Kako bo sodnik Aleksander Karakaš, ki je bil že dvakrat zavrnjen za mesto vrhovnega sodnika, lahko neodvisno sodil, ko pa je že v primeru Kangler dokazal, da je pristranski in da sodi politično in ne strokovno (njegove odločitve so bile razveljavljene)?
Novembra 2016 sem kot poslanec Državni zbor na tej spletni strani objavil prispevek z naslovom »Sodnik Karakaš je žrtev arogance sodstva«. Takrat je Sodni svet Državnemu zboru predlagal Aleksandra Karakaša, višjega sodnika v Mariboru, za mesto vrhovnega sodnika. Sodni svet je bil skrajno aroganten v smislu »mi odločamo kdo bo vrhovni sodnik, naloga poslancev je zgolj formalna, da naš predlog potrdijo«.
Po mojem spominu je bila to druga zavrnitev izvolitve sodnika v Državnem zboru, prva se je namreč zgodila leta 2015 z zavrnitvijo imenovanja Anite Dolinšek za višjo sodnico.
Kakšna so razmerja med sodno in zakonodajno vejo oblasti
Naš ustavno pravni sistem je tak, da sta sodna veja oblasti (sodstvo s Sodnim svetom) in zakonodajna veja oblasti (Državni zbor) enakopravna in neodvisna. Sodišča sodijo vsem nam, tudi poslancem in Državni zbor mora sodbe spoštovati, Državni zbor pa sprejema zakone in sodstvo jih mora izvajati. Na tej točki je preprosto povedano zid preko katerega ne more ne ena in ne druga stran.
Hkrati pa sodišča lahko posegajo v Državni zbor, tako da sodijo tudi poslancem (imuniteta poslancev je varovalka, ki jo Državni zbor za poslance ni uporabil več kot 20 let. Poslanci pa hkrati imenujejo sodnike. Gre torej za ravnovesje izvajanja oblasti, pri čemer mora ena stran spoštovati odločitve druge in obratno. Ravnovesje je vzpostavljeno tudi v ustavi, saj so sodniki pri svojih odločitvah samostojni (125. člen), kakor tudi poslanci (82. člen).
V primeru imenovanja Aleksandra Karakaša na mesto vrhovnega sodnika smo takrat imeli poslanci pomisleke tudi zato, ker je kandidat sodeloval pri obsodilni sodbi Franca Kanglerja, čeprav je bil opozorjen na nepravilnosti in nezakonitosti s strani sedanjega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice dr. Marka Bošnjaka, takrat odvetnika Franca Kanglerja in s strani nekdanjega ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča. To je bil razlog, da smo pred odločanjem zahtevali dodatna pojasnila Sodnega sveta. In kaj smo dobili.
Sodni svet je spisal pravi pamflet obtožb vseh poslancev, s katerim nas je ozmerjal, Simona Kustec Lipicer iz takrat največje koalicijske stranke SMC ga je označila tudi za žaljivega do poslancev. V tem pamfletu so, če skrajšam, poslancem sporočili, da o imenovanju in presojanju kandidature odločajo oni in da je naloga nas poslancev zgolj tehnične narave, da torej pritisnemo gumb za, da nimamo nobene pravice niti spraševati karkoli. Kakršnokoli drugačno dejanje si pa predstavljajo, kot napad na neodvisnost sodstva. No »grmelo« je tudi s strani Sodniškega društva in iz ust Branka Masleše, predsednika Vrhovnega sodišča. Ta je v morebitni zavrnitvi imenovanja Aleksandra Karakaša videl kar hudo ustavno krizo.
Neodvisnost poslancev pri glasovanjih, ki je zagotovljena, kot že rečeno v 82. členu ustave, ni zanimala nikogar, ne Sodni svet, ne Sodniško društvo in ne Branka Masleše. Tako početje vseh imenovanih seveda ni sprejemljivo. Njihovo početje bi lahko primerjali z namišljeno situacijo v kateri bi predsednik Državnega zbora, dobil zahtevo za dovoljenje za sojenje dvema ali tem poslancem. Si zamislite kaj bi bilo, če bi spisal tak pamflet v katerem bi ozmerjal sodstvo in jim dopovedoval, da je to nespoštovanje zakonodajne veje oblasti, da je to napad na zakonodajno vejo oblasti in da smo na pragu ustavne krize. Tega si ni mogoče predstavljati. Toda prav to si je v obratnem smislu privoščilo pravosodje. Tudi, ali pa prav zato, je sodnik Aleksander Karakaš leta 2016 postal dejansko žrtev pravosodja in ne poslancev.
V nadaljevanju objavljamo prispevek nekdanjega poslanca dr. Vinka Gorenaka o današnji odločitvi Mandatno-volilne komisije glede potrditve Aleksandra Karakaša za vrhovnega sodnika:
In zgodilo se je. Poslanci Državnega zbora so odločili. Rezultat glasovanja je bil zelo zgovoren, le 32 poslancev je predlog Sodnega sveta potrdilo, kar 36 pa jih je bilo proti. Kandidat torej ni bil izvoljen in to z glasovi proti, ki jih ni prispevala le opozicija ampak tudi takratna leva večina v Državnem zboru.
Sodni svet ne odneha
Sodni svet pa ni odnehal, niti kandidat ni odnehal. Leta 2021 je Sodni svet potrdil enak predlog, Aleksandra Karakaša je predlagal za vrhovnega sodnika. Tudi drugič se ni izšlo. Kandidatu je zmanjkal en glas in zato ni bil izvoljen na mesto vrhovnega sodnika.
In danes smo s strani predsednika Sodnega sveta Vladimirja Horvata, na Mandatno volilni komisiji Državnega zbora ponovno poslušali slavospev o strokovnosti in primernosti višjega sodnika Aleksandra Karakaša za mesto vrhovnega sodnika. Niti besedice, vsaj v uvodni predstavitvi, o tem zakaj je bil kandidat leta 2016 in leta 2021 že zavrnjen v Državnem zboru. Današnje glasovanje na Mandatno volilni komisiji Državnega zbora (9 glasov za in 6 glasov proti) je jasno pokazalo, da bo kandidat tokrat v Državnem zboru izvoljen. Če bo tako, potem tisti pregovor o tem, da »v tretje gre rado«, res drži
Sklepno
Vse lepo in prav. Tudi zakonita bo taka izvolitev, če bo do nje prišlo, toda nihče se ne vpraša, kako bo ta sodnik lahko neodvisno sodil. Že v primeru Kangler je dokazal, da je pristranski in da sodi politično in ne strokovno (njegove odločitve so bile razveljavljene). Povsem jasno je, da bo tudi kot vrhovni sodnik v primeru izvolitve v Državnem zboru ravnal povsem enako, le da bodo njegove odločitve še toliko pomembnejše. Ne sprenevedajmo se, to je tudi cilj leve politične opcije, ki ima v sedanji sestavi Državnega zbora večino. Sodstvo kot sistem pa s takimi odločitvami vse bolj tone v brezno, točneje povedano še bolj bo v vlogi branika leve politične opcije.
Prispevek je bil prvotno objavljen tukaj.
