Šoltes v revizijo najema NPU vpletel Mateja, da bi greh Kresalove izgledal manjši
torek, 9. 8. 2011Računsko sodišče kljub močnemu angažiranju ni moglo prikriti sistemske korupcije koalicijsko – politično, tajkunske elite
Že ob drugi interpelaciji zoper ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal spomladi 2010, smo v SDS opozarjali na problem sistemske korupcije, zlasti v primeru najema stavbe na Dimičevi 16 v Ljubljani. Koalicijska večina je takrat, tudi ob asistenci predsednika vlade Boruta Pahorja, zaščitila Katarino Kresal in s tem prevzela odgovornost za takšno početje.Računsko sodišče, pod vodstvom Igorja Šoltesa, je potrebovalo kar 418 dni, da je izdalo negativno mnenje in izračunalo razliko med 136.000,00 evri mesečne najemnine, ki jo notranje ministrstvo plačuje osebnemu prijatelju notranje ministrice Katarine Kresal Igorju Juriju Pogačarju in 125.000,00 evri, kolikor on sam mesečno plačuje za najem kredita, s katerim je stavbo na Dimičevi 16 zgradil. Jasno je, da mu mesečno ostane 11.000,00 evrov, po dvajsetih letih pa bo stavba njegova last in ne last države. Mimogrede, tega dejstva poročilo neposredno sploh ne poudarja ali problematizira.Računsko sodišče, pod vodstvom Igorja Šoltesa, je postopek revizije očitno namenoma zavlačevalo do skrajnih meja in je na spreten način s primerjavo najema stavbe na Litostrojski cesti v Ljubljani, v poročilu skušalo nevtralizirati učinke ugotovitev negospodarnega najema stavbe na Dimičevi 16 v Ljubljani. Pri tem je Računsko sodišče popolnoma zamolčalo dejstvo, da gre v primeru stavbe na Litostrojski cesti v Ljubljani za najem stavbe od podjetja v popolni državni lasti, v primeru najema stavbe na Dimičevi cesti v Ljubljani, pa za najem stavbe od zasebnika – osebnega prijatelja notranje ministrice Katarine Kresal.Oba postopka v nobenem primeru nista primerljiva. V primeru Litostrojske gre za poslovanje državnega podjetja z državo in posledično ne odteče v privatne žepe niti en sam evro, stavba na Litostrojski cesti pa je bila in bi bila vedno v posredni ali neposredni državni lasti. V njo bi se preselili vsi zaposleni v notranjem ministrstvu in GPU, odpadle bi tudi vse najemnine za sedanje prostore.V primeru Dimičeve pa gre za poslovanje države s privatnikom, osebnim prijateljem notranje ministrice Katarine Kresal, ki mu vsak mesec po poplačanem obroku kredita ostane 11.000,00 evrov, po vračilu kredita pa bo stavba njegova privatna lastnina. Ministrstvo je v prostore na Dimičevi preselilo le del uslužbencev GPU, ostalo pa mu je še plačevanje najemnin za obstoječe prostore. Te podatke Igor Šoltes v poročilu preprosto spregleda, bolje rečeno z zamolčanjem teh podatkov relativizira sporen klientelističen posel Katarine Kresal, pri katerem je tako ali tako kot zunanji sodelavec sodeloval tudi sam. Med drugim je podal celo mnenje, da javni razpis za prostore na Dimičevi ni potreben, v poročilu pa najemu stavbe na Litostrojski cesti očita domnevno izogibanje javnemu razpisu.Ne glede na zapisano pa je potrebno po izdanem poročilu Računskega sodišča izpostaviti naslednja dejstva:
1. Kljub izdatnemu angažiranju Računskega sodišča in Igorja Šoltesa, da bi relativiziral klientelističen in koruptivni posel notranje ministrice Katarine Kresal v primeru najema stavbe na Dimičevi 16 v Ljubljani, ostaja dejstvo, da gre v danem primeru za izrazit primer sistemske korupcije, katere neposredna organizatorka je notranja ministrica Katarina Kresal, ob politični asistenci tako predsednika vlade Boruta Pahorja, kot državnih organov in vladajoče politične večine v Državnem zboru.
2. Zoper notranjo ministrico Katarino Kresal, zaradi najema stavbe na Dimičevi 16, še vedno teče policijsko – tožilski predkazenski postopek, v primeru policije je bil postopek dodeljen v reševanje tretjemu nižjemu organizacijskemu nivoju – Policijski upravi Ljubljana, ki torej preiskuje svoje nadrejene, zlasti pa nadrejeno notranjo ministrico Katarino Kresal, ki po zakonu usmerja in nadzoruje njihovo delo.
3. V danih okoliščinah je odstop notranje ministrice Katarine Kresal stvar politične higiene, z istimi besedami je prav ona 25. 01. 2010 pozvala k odstopu Karla Erjavca, zato pričakujemo, da bo v skladu s temi besedami ravnala tudi sama in takoj odstopila, v nasprotnem primeru bomo v SDS proučili uporabo vseh ustavnih in zakonskih možnosti za njeno razrešitev, vključujoč tretjo interpelacijo. dr. Vinko Gorenak,
poslanec SDS
Že ob drugi interpelaciji zoper ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal spomladi 2010, smo v SDS opozarjali na problem sistemske korupcije, zlasti v primeru najema stavbe na Dimičevi 16 v Ljubljani. Koalicijska večina je takrat, tudi ob asistenci predsednika vlade Boruta Pahorja, zaščitila Katarino Kresal in s tem prevzela odgovornost za takšno početje.Računsko sodišče, pod vodstvom Igorja Šoltesa, je potrebovalo kar 418 dni, da je izdalo negativno mnenje in izračunalo razliko med 136.000,00 evri mesečne najemnine, ki jo notranje ministrstvo plačuje osebnemu prijatelju notranje ministrice Katarine Kresal Igorju Juriju Pogačarju in 125.000,00 evri, kolikor on sam mesečno plačuje za najem kredita, s katerim je stavbo na Dimičevi 16 zgradil. Jasno je, da mu mesečno ostane 11.000,00 evrov, po dvajsetih letih pa bo stavba njegova last in ne last države. Mimogrede, tega dejstva poročilo neposredno sploh ne poudarja ali problematizira.Računsko sodišče, pod vodstvom Igorja Šoltesa, je postopek revizije očitno namenoma zavlačevalo do skrajnih meja in je na spreten način s primerjavo najema stavbe na Litostrojski cesti v Ljubljani, v poročilu skušalo nevtralizirati učinke ugotovitev negospodarnega najema stavbe na Dimičevi 16 v Ljubljani. Pri tem je Računsko sodišče popolnoma zamolčalo dejstvo, da gre v primeru stavbe na Litostrojski cesti v Ljubljani za najem stavbe od podjetja v popolni državni lasti, v primeru najema stavbe na Dimičevi cesti v Ljubljani, pa za najem stavbe od zasebnika – osebnega prijatelja notranje ministrice Katarine Kresal.Oba postopka v nobenem primeru nista primerljiva. V primeru Litostrojske gre za poslovanje državnega podjetja z državo in posledično ne odteče v privatne žepe niti en sam evro, stavba na Litostrojski cesti pa je bila in bi bila vedno v posredni ali neposredni državni lasti. V njo bi se preselili vsi zaposleni v notranjem ministrstvu in GPU, odpadle bi tudi vse najemnine za sedanje prostore.V primeru Dimičeve pa gre za poslovanje države s privatnikom, osebnim prijateljem notranje ministrice Katarine Kresal, ki mu vsak mesec po poplačanem obroku kredita ostane 11.000,00 evrov, po vračilu kredita pa bo stavba njegova privatna lastnina. Ministrstvo je v prostore na Dimičevi preselilo le del uslužbencev GPU, ostalo pa mu je še plačevanje najemnin za obstoječe prostore. Te podatke Igor Šoltes v poročilu preprosto spregleda, bolje rečeno z zamolčanjem teh podatkov relativizira sporen klientelističen posel Katarine Kresal, pri katerem je tako ali tako kot zunanji sodelavec sodeloval tudi sam. Med drugim je podal celo mnenje, da javni razpis za prostore na Dimičevi ni potreben, v poročilu pa najemu stavbe na Litostrojski cesti očita domnevno izogibanje javnemu razpisu.Ne glede na zapisano pa je potrebno po izdanem poročilu Računskega sodišča izpostaviti naslednja dejstva:
1. Kljub izdatnemu angažiranju Računskega sodišča in Igorja Šoltesa, da bi relativiziral klientelističen in koruptivni posel notranje ministrice Katarine Kresal v primeru najema stavbe na Dimičevi 16 v Ljubljani, ostaja dejstvo, da gre v danem primeru za izrazit primer sistemske korupcije, katere neposredna organizatorka je notranja ministrica Katarina Kresal, ob politični asistenci tako predsednika vlade Boruta Pahorja, kot državnih organov in vladajoče politične večine v Državnem zboru.
2. Zoper notranjo ministrico Katarino Kresal, zaradi najema stavbe na Dimičevi 16, še vedno teče policijsko – tožilski predkazenski postopek, v primeru policije je bil postopek dodeljen v reševanje tretjemu nižjemu organizacijskemu nivoju – Policijski upravi Ljubljana, ki torej preiskuje svoje nadrejene, zlasti pa nadrejeno notranjo ministrico Katarino Kresal, ki po zakonu usmerja in nadzoruje njihovo delo.
3. V danih okoliščinah je odstop notranje ministrice Katarine Kresal stvar politične higiene, z istimi besedami je prav ona 25. 01. 2010 pozvala k odstopu Karla Erjavca, zato pričakujemo, da bo v skladu s temi besedami ravnala tudi sama in takoj odstopila, v nasprotnem primeru bomo v SDS proučili uporabo vseh ustavnih in zakonskih možnosti za njeno razrešitev, vključujoč tretjo interpelacijo. dr. Vinko Gorenak,
poslanec SDS