Spominjamo se Rudija Šeliga, sodobnika politične pomladi in osamosvojitve ter človeka velike moralne avtoritete.

Slovenska demokratska stranka je ob 10. obletnici smrti mag. Rudija Šeliga pripravila klubski večer, posvečen njegovemu življenju in delu. 22. januarja 2014 je minilo 10 let od smrti mag. Rudija Šeliga, enega od ustanoviteljev Slovenske demokratične zveze, člana vodstva te prve stranke v Sloveniji, katere pravna in politična naslednica je danes SDS, ter poslanca prve svobodno izvoljene skupščine, dolgoletnega predsednika sveta Borštnikovega srečanja, pisatelja in leta 2000 ministra za kulturo. Ob tej priložnosti je Slovenska demokratska stranka pripravila klubski večer, posvečen njegovemu življenju in delu. O mag. Rudiju Šeligu smo se pogovarjali z Aleksandrom Zornom, dr. Jankom Kosom, dr. Vaskom Simonitijem in dr. Dimitrijem Ruplom. Posebej smo bili veseli udeležbe soproge mag. Šeliga in predsednika SDS Janeza Janše.Aleksander Zorn je na kratko predstavil Šeligovo življenjsko pot. V mladosti ga je najprej spremljala glasba, predvsem violina in pozavna, literature se je dotaknil na učilišču. »Bil je tudi umetnik jezika, kar danes pogrešamo. Vsak stavek je bil izdelovan, kakor, da je verz,« je dejal in dodal: »Z današnjega stališča je v bralnih navadah današnje mladine za branje zelo zahteven«. Dejal je še, da je bila kar nekaj let njegova ljubezen gledališče. In kdaj se je zgodila politika? »Po naključju je bil zraven, ko so aretirali Pučnika, nato so ga še dolgo let spremljali obiski udbovcev,« je povedal Zorn. Veliko vlogo je odigral v času slovenske pomladi in procesa proti četverici, ko se je društvo pisateljev, katerega predsednik je bil on, organziralo. Omenil je posebno akcijo društva pisateljev, ki je danes dokumentirana v zborniku Pisatelji za demokracijo. Šlo je za serijo 36 protestnih večerov, na katerih so več ur brali svoja literarna in publicistična besedila in s tem ob procesu proti četverici izražali svoj protest. Da njegovo delo ni bilo vsem povšeči, dokazuje izjava mag. Šeliga, ki je povedal, da so ga neke noči na poti domov skušali zriniti s ceste. »Bil je izjemno pomemben in velik umetnik,« je sklenil Aleksander Zorn.

Dr. Dimitrij Rupel je spomnil, da sta z mag. Rudijem Šeligom skupaj urednikovala pri Problemih, nato pri Novi reviji in skupaj politizirala. »Šeligo se je po nekaj tednih prepričevanja pridružil SDZ in skupaj sva prehodila del tiste dramatične in zanimive poti,« je dejal. Obudil je spomin na njegovo igro Kdor skak, tisti hlap. Poleg literarnega pomena je dr. Ruplu v spominu ostal trenutek v dvorani, »ko se pojavi ena od oseb in reče pismo. Samo ta beseda je bila potrebna, da je dvorana obnemela in da je nastala popolna tišina«. Beseda pismo je bila vezana na mučno slovensko obdobje, t.i. svinčena leta, ko je Tito skupaj s Stanetom Dolancem napisal pismo vsem partijskim voditeljem v državi. »Takrat smo živeli v nekem izrednem in po svoje zelo produktivnem času. Takrat je bila beseda pisatelja, beseda, ki je bila izrečena v gledališču, izredno odmevna, pomembna. Ljudje so se s temi besedami identificirali mnogo bolj kot danes, da ne govorim o tem, kakšna je bila vloga literature in pisateljev v tistem času,« je poudaril dr. Rupel in dodal: »Šeligo je imel to srečo, da je doživel zvezdne trenutke slovenske kulture, književnosti, umetnosti in da je hkrati doživel zvezdne trenutke slovenske osamosvojitvene politike«. Kot je dejal, se je Šeligo poistovetil z osamosvojitveno politiko in bil zraven do konca, ko so bili že vidni prvi uspehi. »Slovenci smo se tradicionalno politično angažirali s pomočjo literature,« je sklenil.

Dr. Janko Kos se je spomnil nekaterih literarnih trenutkov, ki sta jih delila. Srečevala sta se pri Perspektivah, kjer je mag. Šeligo sodeloval s svojo prozo in kot teoretik. »Rudi je na osnovi teorij o novem romanu in svojih lastnih teorij zasnoval nek nov tip literature, proze, kakršnega pri nas še ni bilo. Res je prevzel tehniko, formo in antihumanistična načela novega romana, a je to prevzel na poseben slovenski način, na način kot Slovenci že od Prešerna naprej prevzemamo razne evropske spodbude. Tako, da je izpustil to metafiziko nekega novega človeka, ki je popolnoma brezbrižen do sveta, nihilističen, v to pa je vgradil slovensko motiviko, ki je v svojem bistvu socialna,« je dejal. Dr. Kos je prepričan, da imamo lahko mag. Šeliga »za klasika slovenskega pripovedništva«. Spregovoril je tudi o nastajanju nacionalnega kulturnega programa. »Po njegovi zaslugi je nastal nacionalni kulturni program, ki je vsaj do danes še zmeraj najboljši, » je dejal dr. Kos.

Dr. Vasko Simoniti je izpostavil zadnjo Šeligovo knjigo Izgubljeni sveženj. Spomnil je, da je mag. Šeligo v začetku 90-ih let postal predsednik Sveta RTV, ki ga je po besedah dr. Simonitija vodil odlično, da pa so bili vsi skupaj vendarle nekoliko naivni, saj se stvari kljub novim razmeram niso spremenile na bolje.

»Spomnim se ga kot radoživega, samozavestnega človeka, polnega energije in moči. Bilo mi je v veliko čast, da sem dve leti po njegovi smrti lahko odkril njegov doprsni kip v kranjskem gledališču,« je dejal dr. Simoniti. Meni, da bi moral vsak od nas poznati vsaj eno njegovo literarno delo, v političnem smislu pa, da je njegov nacionalni kulturni program zavezujoč za vse naslednje.