Soli Deo gloria!

Naj povemo na samem začetku: bistvo vseh reformiranih Cerkva je popolnoma isto, kot pri rimskokatoliški, to je hoja za Kristusom. Če kdaj, je danes nastopil čas, da si pripadniki vseh krščanskih smeri sežemo v roke v dobro naše kulture in civilizacije nasploh. Pa vendar se želimo ob 500. obletnici začetka reformacije vprašati, v čem bi lahko protestantska misel koristila slovenskemu narodu in vsem prebivalcem naše dežele? Poskusili bomo pokazati, koliko se današnje stanje evropskega duha razlikuje od tistega v Luthrovem času in morda še bolj: koliko sta si podobna?

Spodbuda za razmislek o prevetritvi teologije izvira v ljudski pobožnosti, ki jo v današnjih dneh zavrača tudi vsaka resna katoliška razlaga vere. Kaplja čez rob so bili odpustki, v literaturi največkrat omenjeni vzrok za začetek procesa reformacije ter nepotizem veljakov, ki so vero izkoriščali za pridobitev dobrin kraljestva tega sveta. Znamenitih 95 tez je vzniknilo po tehtnem razmisleku človeka, ki se je s svojim intelektom suvereno kosal z učenjaki svoje dobe. Podkrepil jih je še z dodatnimi razpravami, ki so zavoljo iznajdbe tiska s premičnimi črkami izšle v knjižni obliki in so se zato lahko njegove ideje bliskovito razširile po nemškem cesarstvu, kar še nekaj desetletji pred njegovim rojstvom ni bilo mogoče. Nadaljnji potek dogodkov je vsakemu solidno razgledanemu bralcu znan. Po večletnih pretresih se je v nemškem, angleškem in skandinavskem prostoru oblikovala kultura, ki je spodbujala neposreden pristop k Besedi in preko nje k Bogu. Za udejanjanje teh vrednot pa je bila potrebna izobrazba, in sicer vsaj v tolikšni meri, da so verniki lahko brali knjige. Naj nam bo dovoljeno morda nekoliko stereotipno trditi, da je bil sad te preobrazbe omenjenega prostora nova delovna kultura, poslovna etika, za katero velja, da se dogovori spoštujejo ter da za napake prevzamemo odgovornost. Od tistih dni velja tudi, da se v Evropi zaradi vere ne bojujemo več z mečem, temveč rešujemo vsa tovrstna vprašanja z diskurzom. Tak način je pomembno prispeval k izoblikovanju demokracije, kar je temeljna vrednota Evropske unije. Razlike med različnimi Cerkvami so danes presežene celo v tolikšni meri, da verniki vseh skupaj molimo, strokovno sodelujemo in se v medsebojnem spoštovanju spodbujamo k duhovni rasti.

Žal pa sta človeški napuh in neumnost izjemno plodoviti lastnosti bitja, ki gospoduje temu planetu. Demone razprtij v Cerkvi so v evropski družbi nadomestili mlačnost kristjanov, ateizem in splošna dekadenca, ki upor krščanstvu celo spodbuja in nagrajuje. Pojavi, ki so pred pol tisočletja razkrajali našo civilizacijo, se ponavljajo, v določenih vidikih so se celo nadgradili. Poklon resnici in ljubezni do sočloveka je nadomestilo malikovanje denarja. To je postal cilj, ki posvečuje vsa sredstva. Ob vztrajnem ponavljanju te prakse družba nujno zapade v brezupni nihilizem, kar se odraža na vseh področjih življenja. Izgine zvestoba družini, resnico nadomešča laž, na sodiščih se ne deli pravica, temveč krivica, na vrhovnem oltarju ni Bog, temveč človeška sebičnost. Empatija v takem duhovnem stanju umre, zato slovenska družba še do zdaj ni bila sposobna urediti dostojnega pokopa žrtev povojnih pobojev, pa tudi krivično umerjenih ljudi med vojno.

Toda Sveto pismo pravi: Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke! V stanju, ko nas lahko le Bog reši, je odgovor: Bog! Če je v Luthrovih spisih kaj resnice, potem nas bo zgolj človeško prizadevanje glede reševanja slovenske družbe utrudilo. Poleg trdega dela je zato potrebna še milost, ki jo Bog podarja zastonj, le sprejeti jo je treba na podlagi vere. In prav zaradi te milosti je možno ponovno, duhovno rojstvo človeka, ki ga je po Pismu Bog ustvaril za dobra dela. A če se želi utrujeno ljudstvo odžejati od reke žive vode, je potrebna spreobrnitev, ali kot izhaja še iz grške besede metanoia: potrebna je sprememba mišljenja!

Poglejmo si v obraz: slovenska pomlad, celoten slovenski narod, kakor da ne more zaživeti, zadihati s polnimi pljuči, naša lipa, simbol slovenstva, kakor da vene. Ta težina, dediščina 70-letnega malikovanja komunističnih kipov in revolucionarnega nasilja, ki ga sicer ne bi bilo, če bi slovenski narod resno živel po Kristusovih naukih, nas spodbuja, da razmislimo o 127. psalmu:

Če GOSPOD ne zida hiše,

se zaman trudijo z njo njeni graditelji;

če GOSPOD ne varuje mesta,

zaman bedi tisti, ki straži.

2 Zaman je, da vstajate zgodaj,

da hodite pozno počivat,

da jeste kruh bridkosti,

saj ga svojemu prijatelju daje v spanju.

Ali je nastopil čas, da se vprašamo, kaj vse moti Stvarnika, da bi po tej deželi razlil duha milosti? Ali je prišel čas za novo reformacijo, tokrat ne toliko institucije, temveč našega osebnega odnosa z Bogom in vrednot, ki jih ceni družba? Ali je nastopil čas, da se vsak posameznik vpraša, kaj ga ločuje od Boga?

Ali ne bi bilo za prebivalce te dežele blagodejno, da skupaj ugotovimo: veliko večino problemov lahko rešimo takrat, ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja?

Ob dnevu reformacije naj torej zaključimo s prošnjo: naj se za Slovenijo zgodi Božja volja! Naj pot slovenskega naroda zopet krene h Kristusu!

Ob Dnevu reformacije pripravil Matjaž Lulik, predsednik Kulturnega foruma SDS.