Spominska slovesnost ob 70. obletnici ustanovitve ženskega delovnega taborišča Verdreng

Slovesnosti sta se udeležila poslanca SDS Alenka Jeraj in Jože Tanko ter nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati.

Sveto mašo, ki je potekala v vasi Mozelj v cerkvi sv. Lenarta, je vodil ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore. V pridigi se je naslonil na misel nekdanje zapornice Lidije Drobnič: »Zagotavljam vam, da nas nobeno zlo, ne psihično ne fizično ni zlomilo. Nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z veliko vero, da nad nami bedi Božja milost«. Škof je navzoče pozval, naj to misel odnesemo danes s seboj, namreč, da zlo nikoli ne more zmagati. Zore se sicer sprašuje, kako je možno, da paznike ob vsem trpljenju, ki so ga zadajali jetnicam ni zatrepetala roka, kako to, da jih ni presunilo srce. Ko je opazoval 11. postajo križevega pota, pa je videl, da sta vojaka, ki pribijata Jezusa na križ, slepa. Nista videla človeka. Spoznal je, da je slepota oči tudi slepota duše, saj samo v tem primeru lahko človek tako tepta sočloveka, kot se je to dogajalo v Ferdrengu, a le za kratek čas, kajti potem pride potreba po tem, da imaš ponoči prižgano luč, oddelek na psihiatriji, na koncu pa nas vse čaka sodba, pogled Ljubezni, ki nas bo vprašal, ali smo ljubezen dajali, ali smo jo teptali. In ta sodba bo dokončna. Nadškof Zore je opozoril, da kdor dela pravično, ne zahteva molka. Taboriščnice pa so morale podpisati izjavo, da o grozotah v taborišču ne bodo nikoli nikomur razlagale. Dejal je še, da je spomin izraz spoštovanja do tistih, ki so po krivici trpeli in da je spomin tudi varuh naše prihodnosti.

Na koncu maše je blagoslovil spominsko ploščo-tablo, ki so jo ob 70-letnici taborišča postavile nekdanje politične taboriščnice. Tablo bodo postavili na mesto, kjer so med 9. junijem in 31. oktobrom 1949 v komunističnem taborišču trpela mnoga slovenska dekleta in žene.

Na spominski proslavi sta navzoče nagovorili zgodovinarka Marta Keršič ter nekdanja zapornica Lidija Drobnič. V kulturnem programu sta nastopila operni pevec Marko Fink z domoljubno pesmijo in dramski igralec Gregor Čušin z ganljivo zgodbico o dušici, ki ni mogla v nebesa.

Zgodovinarka Marta Keršič je spregovorila v imenu Študijskega centra za narodno spravo in je v nagovoru spomnila na »trpko suženjstvo povojnih let«, ki so ga bile deležne mnoge redovnice, pravnice, zdravnice, profesorice in študentke. Komunistični sistem je zapiral vse dovode svežega zraka samostojnega in neodvisnega razmišljanja, zato v zatohlosti tega sistema mnogi niso mogli dihati, kljub temu komunizmu ni uspelo udušiti duha. Opomnila je, da 70 let po ustanovitvi taborišča še nihče ni odgovarjal za storjene krivice in trpinčenja. V imenu Študijskega centra za narodno spravo se je Keršičeva zahvalila vsem žrtvam in pričevalcem, ki govorijo in delijo svojo zgodbo. Nagovor je zaključila z mislijo, da mora država poskrbeti za ženske tako, da se krivice in trpljenje, ki so ga doživljale politične zapornice, ne bi več ponovilo. Zato nimamo pravice pozabiti. Celoten govor Marte Keršič si lahko preberete TUKAJ.

Lidija Drobnič, nekdanja taboriščnica, je v nagovoru orisala svojo zgodbo od aretacije, zasliševanj, do prihoda v Ferdreng. Ko je spoznala, da je na Kočevskem, jo je stisnilo pri srcu, saj je vedela za poboje Slovenske narodne vojske v poletnih mesecih leta 1945. Kmalu po prihodu v Ferdreng je spoznala, kaj za partijsko vodstvo pomeni obtožnica na družbeno koristno delo. Spregovorila je o vseh načinih mučenja, nesmiselnem suženjskem delu in trpinčenju, ki so ga bile taboriščnice deležne. Taboriščnice so imele to skupno napako, da so hrepenele po demokratični domovini in da nikoli niso zatajile vere. Drobničeva je spomnila, da niti sedaj, po osamosvojitvi, nismo naredili tistega, za kar smo se zavezali v Majniški deklaraciji. Celoten nagovor politične zapornice Lidije Drobnič na povezavi TUKAJ.

Po maši in spominski proslavi, si je skupina zbranih šla ogledati Ferdreng, vas, kjer je bilo 1949 ustanovljeno žensko delovno taborišče. Za tem so se odpravili na Goro pri Sodražici, kjer je grob slovenske mistikinje Magdalene Gornik. »Gorniška Lenčka« je kar 47 let živela brez zemeljske hrane, na svojem telesu je nosila Kristusove rane ter doživljala številne Boje posege, milosti in zamaknjenja. Napovedala je, da se bodo 100 let po njeni smrti na njenem grobu začela dogajati številna uslišanja in čudeži. Gospod Janez Kraljič, ki nam je povedal nekaj iz življenja Magdalene Gornik, je tudi nanizal en kup čudežev, ki jim je bil tudi sam priča v zadnjih 20 letih, od kar se ukvarja z razširjanjem vedenja o Magdaleni Gornik. Primerjal je Medžugorje in Goro, v prvem mestu se Marija prikazuje že skoraj 40 let in Slovenci množično romamo tja, medtem ko imamo na Gori pri Sodražici primer, ko je Devica Marija v slovenščini govorila z Magdaleno Gornik 47 let. Želja Device Marije je bila, da se narod spreobrne in začne hoditi v cerkev. Zanimivo je tudi to, da je župnijska cerkev na Gori gorela že 3-krat, a nikoli ni zgorela. Magdalena Gornik je tudi napovedala obe svetovni vojni in še marsikaj drugega, vendar so bili ljudje v tistem času gluhi za njene opomine. Janez Kraljič je predstavitev Magdalene Gornik zaključil z besedami patra Nadraha, da narod le toliko velja, kolikor svetnikov ima. Ogledali so si rojstno hišo Magdalene Gornik, kapelico Brezmadežne Matere Božje, ki je bila zgrajena le dobri dve leti po prikazovanjih v Lurdu in kjer je Magdalena imela videnja, ter se zaustavili na grobu Magdalene Gornik, kjer so izrekli svoje osebne prošnje in prošnjo za našo domovino.