Spominjamo se Jožeta Pučnika
ponedeljek, 11. 1. 2010Samo nekdo, ki je bil pahnjen v temo,
zares ve, kaj je svetloba…
Janez Janša Sedem let mineva od smrti našega Jožeta Pučnika, predsednika in častnega predsednika SDS, predsednika Demosa, podpredsednika vlade, poslanca, predsednika komisije za popravo krivic, uglednega znanstvenika in predvsem dobrega človeka in prijatelja, enega redkih, ki si pri nas zasluži oznako državnika.V Evropi se v zadnjih mesecih vrstijo prireditve ob padcu železne zavese, Berlinskega zidu, skratka komunističnih režimov. Ob teh priložnostih se pogosto izpostavlja dejstvo, da so množice razbile star režim, da ni padel sam od sebe, podčrtuje vlogo izjemnih posameznikov, kot so Vaclav Havel, Lech Walensa, Lásló Tőkés, Tunne Kelam, Vytautas Landsbergis, Victor Orban, Sandra Kalniete in drugih, ki so vodili demokratizacijske in nekateri tudi osamosvojitvene procese v svojih državah ter spreminjali geostrateško podobo Evrope. V tem krogu demokratičnih junakov ima Jože Pučnik posebno mesto, saj bi celo med njimi težko našli koga, ki je prenesel toliko udarcev totalitarnega režima in po drugi strani toliko dal svoji domovini, ko se je demokratizirala in osamosvajala.Žrtev terorja je postal že v gimnaziji, še težje je bilo kasneje na univerzi in v vseh letih po študiju, ki jih je večino preživel v zaporu, kamor so ga spravili zaradi njegove publicistične dejavnosti. Danes vemo, da ni bil zaprt zaradi ‘sovražne propagande’ ali zaradi ‘združevanja proti ljudstvu in državi’, za kar so ga obsodili, ampak, ker je režim na njegovem primeru postavljal meje (ne)svobode. Pučnik je bil prvi pravi politični oporečnik v Sloveniji (po sicer precej strašnejšem krvavem začetnem obdobju revolucije), ki je moral emigrirati in si v drugi polovici šestdesetih let poiskati svoj življenjski in ustvarjalni prostor v tujini. Tu je ponovno doštudiral, ker mu v Ljubljani niso hoteli izročiti diplome (!) ter se posvetil znanosti. Ob prvi priložnosti, ko so se politične razmere v slovenski družbi še pod komunizmom do te mere liberalizirale, se je vrnil, ali bolje rečeno vračal, najprej kot znanstvenik in publicist, kasneje kot politik. A za mnoge Slovence se je vrnil kot mesija, čeprav bi take mitske trditve sam nemudoma zavrnil. A v očeh ljudi je bil bistveno več kot predsednik stranke ali združene demokratične opozicije Slovenije.Jože Pučnik ni bil človek, ki bi izbiral lažje poti, ki prinašajo večje udobje in takojšnje zadovoljstvo, rezultat ali korist. Ni bil eden tistih, ki rečejo bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Celo kot znanstvenik je odpiral najbolj zapletena in esencialna vprašanja teorije znanosti. Njegove življenjske poti so bile strme, večkrat kamnite in trnove, bolj sibirsko hladne kot grete s sončnimi žarki. Bolj ko se je strmo vzpenjal, jasneje in dlje je videl in uvidel, kako uresničiti ideale, za katere si je prizadeval. Zato je prekašal sodobnike. Pučnikove ideje in odločitve so bile daljnosežne. Mnoge so se za realistične izkazale šele kasneje. Ni bil le velik analitik razmer, njegova veličina je bila, da je znal preroško predvidevati. A tisto največ, kar si je po Demosovi zgodbi tako srčno želel, je prišlo šele po njegovi smrti. Zmaga njegove stranke na parlamentarnih volitvah 2004, še prej vstop Slovenije v Nato in EU ter kasneje predsedovanje Evropski uniji.Nepozabna so bila srečanja z njim. Tisti, ki so imeli ta privilegij, so spoznali, kakšna razlika je bila med dejanskim Pučnikom in medijsko skonstruiranim Pučnikom. V glavnem so ga slikali kot hladnega racionalista, ki je v politiki predstavljal boleč bič nasprotnikov. Nikoli ga niso prikazali kot oporečnika ali kot celovitega politika, kaj šele državnika, nikoli njegove čustvene in moralne dimenzije ali njegov izostren občutek za lepoto. Nikoli ga niso posneli na njegovem skromnem vikendu, kjer je gojil prečudovite rože, da ne bi vstopila v ospredje njegova nežna, mehka duša. Kot avtonomna, suverena osebnost je zaupal vsakemu, očitno prepričan, da lahko njegovo dobro premaga zle namere vsakogar. Odpustil je celo svojim ‘prijateljem’, ki so ga zapuščali, ko je bilo to ‘oportuno’, odpuščal je celo svojim bivšim rabljem in nekaterim kasneje celo pomagal. A kljub temu so ga imeli za revanšista, za razrednega sovražnika, za svojo slabo vest. Nikoli ne bom pozabil enega od njegovih redkih obiskov v studiu nacionalne televizije, ko je na ‘gnojnico’ nekega gledalca, žalostno odgovoril, ‘kaj sem pa jaz komu kaj žalega storil?’. Namesto, da bi se mu rablji opravičili, so ga žalili, poniževali, sovražili. Pučnik pa je vse to stoično prenašal. Ker je razumel! Ker je bil velik! Ker je bil največji!p.s.Kmalu po Pučnikovi smrti smo v ljubljanskem Mestnem svetu predlagali, da bi v prestolnici po njem poimenovali kakšno ulico ali trg. Vladajoča levica je predlog zavrgla. Mislili smo, da je bil to njen poden, a smo se ušteli. Prišla je Jankovićeva večina in v posmeh slovenski zgodovini, demokraciji in kulturi ‘okitila’ slovensko metropolo s Titovo ulico.Dr. Milan Zver
zares ve, kaj je svetloba…
Janez Janša Sedem let mineva od smrti našega Jožeta Pučnika, predsednika in častnega predsednika SDS, predsednika Demosa, podpredsednika vlade, poslanca, predsednika komisije za popravo krivic, uglednega znanstvenika in predvsem dobrega človeka in prijatelja, enega redkih, ki si pri nas zasluži oznako državnika.V Evropi se v zadnjih mesecih vrstijo prireditve ob padcu železne zavese, Berlinskega zidu, skratka komunističnih režimov. Ob teh priložnostih se pogosto izpostavlja dejstvo, da so množice razbile star režim, da ni padel sam od sebe, podčrtuje vlogo izjemnih posameznikov, kot so Vaclav Havel, Lech Walensa, Lásló Tőkés, Tunne Kelam, Vytautas Landsbergis, Victor Orban, Sandra Kalniete in drugih, ki so vodili demokratizacijske in nekateri tudi osamosvojitvene procese v svojih državah ter spreminjali geostrateško podobo Evrope. V tem krogu demokratičnih junakov ima Jože Pučnik posebno mesto, saj bi celo med njimi težko našli koga, ki je prenesel toliko udarcev totalitarnega režima in po drugi strani toliko dal svoji domovini, ko se je demokratizirala in osamosvajala.Žrtev terorja je postal že v gimnaziji, še težje je bilo kasneje na univerzi in v vseh letih po študiju, ki jih je večino preživel v zaporu, kamor so ga spravili zaradi njegove publicistične dejavnosti. Danes vemo, da ni bil zaprt zaradi ‘sovražne propagande’ ali zaradi ‘združevanja proti ljudstvu in državi’, za kar so ga obsodili, ampak, ker je režim na njegovem primeru postavljal meje (ne)svobode. Pučnik je bil prvi pravi politični oporečnik v Sloveniji (po sicer precej strašnejšem krvavem začetnem obdobju revolucije), ki je moral emigrirati in si v drugi polovici šestdesetih let poiskati svoj življenjski in ustvarjalni prostor v tujini. Tu je ponovno doštudiral, ker mu v Ljubljani niso hoteli izročiti diplome (!) ter se posvetil znanosti. Ob prvi priložnosti, ko so se politične razmere v slovenski družbi še pod komunizmom do te mere liberalizirale, se je vrnil, ali bolje rečeno vračal, najprej kot znanstvenik in publicist, kasneje kot politik. A za mnoge Slovence se je vrnil kot mesija, čeprav bi take mitske trditve sam nemudoma zavrnil. A v očeh ljudi je bil bistveno več kot predsednik stranke ali združene demokratične opozicije Slovenije.Jože Pučnik ni bil človek, ki bi izbiral lažje poti, ki prinašajo večje udobje in takojšnje zadovoljstvo, rezultat ali korist. Ni bil eden tistih, ki rečejo bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Celo kot znanstvenik je odpiral najbolj zapletena in esencialna vprašanja teorije znanosti. Njegove življenjske poti so bile strme, večkrat kamnite in trnove, bolj sibirsko hladne kot grete s sončnimi žarki. Bolj ko se je strmo vzpenjal, jasneje in dlje je videl in uvidel, kako uresničiti ideale, za katere si je prizadeval. Zato je prekašal sodobnike. Pučnikove ideje in odločitve so bile daljnosežne. Mnoge so se za realistične izkazale šele kasneje. Ni bil le velik analitik razmer, njegova veličina je bila, da je znal preroško predvidevati. A tisto največ, kar si je po Demosovi zgodbi tako srčno želel, je prišlo šele po njegovi smrti. Zmaga njegove stranke na parlamentarnih volitvah 2004, še prej vstop Slovenije v Nato in EU ter kasneje predsedovanje Evropski uniji.Nepozabna so bila srečanja z njim. Tisti, ki so imeli ta privilegij, so spoznali, kakšna razlika je bila med dejanskim Pučnikom in medijsko skonstruiranim Pučnikom. V glavnem so ga slikali kot hladnega racionalista, ki je v politiki predstavljal boleč bič nasprotnikov. Nikoli ga niso prikazali kot oporečnika ali kot celovitega politika, kaj šele državnika, nikoli njegove čustvene in moralne dimenzije ali njegov izostren občutek za lepoto. Nikoli ga niso posneli na njegovem skromnem vikendu, kjer je gojil prečudovite rože, da ne bi vstopila v ospredje njegova nežna, mehka duša. Kot avtonomna, suverena osebnost je zaupal vsakemu, očitno prepričan, da lahko njegovo dobro premaga zle namere vsakogar. Odpustil je celo svojim ‘prijateljem’, ki so ga zapuščali, ko je bilo to ‘oportuno’, odpuščal je celo svojim bivšim rabljem in nekaterim kasneje celo pomagal. A kljub temu so ga imeli za revanšista, za razrednega sovražnika, za svojo slabo vest. Nikoli ne bom pozabil enega od njegovih redkih obiskov v studiu nacionalne televizije, ko je na ‘gnojnico’ nekega gledalca, žalostno odgovoril, ‘kaj sem pa jaz komu kaj žalega storil?’. Namesto, da bi se mu rablji opravičili, so ga žalili, poniževali, sovražili. Pučnik pa je vse to stoično prenašal. Ker je razumel! Ker je bil velik! Ker je bil največji!p.s.Kmalu po Pučnikovi smrti smo v ljubljanskem Mestnem svetu predlagali, da bi v prestolnici po njem poimenovali kakšno ulico ali trg. Vladajoča levica je predlog zavrgla. Mislili smo, da je bil to njen poden, a smo se ušteli. Prišla je Jankovićeva večina in v posmeh slovenski zgodovini, demokraciji in kulturi ‘okitila’ slovensko metropolo s Titovo ulico.Dr. Milan Zver