bo šel domov. To je torej antigarancija kakšnemu boljšemu delu. Sodniki so v prejšnjem mandatu dobili nekatere dodatke, specializacija, magisterij, doktorat in tako dalje, ker so rekli, da to imajo javni uslužbenci. Namreč, pri plačah se primerjajo z javnimi uslužbenci, ko je pa treba kaj drugega pa ne, potem bi pa bili, pri dodatkih se primerjajo z javnimi uslužbenci, pri plačah zdaj smo pa oblast, zdaj pa hočemo imeti tako kot ostali funkcionarji. Sprevrženo! V prejšnjem mandatu so dobili dodatek za magisterij, specializacijo in doktorat. To so zahtevali, češ tako imajo tudi javni uslužbenci, ne, zdaj so se pa temu odpovedali in bomo to prelili v osnovno plačo, zato da bomo jutri spet prišli, pa bomo rekli: “ja, če imajo pa javni uslužbenci dodatek za magisterij, specializacijo in doktorat, ja, potem pa tudi mi sodniki moramo imeti, ker smo potem neustavno umeščeni”, če bi javni uslužbenci to imeli sodniki pa ne. Ja, jutri bodo prišli in bodo to rekli. Tudi danes so rekli nekaj. Dodatki za nočno delo, nedeljsko delo in tako dalje, “ne, to pa moramo imeti”. Ne bom dal poslanec za primer, ker bolj malo delamo ponoči, ampak tudi delamo, ministri pa zagotovo delajo, pa državni sekretarji tudi mnogokrat ponoči, nimajo nobenega dodatka, sodniki pa imajo. Ker tisto kar je lepega v plačnem sistemu vzamemo od tam ven iz uslužbenskega koša, tisto kar je pa lepega v funkcionarskem sistemu bomo pa tu ven vzeli, zato, da nam bo bolje.
Da ne govorim o povečanem obsegu dela. Sedanji sistem je torej tisti, tak, da stimulira dobre in daje osnovno plačo tistim, ki hodijo na “šiht” in delajo samo od 7. do 14. oziroma od 8. do 15. Sistem, ki pa je bil sprejet in ga pošiljamo na referendum, ki smo ga želeli poslati na referendum pa je tisti, ki bo kaznoval dobre, in nagradil, kar bogato – 28% tiste, ki hodijo v službo od 8. do 15. in v tem času delajo. Glejte, hudo nekorektno pa je pravzaprav to, da v času, ki ga živimo, ne bom vam spet povedal Steklarska Nova, Mura in Gorenje, bomo to spustili. Saj tudi druge firme prihajajo. To je tudi čas, v katerem smo upokojencem rekli: “Ne, vam se bodo pokojnine v letu 2009, 2010 samo še za pol uskladile.” Seveda je bilo potem v javnosti prikazano “Uspeli smo doseči polovično povišanje pokojnin.” Pokojnine bodo polovično zamrznjene – tak je predlog. Plače javnih uslužbencev bodo popolnoma zamrznjene. V takšnem sistemu mi v tem državnem zboru, z voljo koalicijske večine, rečemo plus 28% sodnikom začetnikom, ostalim nekoliko manj.
Državni svet je res demokratično odločil o teh vetih in kot veste je bilo 15:15. Ne misliti, da je bila kakšna strašna podpora.
Rušenje ugleda sodstva. Ja. To bom danes slišal še zelo velikokrat in bom moral izkoristiti čas predlagatelja za to, da bom to povedal, da to ni res. Sodstvo si ruši ugled samo. V prvi vrsti z delom kakršnega opravljajo. Naj vas ponovno spomnim na sprevrženo dejanje, ki se je zgodilo med 1. in 10. julijem, ko so enormno, ko so izkoristili ministra in rekli 2 milijona 500 tisoč evrov stečajnih nagrad, kar je minister označil za sum korupcije. Ne jaz – jaz sem potem označil, minister pa prvi. Minister je prvi prosil Kosovo komisijo, da preveri, če ne gre za sum korupcije. On torej sumi, da gre za to. Ampak to so naredili nekateri sodniki. Naj vas spomnim na to, da smo v tej dvorani in zadnjic na odboru in ne vem kje še vse, slišali poslance leve, desne opcije, katerekoli, da pozivajo, zlasti pa z leve smo slišali, da pozivajo sodnike: “Ne vlagajte tožb. Ne morete to početi.”
Minister je javno pozval, ne vlagajte tožb. Gre pa za tožbe, tako da bo to bolj natančno vedeli, za 10 in več let nazaj, ko so si poslanci tega državnega zbora znižali place in je bilo takrat po tistih zakonih to tolmačeno, da velja tudi za sodnike, ker so pač funkcionarji. In po 10 letih, ko je prišla neka druga vlada, to je bila Janševa vlada, so pa pogruntali, poglejte, neustavno so nam znižali plače, gremo v tožbo. In tožbe so začeli vlagati. Po pozivih, ki jih je izrekel minister in ki jih je korektno pozval naj ne počno tega, ker sami sebi rušijo ugled, prihajajo nove in nove tožbe. Ne spoštujejo niti poziva ministra. To je torej ta zatohlost.
V nadaljevanju si bom sposodil imena dveh poslancev. Prvi bo gospod Jelinčič, drugi bo pa gospod Zorn, da bomo videli, kako bo to potekalo. Poglejte, kaj se bo sedaj zgodilo. Pa sebe si bom izposodil. In bom hipotetično nas tri postavil v te vloge. Recimo takole, sodnik Gorenak vloži tožbo zoper državo in zahteva 50.0000 evrov za nazaj. Spis pride na mizo sodnika Jelinčiča, ki zelo neodvisno presoja, seveda je on pripadnik zakonodajne veje oblasti, sodne veje oblasti, ki povsem avtonomno in povsem neodvisno odloča. Kakšna bo odločitev sodnika Jelinčiča je povsem jasno. Če odloči, da jaz tega ne dobim, bo to tako imenovani judikat, ki bo veljal za vse. Če pa odloči, da meni pripada 50.000 evrov, jih bo tudi on dobil 50.000 evrov, ker tudi on toži državo. Seveda ima država zaščito v podobi gospoda Zorna, pravobranilca, ki pa zastopa interese države in si ga kar predstavljam kako se poti, kako se znoji, da bi korektno, neodvisno in strokovno zastopal interese države, hkrati pa ve, da če bom 50.000 evrov dobil jaz, jih bo tudi on. To je torej neodvisen krog delovanja sodstva. In to je realnost. Ampak poglejte, to realnost lahko tudi primerjamo s farso. To je farsa. Ampak tako je v ustavi, tako je v zakonih in to moramo spoštovati. Jaz to posebej poudarjam, da ne bo kdo rekel. Toda v ustavi in zakonih bi lahko bilo tudi drugače. Tudi poslanske plače bi lahko bile drugače urejene. Torej, vsi bi lahko imeli drugače urejen sistem. Seveda sedaj lahko rečemo, kaj se bo pa sedaj zgodilo na Ustavnem sodišču. Pojma nimam.
Od Ustavnega sodišča, ki je neodvisno, kot vemo, odloča po ustavi in zakonih, bomo komentirali čez mesec dni. Za zdaj pa ne vem, kaj bo, vse je po mojem odprto. Sam pa seveda vidim možnost in priložnost Ustavnega sodišča, da se samo omeji, da prebere tudi tisti del, da ima oblast ljudstvo po ustavi, morebiti tudi kaj korigira za nazaj, ampak to bomo videli, tega ne moremo prejudicirati.
V nadaljevanju mi pa dovolite monolog v imenu poslanske skupine. Poglejte, samega sebe bom vprašal, kaj torej ostane ponižanim in razočaranim v tej državi – to je ljudstvo. Nič jim ne ostane. Zakone, odločbe Ustavnega sodišča, dokončne sodbe je treba spoštovati. Nikoli nisem, nikoli nismo tega problematizirali. To so izvršljive zadeve. Take zakone in tako ustavo imamo. Toda, ali je ustava nekaj končnega, nekaj od boga danega, nekaj, kar se ne da nikoli v življenju spremeniti? Ne vem. Ne ni, prepričan sem, da ni. Tudi v nekdanji državi smo imeli ustavo in imeli smo zakone. V tisti ustavi je pisalo, da obstaja ena politična stranka. V tistih zakonih je pisalo, da kdor govori proti tej stranki, ga bodo neodvisna sodišča vtaknila v zapor. Ja, saj so ga! Saj so bila neodvisna, saj so bila korektna, nič ne bom rekel, ampak to je pisalo v ustavi in zakonih. Nimamo kaj. Je bilo torej to ustavno in zakonito? Ja, je bilo ustavno in zakonito. Je bila tista ustava in so bili tisti zakoni nekaj trajnega? Ne, spremenili smo jih leta 1991 in po tem. Kdo pa jih je spremenil? Spremenjeni so bili v tej dvorani, z neko drugačno podobo, spremenila jih je poslanska ustavna večina. Tudi zato imamo pravzaprav srečo ali pa jo imam jaz, vi in tisti, ki nas gledajo, da lahko tole govorim, kar sploh govorim. Če se tisto leta 1991 ne bi zgodilo, mene ne bi bilo tukaj, vi ne bi tega slišali in ljudje ne bi tega slišali. Kaj torej lahko storijo razočarani in ponižani? Naj gredo na ulico? Ne! Ponovno poudarjam, odgovor je ne! Ustavo in zakone je treba spoštovati, vse drugo bi bil zakon ulice. Ljudstvo ima oblast.
Toda ljudstvo odloča vsaka štiri leta. Poslanci odločamo nekajkrat na mesec. Vsaka štiri leta pa gremo pred ljudi. Kako torej naprej? Kaj torej lahko stori ponižano ljudstvo, če želite? Le ustavna večina v tej dvorani, šestdeset poslancev, lahko ustavne zakone spremeni in nihče drugi, po ustavnih zakonih, torej po ustavni poti. To torej ostane ljudstvu. Take večine pa v tem državnem zboru še ni. Hvala lepa.