Sporazum o nesporazumu

Pristanek slovenske vlade na sporazum in izguba mednarodnega ugleda Slovenije predstavljata fiasko brez primere. Vsak sporazum je v prvi vrsti popolnoma običajna pogodba dveh subjektov. In ne more biti drugače, da je sporazum, pogodba med dvema subjektoma pravno veljavna le, v kolikor obstaja soglasje volje okrog njenih bistvenih sestavin. In nadalje, da obstaja položaj, ki ga pravo posebej ureja in se mu reče »nesporazum«. Vsebina nesporazuma je splošno znana in ni posebnega razloga, da bi v mednarodnem pravu veljale bistveno drugačne definicije in pravila reševanja le-tega. Skratka, če sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, se šteje, da pogodba ni bila sklenjena.

Same vsebine arbitražnega sporazuma na tem mestu ne bi seciral, to prepuščam strokovnjakom mednarodnega prava. Takole, običajnemu pravniku, pa se zdi zelo razumljiv pomislek nasprotnikov sporazuma glede vprašanja stika Slovenije z odprtim morjem in določanjem meje, v povezavi z izbiro prava. Sporazum je dejansko mogoče brati, da se za določanje meje na morju uporablja mednarodno pravo, stik Slovenije z odprtim morjem pa tudi s pomočjo nekih pravičnostnih načel, ki naj bi nadomeščala načelo zunanje pravičnosti. Ni potreben poseben napor za zaključek, da se za določanje meje uporablja zgolj mednarodno pravo, kar pa skoraj gotovo vodi do določitve sredinske mejne razmejitve v Piranskem zalivu. Zdi pa se, da ni hrvaška stran edina, ki razume sporazum na ta način, o čemer bo govora v nadaljevanju.

Tudi zato je zelo zanimivo spremljati interpretacije sporazuma ene, torej slovenske in druge, hrvaške strani. V ospredju je seveda vprašanje stika Slovenije z odprtim morjem. Naša stran prepričano ponavlja, da gre za teritorialni stik, hrvaška stran pa je v zvezi s tem sprejela celo enostransko izjavo v smislu, da se v ničemer ne odpoveduje svojemu teritorialnemu morju. Odveč je ponavljanje Slovenije, da takšna izjava ni mednarodno pravna zavezujoča, da ameriška podpora tej izjavi ni pomembna, itd,… Pravno ta izjava morda res ni odločilna, kaže pa na resne težave Slovenije na političnem področju. Če kakšno, je namreč prav mednarodno pravo zelo pogojeno s posameznimi političnimi interesi držav. Nenazadnje, je prav k pristanku na ta arbitražni sporazum odločilno pripomogla aktivna vloga velesil. K političnemu vidiku te podpore se bom zato še vrnil.

Če še nekaj časa ostanemo na pravnem polju, vse te aktivnosti in interpretacije obeh strani nazorno kažejo, da v tem primeru sploh ni strinjanja glede bistvenih vprašanj reševanja meje. Državi se sicer strinjata, da ima Slovenija pravico do stika z odprtim morjem, ne pa glede ključnega vprašanja za Slovenijo, da ima pravico do teritorialnega stika z odprtim morjem. Glede bistvenega vprašanja, ki se tiče reševanja meje torej obstaja med državama nesporazum.

Ker se državi strinjata o sporazumu, ne pa v njegovi interpretaciji, ki pa je nenazadnje ključna, lahko govorimo, da gre za sporazum o nesporazumu. Državi bosta ta nesporazum rešili tako, da ga bosta zaupali tretji osebi – arbitražnemu sodišču. In zdaj smo tam. O nesporazumu bo odločilo arbitražno sodišče, rezultat pa bo zavezujoč za obe strani. Ta rezultat je danes popolnoma negotov, tako kot je negotovih večina sodnih odločitev. In če o sporu, ali nesporazumu, odloča sodišče, ni nobenih garancij za končno zadovoljstvo ene, druge ali obeh strani. Edina garancija nam je minimum, določen v arbitražnem sporazumu, ki pa je za nas bolj kot ne slab.

Očitno je, da je Slovenija izgubila veliko ugleda, ki si ga je pridobila skozi poosamosvojitveno obdobje. Le dobro leto je od zaključka predsedovanja EU, ko smo poželi vrsto pohval, do današnjega trenutka, ko smo potisnjeni v kot. Tako daleč potisnjeni, da EU in ZDA ne znamo dopovedati niti tega, da nam je zgolj do pravične rešitve meje in se za svoje pravice odločno postaviti. Pravična rešitev meje je lahko samo takšna, da bosta obe državi imeli vse pravice, ki sta jih imeli v času Jugoslavije, ko sta obe mejili na Italijo in imeli obe teritorialni stik z odprtim morjem. Namesto tega danes ZDA dajejo (politično) podporo hrvaški enostranski izjavi, ki nam odreka pravico do teritorialnega stika z odprtim morjem. In Slovenija se opravičuje, da to (pravno) ni pomembno. Kaj je s slovensko diplomacijo?

Pa niso samo ZDA tiste, ki danes pritiskajo na Slovenijo. V hrvaških medijih sem lahko zasledil sledečo izjavo poročevalca Evropskega parlamenta za Hrvaško – g. Hannesa Swobode:”Ako u arbitražnoj komisiji budu ozbiljni suci koji znaju svoj posao, onda Hrvatska neće žrtvovati svoj teritorij, a ni Slovenija neće biti nezadovoljna. Od samoga početka osnovna je ideja da slovenski pristup otvorenom moru ne znači da će joj Hrvatska prepustiti svoje teritorijalne vode nego postoje druga rješenja”, kaže Swoboda kojeg nije iznenadila suzdržanost oporbe koja je većim dijelom bila protiv sporazuma o arbitraži. (Jutarnji list – 04.11.2009)

(prevod: »Če bodo v arbitražni komisiji resni sodniki, ki poznajo svoje delo, potem Hrvaška ne bo žrtvovala svojega ozemlja, ampak tudi Slovenija ob tem ne bo nezadovoljna. Od samega začetka je osnovna ideja, da slovenski dostop k odprtemu morju ne pomeni, da ji bo Hrvaška prepustila svoje teritorialne vode, ampak obstajajo druge rešitve«).

Očitno je vsem vse jasno, samo našim ne. Pomemben je sporazum, pravijo, stranski učinki sporazuma niso pomembni.

Namesto odločnega ukrepanja in doseganja nacionalnega konsenza, so v ospredju zgodbe mnenjskih voditeljev leve provenience, ki je verjetno zaslutila ta Pahorjev kiks in podleganje pritiskom velesil, kar ga lahko stane tudi predčasnega prenehanja funkcije. Vendar namesto, da bi v ospredje postavila slovenske nacionalne interese, je postavila ozke politične interese. Priča smo slovenski izdaji filma Reševanje vojaka Pahorja, ki se je v vsej svoji veličastnosti in samozavestnosti zaplaval v Piranskem zalivu. Pri njegovem reševanju nameravajo žrtvovati nacionalne interese. Težko bi me namreč kdo prepričal, da bi danes Kučan podprl popolnoma isto vsebino tega sporazuma, v isti situaciji, če bi ga podpisal Janša.

Takšen izid je za Slovenijo slab, ne glede na končni izid arbitražnega sodišča. Podajati se v takšno negotovost glede nacionalnih interesov te države, ko določanje meje ob tako šibkih zagotovilih za uspeh na milost in nemilost prepustimo tretjemu, je neodgovorno. Še toliko bolj glede na sposobnost slovenske strani velesilam pojasniti svoje pravične argumente. Hrvaška stran je danes sporazumu naklonjena in to je predvsem njen uspeh. V najslabšem primeru namreč lahko izgubi nekaj morja, kar pa bi ji ob skorajšnjem vstopu v EU in 1000 kilometrov preostalega morja, zadalo udarec bolj na emocionalnem področju. Slovenija lahko izgubi bistveno več, lahko izgubi teritorialni stik z odprtim morjem. Tveganje je nesorazmerno.

Pristanek slovenske vlade na ta sporazum in izguba mednarodnega ugleda, ki se kaže z nezmožnostjo uveljavljanja statusa članice EU ter podporo velesil državi, ki ni niti članica, predstavljata fiasko brez primere. Ta pa kaže na veliko šibkost vladanja v tej državi.

Miha Klun, univ.dipl.prav.
Strokovni svet SDS