Spomini na osamosvajanje slovenske države
četrtek, 30. 6. 2011Rizmal: “Avstralski Slovenci smo naša prizadevanja za priznanje samostojne Slovenije konstantno stopnjevali in končno sta naš trud in korektnost našega pristopa rodila sanjski cilj: 15. januarja 1992 je Avstralija kot prva prekomorska država priznala samostojno Slovenijo.” V nadaljevanju objavljamo prispevek, ki ga je na današnjem XI. Vseslovenskem srečanju z naslovom Dvajset let samostojne Slovenije in Slovenci zunaj njenih meja: pogled nazaj in pogled v prihodnost, predstavil avstralski Slovenec Vinko Rizmal.
Spoštovani zbrani,nagovarjam vas v svojem imenu in imenu svojih avstralskih rojakov, ki so me zadolžili, da tudi v njihovem imenu spregovorim in vas vse lepo pozdravljam.V spominu se vračam nazaj v leto 1981, ko sva s pokojno ženo Elico po zaključku njenega študija na Pedagoški akademiji v Mariboru, v jesenskih mesecih kot po navadi obiskala Slovenijo. Dopustovanje v Sloveniji, poglabljanje poznanstev in spoznavanje običajev v vseh koncih Slovenije nama je priraslo k srcu. Elica se je z vso vnemo lotila zbiranja literature in tako sva vsako leto pošiljala v daljno Avstralijo kartone knjig, bogato kolekcijo slovenske literature in pesmi … Tako je življenje potekalo nekako mirno in predvidljivo vse do leta 1988, ko sva avgust in september spet preživela v Sloveniji. Takrat je Elica že aktivno sodelovala na državni radijski postaji SBS v Melbournu. Turbulentna dogajanja okoli četverice v poletnih mesecih je v naju vzbudila željo obiskati in intervjuvati četverico, da bi bili tudi naši rojaki v Avstraliji čim bolje obveščeni o dogajanjih v Sloveniji. Po prihodu v Ljubljano sva se odločila, da se bova do prostorov, kjer bi naj srečala četverico, odpeljala s taksijem, saj naslova nisva imela in sva to prepustila taksistu. Že ko sva ga vprašala, če naju lahko odpelje do Janeza Janše in ostalih, se je začudil z besedami: ”Dali stvarno hoćete tamo. Ajmo na brzo!” Hitro nas je pripeljal pred zgradbo in še hitreje se je odpeljal naprej. Nekako nama je postalo jasno, zakaj. Mislim, da sva vstopila v kar precej opazovano poslopje. Kot vedno, sva imela s seboj tudi takrat najino štiri in pol letno hčerkico Zaliko.
V pisarni so bili Janez Janša, Ivan Boštner, Franci Zavrl, David Tasič, Igor Bavčar in nekaj nepoznanih obrazov, ki so pač prihajali in odhajali.Srečanje s četverico in ostalimi najožjimi soakterji, je bilo za naju vzpodbudno in dokaj usodno. Brez dogovarjanja sva si bila enotna, da se v Sloveniji dogajajo za slovenski narod usodne zgodovinske spremembe in obema je bilo jasno, da bova oba aktivni del le teh. Elicini intervjuji, so bili predvajani na slovenskih radijskih oddajah v Avstraliji, kar je se dodatno sprožilo veliko čustev in zanimanje med našimi rojaki. Leta 1989 sva ponovno dopustovala v Sloveniji. Ponovni intervjuji so še bolj utrdili poznanstva in nas direktno seznanili s situacijo v Sloveniji – Jugoslaviji.
Med avstralskimi Slovenci, so se začeli dogodki odvijati zelo hitro, skoraj prehitro, da bi mi vse ostalo v spominu, zato je bilo pomembno prelistati zapiske o dogajanjih, ki na srečo obstajajo. Prebujenje v Avstraliji živečih Slovencev se je s tedna v teden stopnjevalo.V februarja 1990 je po vsej Avstraliji zaživelo gibanje za pomoč Demosu. Podpornikov in članstva ni manjkalo. Elica je prevzela v melbournskem odboru tajništvo. S prevzemom te odgovornosti se je začela tudi njena dolgoletna aktivnost, saj je v naslednjih letih imela kar veliko odgovornih pozicij in je kot referentka za odnose z javnostjo in promocijo Slovenije ob osamosvojitvi Slovenije imela velike zasluge.
Po zmagi Demosa na volitvah smo po vseh krajih Avstralije razpustili društva za podporo Demosu in se lotili formiranja Narodnih svetov z vmesnim ciljem formiranja Avstralske slovenske konference (ASK) z namenom, da se v letu 1991 vključimo v Svetovni slovenski kongres. Tako smo v Viktoriji ustanovili Slovenski narodni svet Viktorije (SNS Vic), ki je bil eden najaktivnejših svetov v Avstraliji in verjetno tudi v svetu. Malo pred ustanovnim srečanjem ASK, se je Elica z Zaliko vrnila iz Slovenije, kjer se je med ostalim 8. julija tudi udeležila svečane žalne spravne mase v Kočevskem Rogu in o žalostnem in pomembnem dogodku tudi poročala rojakom v Avstraliji za slovensko radijsko uro SBS v Melbournu.28. julija 1990 smo v Sydneyu ustanovili ASK in tako je postalo naše gibanje za osamosvojitev širom Avstralije organizacijsko še bolj povezano.Po prepričljivem izidu plebiscita 23. decembra 1990 je prišlo do kritičnih političnih napetosti v Sloveniji in na Hrvaškem. Da bi s problemom agresije nad Slovenijo seznanili avstralsko javnost, se nas je 27. januarja 1991 približno 40 Slovencev pridružilo 6-8 tisoč glavi množici hrvaških demonstrantov. Na hitro sem naredil protestne transparente z napisi, kot npr. Slovenians Deserve Freedom, No Army Control for Slovenia itd. To so bile prve politične demonstracije v Melbournu, na katerih smo sodelovali tudi Slovenci. 6-8 tisoč glavo množico je v obeh jezikih v imenu Slovencev nagovorila Elica in tudi recitirala Prešernovo Zdravljico. Jaz pa sem takrat zbranim pred viktorijskim parlamentom zapel našo čutno narodno pesem N’mau čez Izaro.
Februarja ’91 nas je obiskal dr. Jože Pučnik in z Elico sva imela veliko čast preživeti ves dan s človekom, ki je avstralske Slovence navdušil s svojim strpnim podajanjem dejstev, navkljub vsemu, kar je doživel.
Pred nami je bilo veliko sestankovanja in napočil je čas odhoda v Slovenijo. Takratni obisk je bil še posebej pomemben, saj sva bila z Elico in s patrom Nikom Zvokljem delegata SNS Viktorije v skupini desetih delegatov ASK na ustanovnem srečanju SSK.
25. junija sva bila v Ljubljani prisotna na proglasitvi samostojne države Slovenije. 27. junija smo pričeli z ustanovnim srečanjem SSK. Žal je bil sam kongres prekinjen in program močno skrajšan, saj smo istočasno doživeli začetek 10-dnevne vojne.Po vrnitvi v Avstralijo je bilo pred nami obdobje še večjega garanja – prepričevanje avstralskih politikov in javnosti, da je Slovenija sposobna skrbeti zase in da mora biti s strani Avstralije priznana kot samostojna država. Ustanovili smo skupino za nadzor nad vsebino poročanja radijskih in TV postaj. Na vsako najmanjšo napako smo opozarjali in dokazovali z dejstvi.Elica je kot referentka za sodelovanje z javnostjo pri ASK in SNS Vic razposlala na stotine dopisov raznim službam, medijem, posameznim političnim veljakom in navezala je odlično sodelovanje z diplomatskimi službami držav, ki so imele karkoli skupnega s Slovenijo. V mesecu oktobru je Elica v imenu ASK skupno s predstavnikoma NS iz Canberre za priznanje samostojne Slovenije lobirala pri ministrskem predsedniku Bobu Hawku.
Avstralski Slovenci smo naša prizadevanja za priznanje samostojne Slovenije konstantno stopnjevali in končno je naš trud in korektnost našega pristopa rodil sanjski cilj: 15. januarja 1992 je Avstralija kot prva prekomorska država priznala samostojno Slovenijo.Takoj smo pozabili na dolge dneve in neprespane noči in se lotili priprav za svečano akademijo v počastitev samostojnosti Slovenije. Prevzel sem koordinacijo tega večera in Elica je prevzela – bolje rečeno nadaljevala – svoje delo in na svečan večer v imenu SNS Vic povabila dolgo listo uglednih gostov. V veselje nas vseh, se je vabilu pozitivno odzval s strani SNS-a Vic povabljen gost iz Slovenije, takratni minister za obrambo Janez Janša. Večer smo obeležili z bogatim kulturnim programom, nagovorili so nas spoštovani gostje in zadnji del večera smo seveda zarajali po naše. To je bil res veličasten in neponovljiv večer. Pohvala gre prav vsem sodelujočim, saj je bil vsak sodelujoči nenadomestljiv člen verige sprave in slovenskega naroda.Da pa ne bi bilo vse popolnoma brez sence, se večera ni udeležilo kar nekaj voditeljev, ”po njihovem” nepolitičnih društvenih organizacij v Melbournu, ki se niso odzvali našim številnim vabilom in tudi Pisarna za dobrodelne namene v cerkvenem središču, ki jo je prav tako več kot 10 let vodil SNS Vic, je bila s strani teh društev več kot 10 let nezanimiva. Sicer pa je to druga tema, ki pa je tudi del zgodovinskih dejstev in resnice.Danes ob jubilejnem letu se seveda vprašamo, zakaj je po 20-tih letih prišlo do tako kritične politično-gospodarsko-socialne krizne situacije med narodom, ki je se pred kratkim žarel od ponosa in navdušenja. Udeležil sem se svečane proslave v petek, 24. junija, in nisem si mogel kaj, da je ne bi primerjal z našimi avstralskimi tovrstnimi proslavami. Nekaj je očitno- slovenska demokracija je edinstvena. Je to demokracija nespoštovanja in neupoštevanja? Pri nas v Avstraliji v vseh dolgih letih še nisem videl, da na tako pomembni proslavi ne bi stala z ramo ob rami ministrski predsednik in vodja opozicije. Nesprejemljivo je tudi, da se nekateri voditelji strank protestno ne udeležijo proslave. Menim, da vsak tak pristop ruši še to, kar je od demokracije in njene morale ostalo.če bi bilo stanje v Sloveniji bolj spoštljivo in če bi naši predstavniki bili bolj informacijsko aktivni, sem prepričan, da bi s tem pristopom in intenzivno povezanim sodelovanjem naši rojaki v svetu lahko veliko več doprinesli v dobrobit Slovenije. Videti je, da je tukaj edini cilj, ki šteje, obdržati se na oblasti za vsako ceno … Seveda pa to stanje lahko spremeni samo narod in to tako, da ne volijo naivno, temveč da izvolijo sposobne ljudi, ne glede na strankarsko pripadnost. Pa smo zopet tam … Lahko izrečeno, težko izvedljivo.Če se vrnem nazaj na odnos med domovino in nami, po svetu živečimi, se sprašujem, če so predstavniki Slovencev po svetu dovolj povezani in če so res prodorni s predstavitvijo naših idej in predlogov, ko jih prenašajo odgovornim v Sloveniji. Nimam občutka, da sploh kdo vodi kakšno strategijsko evidenco nad tem, kaj delamo in kaj smo že naredili.
Zahvaljujem se Uradu za Slovence po svetu, da so tokrat organizirali vseslovensko srečanje, ki bo jutri v Ljubljani. Osebno že dolga leta komentiram in poslušam komentarje o nepovezanosti med za Slovence po svetu aktivnimi organizacijami v Sloveniji. Že desetletje se dogaja isto, da te organizacije organizirajo srečanja, ki se terminsko podvajajo in ki se jih v glavnem udeležijo njihovi podporni člani. Taksen pristop nas seveda razdvaja in nas ne povezuje, kar ni za nase skupno dobro. Ko kot zunanji opazovalec berem komentarje o določenih člankih v naših slovenskih časopisih, me postane strah. Primitivnost in nagnusnost večine komentarjev kaže duševno zrelost ali nezrelost zapeljanega naroda. Seveda bodo nekateri zgroženi nad taksno trditvijo, vendar menim, da smo ob vzgajanju in vodenju naroda v težavah. Sigurno pa je, da je blagostanje družbe veliko boljša podlaga za reševanje nestrpnosti in netolerantnosti, kot pa je ekonomsko zavožena družba.Tudi danes, 20 let kasneje, ob vsaki priložnosti Avstralcem in vsem sogovornikom prešerno razlagam o lepotah Slovenije, o Mariboru – evropskem mestu kulture, o uspehih naših športnikov, o dosežkih naših strokovnjakov…- moje navdušenje je prepričljivo, vendar pa se za njim skriva razočaranje nad današnjo situacijo v Sloveniji; žalost, ko razmišljam o ropu blagostanja, ki so ga pridnemu narodu ”legalno” in nelegalno odvzeli grabežljivci na vodilnih mestih. Sogovornikom ne govorim o nizkosti naših političnih veljakov, o cinizmu, ignoranci in nezaupanju v pravno državo strankarsko razdeljenega naroda. Ne, o tem sogovornikom ne razlagam, ker še vedno upam, da bomo naše sanje izpred dvajsetih let pripeljali na skupno pot sodelovanja, tolerantnosti in medsebojnega spoštovanja. Hvala.
Spoštovani zbrani,nagovarjam vas v svojem imenu in imenu svojih avstralskih rojakov, ki so me zadolžili, da tudi v njihovem imenu spregovorim in vas vse lepo pozdravljam.V spominu se vračam nazaj v leto 1981, ko sva s pokojno ženo Elico po zaključku njenega študija na Pedagoški akademiji v Mariboru, v jesenskih mesecih kot po navadi obiskala Slovenijo. Dopustovanje v Sloveniji, poglabljanje poznanstev in spoznavanje običajev v vseh koncih Slovenije nama je priraslo k srcu. Elica se je z vso vnemo lotila zbiranja literature in tako sva vsako leto pošiljala v daljno Avstralijo kartone knjig, bogato kolekcijo slovenske literature in pesmi … Tako je življenje potekalo nekako mirno in predvidljivo vse do leta 1988, ko sva avgust in september spet preživela v Sloveniji. Takrat je Elica že aktivno sodelovala na državni radijski postaji SBS v Melbournu. Turbulentna dogajanja okoli četverice v poletnih mesecih je v naju vzbudila željo obiskati in intervjuvati četverico, da bi bili tudi naši rojaki v Avstraliji čim bolje obveščeni o dogajanjih v Sloveniji. Po prihodu v Ljubljano sva se odločila, da se bova do prostorov, kjer bi naj srečala četverico, odpeljala s taksijem, saj naslova nisva imela in sva to prepustila taksistu. Že ko sva ga vprašala, če naju lahko odpelje do Janeza Janše in ostalih, se je začudil z besedami: ”Dali stvarno hoćete tamo. Ajmo na brzo!” Hitro nas je pripeljal pred zgradbo in še hitreje se je odpeljal naprej. Nekako nama je postalo jasno, zakaj. Mislim, da sva vstopila v kar precej opazovano poslopje. Kot vedno, sva imela s seboj tudi takrat najino štiri in pol letno hčerkico Zaliko.
V pisarni so bili Janez Janša, Ivan Boštner, Franci Zavrl, David Tasič, Igor Bavčar in nekaj nepoznanih obrazov, ki so pač prihajali in odhajali.Srečanje s četverico in ostalimi najožjimi soakterji, je bilo za naju vzpodbudno in dokaj usodno. Brez dogovarjanja sva si bila enotna, da se v Sloveniji dogajajo za slovenski narod usodne zgodovinske spremembe in obema je bilo jasno, da bova oba aktivni del le teh. Elicini intervjuji, so bili predvajani na slovenskih radijskih oddajah v Avstraliji, kar je se dodatno sprožilo veliko čustev in zanimanje med našimi rojaki. Leta 1989 sva ponovno dopustovala v Sloveniji. Ponovni intervjuji so še bolj utrdili poznanstva in nas direktno seznanili s situacijo v Sloveniji – Jugoslaviji.
Med avstralskimi Slovenci, so se začeli dogodki odvijati zelo hitro, skoraj prehitro, da bi mi vse ostalo v spominu, zato je bilo pomembno prelistati zapiske o dogajanjih, ki na srečo obstajajo. Prebujenje v Avstraliji živečih Slovencev se je s tedna v teden stopnjevalo.V februarja 1990 je po vsej Avstraliji zaživelo gibanje za pomoč Demosu. Podpornikov in članstva ni manjkalo. Elica je prevzela v melbournskem odboru tajništvo. S prevzemom te odgovornosti se je začela tudi njena dolgoletna aktivnost, saj je v naslednjih letih imela kar veliko odgovornih pozicij in je kot referentka za odnose z javnostjo in promocijo Slovenije ob osamosvojitvi Slovenije imela velike zasluge.
Po zmagi Demosa na volitvah smo po vseh krajih Avstralije razpustili društva za podporo Demosu in se lotili formiranja Narodnih svetov z vmesnim ciljem formiranja Avstralske slovenske konference (ASK) z namenom, da se v letu 1991 vključimo v Svetovni slovenski kongres. Tako smo v Viktoriji ustanovili Slovenski narodni svet Viktorije (SNS Vic), ki je bil eden najaktivnejših svetov v Avstraliji in verjetno tudi v svetu. Malo pred ustanovnim srečanjem ASK, se je Elica z Zaliko vrnila iz Slovenije, kjer se je med ostalim 8. julija tudi udeležila svečane žalne spravne mase v Kočevskem Rogu in o žalostnem in pomembnem dogodku tudi poročala rojakom v Avstraliji za slovensko radijsko uro SBS v Melbournu.28. julija 1990 smo v Sydneyu ustanovili ASK in tako je postalo naše gibanje za osamosvojitev širom Avstralije organizacijsko še bolj povezano.Po prepričljivem izidu plebiscita 23. decembra 1990 je prišlo do kritičnih političnih napetosti v Sloveniji in na Hrvaškem. Da bi s problemom agresije nad Slovenijo seznanili avstralsko javnost, se nas je 27. januarja 1991 približno 40 Slovencev pridružilo 6-8 tisoč glavi množici hrvaških demonstrantov. Na hitro sem naredil protestne transparente z napisi, kot npr. Slovenians Deserve Freedom, No Army Control for Slovenia itd. To so bile prve politične demonstracije v Melbournu, na katerih smo sodelovali tudi Slovenci. 6-8 tisoč glavo množico je v obeh jezikih v imenu Slovencev nagovorila Elica in tudi recitirala Prešernovo Zdravljico. Jaz pa sem takrat zbranim pred viktorijskim parlamentom zapel našo čutno narodno pesem N’mau čez Izaro.
Februarja ’91 nas je obiskal dr. Jože Pučnik in z Elico sva imela veliko čast preživeti ves dan s človekom, ki je avstralske Slovence navdušil s svojim strpnim podajanjem dejstev, navkljub vsemu, kar je doživel.
Pred nami je bilo veliko sestankovanja in napočil je čas odhoda v Slovenijo. Takratni obisk je bil še posebej pomemben, saj sva bila z Elico in s patrom Nikom Zvokljem delegata SNS Viktorije v skupini desetih delegatov ASK na ustanovnem srečanju SSK.
25. junija sva bila v Ljubljani prisotna na proglasitvi samostojne države Slovenije. 27. junija smo pričeli z ustanovnim srečanjem SSK. Žal je bil sam kongres prekinjen in program močno skrajšan, saj smo istočasno doživeli začetek 10-dnevne vojne.Po vrnitvi v Avstralijo je bilo pred nami obdobje še večjega garanja – prepričevanje avstralskih politikov in javnosti, da je Slovenija sposobna skrbeti zase in da mora biti s strani Avstralije priznana kot samostojna država. Ustanovili smo skupino za nadzor nad vsebino poročanja radijskih in TV postaj. Na vsako najmanjšo napako smo opozarjali in dokazovali z dejstvi.Elica je kot referentka za sodelovanje z javnostjo pri ASK in SNS Vic razposlala na stotine dopisov raznim službam, medijem, posameznim političnim veljakom in navezala je odlično sodelovanje z diplomatskimi službami držav, ki so imele karkoli skupnega s Slovenijo. V mesecu oktobru je Elica v imenu ASK skupno s predstavnikoma NS iz Canberre za priznanje samostojne Slovenije lobirala pri ministrskem predsedniku Bobu Hawku.
Avstralski Slovenci smo naša prizadevanja za priznanje samostojne Slovenije konstantno stopnjevali in končno je naš trud in korektnost našega pristopa rodil sanjski cilj: 15. januarja 1992 je Avstralija kot prva prekomorska država priznala samostojno Slovenijo.Takoj smo pozabili na dolge dneve in neprespane noči in se lotili priprav za svečano akademijo v počastitev samostojnosti Slovenije. Prevzel sem koordinacijo tega večera in Elica je prevzela – bolje rečeno nadaljevala – svoje delo in na svečan večer v imenu SNS Vic povabila dolgo listo uglednih gostov. V veselje nas vseh, se je vabilu pozitivno odzval s strani SNS-a Vic povabljen gost iz Slovenije, takratni minister za obrambo Janez Janša. Večer smo obeležili z bogatim kulturnim programom, nagovorili so nas spoštovani gostje in zadnji del večera smo seveda zarajali po naše. To je bil res veličasten in neponovljiv večer. Pohvala gre prav vsem sodelujočim, saj je bil vsak sodelujoči nenadomestljiv člen verige sprave in slovenskega naroda.Da pa ne bi bilo vse popolnoma brez sence, se večera ni udeležilo kar nekaj voditeljev, ”po njihovem” nepolitičnih društvenih organizacij v Melbournu, ki se niso odzvali našim številnim vabilom in tudi Pisarna za dobrodelne namene v cerkvenem središču, ki jo je prav tako več kot 10 let vodil SNS Vic, je bila s strani teh društev več kot 10 let nezanimiva. Sicer pa je to druga tema, ki pa je tudi del zgodovinskih dejstev in resnice.Danes ob jubilejnem letu se seveda vprašamo, zakaj je po 20-tih letih prišlo do tako kritične politično-gospodarsko-socialne krizne situacije med narodom, ki je se pred kratkim žarel od ponosa in navdušenja. Udeležil sem se svečane proslave v petek, 24. junija, in nisem si mogel kaj, da je ne bi primerjal z našimi avstralskimi tovrstnimi proslavami. Nekaj je očitno- slovenska demokracija je edinstvena. Je to demokracija nespoštovanja in neupoštevanja? Pri nas v Avstraliji v vseh dolgih letih še nisem videl, da na tako pomembni proslavi ne bi stala z ramo ob rami ministrski predsednik in vodja opozicije. Nesprejemljivo je tudi, da se nekateri voditelji strank protestno ne udeležijo proslave. Menim, da vsak tak pristop ruši še to, kar je od demokracije in njene morale ostalo.če bi bilo stanje v Sloveniji bolj spoštljivo in če bi naši predstavniki bili bolj informacijsko aktivni, sem prepričan, da bi s tem pristopom in intenzivno povezanim sodelovanjem naši rojaki v svetu lahko veliko več doprinesli v dobrobit Slovenije. Videti je, da je tukaj edini cilj, ki šteje, obdržati se na oblasti za vsako ceno … Seveda pa to stanje lahko spremeni samo narod in to tako, da ne volijo naivno, temveč da izvolijo sposobne ljudi, ne glede na strankarsko pripadnost. Pa smo zopet tam … Lahko izrečeno, težko izvedljivo.Če se vrnem nazaj na odnos med domovino in nami, po svetu živečimi, se sprašujem, če so predstavniki Slovencev po svetu dovolj povezani in če so res prodorni s predstavitvijo naših idej in predlogov, ko jih prenašajo odgovornim v Sloveniji. Nimam občutka, da sploh kdo vodi kakšno strategijsko evidenco nad tem, kaj delamo in kaj smo že naredili.
Zahvaljujem se Uradu za Slovence po svetu, da so tokrat organizirali vseslovensko srečanje, ki bo jutri v Ljubljani. Osebno že dolga leta komentiram in poslušam komentarje o nepovezanosti med za Slovence po svetu aktivnimi organizacijami v Sloveniji. Že desetletje se dogaja isto, da te organizacije organizirajo srečanja, ki se terminsko podvajajo in ki se jih v glavnem udeležijo njihovi podporni člani. Taksen pristop nas seveda razdvaja in nas ne povezuje, kar ni za nase skupno dobro. Ko kot zunanji opazovalec berem komentarje o določenih člankih v naših slovenskih časopisih, me postane strah. Primitivnost in nagnusnost večine komentarjev kaže duševno zrelost ali nezrelost zapeljanega naroda. Seveda bodo nekateri zgroženi nad taksno trditvijo, vendar menim, da smo ob vzgajanju in vodenju naroda v težavah. Sigurno pa je, da je blagostanje družbe veliko boljša podlaga za reševanje nestrpnosti in netolerantnosti, kot pa je ekonomsko zavožena družba.Tudi danes, 20 let kasneje, ob vsaki priložnosti Avstralcem in vsem sogovornikom prešerno razlagam o lepotah Slovenije, o Mariboru – evropskem mestu kulture, o uspehih naših športnikov, o dosežkih naših strokovnjakov…- moje navdušenje je prepričljivo, vendar pa se za njim skriva razočaranje nad današnjo situacijo v Sloveniji; žalost, ko razmišljam o ropu blagostanja, ki so ga pridnemu narodu ”legalno” in nelegalno odvzeli grabežljivci na vodilnih mestih. Sogovornikom ne govorim o nizkosti naših političnih veljakov, o cinizmu, ignoranci in nezaupanju v pravno državo strankarsko razdeljenega naroda. Ne, o tem sogovornikom ne razlagam, ker še vedno upam, da bomo naše sanje izpred dvajsetih let pripeljali na skupno pot sodelovanja, tolerantnosti in medsebojnega spoštovanja. Hvala.