Socialno urbano okolje

V Sloveniji, kot vsepovsod v svetu, se ureja urbano okolje z zakoni in prostorskimi akti, kjer se načrtuje pozidava prostora z zasebnimi zgradbami in zgradbami, ki služijo javnemu namenu. Prav bi bilo, da Slovenijo pogledamo celostno, zlasti v sklopu javnega in poskusimo ustvariti prijazno arhitekturo do uporabnika in naravnega okolja, upoštevajoč kulturno-zgodovinske danosti. Prijazno pa ne pomeni samo estetsko, udobno, varno temveč tudi trajnostno zasnovano zgradbo, ki bi bila za investitorja, državo ali lokalno skupnost, cenovno najbolj dostopna.

Danes se pojavlja problem zlasti na občinski ravni, ko občine ne zmorejo z gradnjo dohitevati potreb po vključevanju otrok v vrtce, ki so narasle zaradi povečanega števila rojstev ter ugodnosti, ki omogočajo večjo cenovno dostopnost (brezplačni drugi otrok v vrtcu, ukrep vlade v mandatu Janeza Janše, 2004-2008). Država v tem mandatu na žalost ne pomaga s svojim sofinancerskim vložkom prav nič – v proračunu 2010 in 2011 na žalost za to ni namenjenih pomembnih sredstev, v letu 2010 sploh ni bilo razpisa za sofinanciranje gradnje vrtcev.

Očitnih je torej nekaj dejstev. Najprej – kriza se hudo odraža v javnem sektorju, na področju investicij, ki najbolj trpijo, kar je seveda najbolj nespameten odziv vlade na to, moralo bi biti ravno obratno – s povečanimi investicijami v javnem sektorju bi država lahko dala spodbudo gradbeništvu, zlasti manjšim gradbenim podjetjem. Drugo pomembno dejstvo je, da občinam, ki so ustanoviteljice pretežnega dela stavb na področju šolstva, vrtcev in osnovnih šol, teh stavb je v Sloveniji, če štejemo še podružnice, preko 1300, predstavlja ta infrastruktura velik strošek in obremenitev za proračun. Tretje dejstvo je, da so mnoge obstoječe stavbe zgrajene v nasprotju z načeli trajnostnega razvoja. Četrto pomembno dejstvo je, da se bo v nestabilnem okolju, ki ga prinašajo krize, kot je današnja, in kot kaže, nestabilnosti še nekaj časa ne bo konec, struktura prebivalstva oblikovala s povečanim številom starostnikov ter posamičnimi zagoni povečane rodnosti, v kolikor bo to država seveda spodbujala. To, zadnje dejstvo pa navede na idejo, da mora biti gradnja vrtcev in šol tudi fleksibilna, tako da bo možno hitro in z malo stroški tak objekt preurediti npr. v dom za starostnike in obratno.

Tako bi torej morali biti vsaj vrtci in šole grajeni po načelih trajnostnega razvoja – pasivne hiše, vključeni v trg dobaviteljev energije (sončne elektrarne na strehah teh objektov, ki zadoščajo za potrebe stavbe in, odvisno od velikosti, tudi za potrebe kraja). Vrtci in šole bi morali biti grajeni v skladu s tehničnimi normativi za te stavbe in bi morali biti prilagodljivi v notranje infrastrukturnih elementih napeljav tako, da se preuredijo dovolj hitro za drug javni namen (npr. vrtec postane šola ali dom za starostnike, osnovna šola postane srednja šola, srednja šola fakulteta in obratno). To bi pomenilo polno izkoriščenost stavb. Danes imamo namreč v Sloveniji kup polpraznih osnovnih šol, istočasno pa primanjkuje vrtcev in domov za starostnike, kar pomeni nesmiselno porabo davkoplačevalskega denarja in je simbol neprijazne države.

Vrtci in šole bi morali biti grajeni tudi varno in kakovostno, to pa pomeni, da v primeru hudih vremenskih sprememb ne bi nastajala škoda kot v preteklosti – spomnimo se le števila odkritih streh in rušenj delov stavb v neurjih leta 2007 in 2008!

Vrtci in šole bi morali biti grajeni tudi estetsko, primerni za dejavnost, ki poteka v njih, morali bi biti udobni, samo okolje pa bi moralo biti hkrati tudi učno okolje – vrtovi bi morali biti učilnice v naravi, igralnice, učilnice, hodniki pa zasnovani tako, da ponujajo tudi učno didaktično priložnost. Gradnja bi morala ustrezati prostorskim aktom ter geografskim in kulturno zgodovinskim značilnostim.

Gradnja vrtcev in šol bi morala biti cenejša, kar bi pomenilo razbremenitev za občinske in državne proračune, kakor tudi za davkoplačevalce.

Zaradi vsega naštetega bi bilo modro razmisliti o strateškem načrtu države, ki bi omogočil, da se sestanejo strokovnjaki na področju šolstva, gospodarstva, lokalne samouprave, okolja in prostora, predstavniki arhitekturne zbornice in gradbeniki ter zasnujejo najprej načela za več tipskih zgradb za vrtce in šole, ki bi ustrezala različnim tipom pokrajin v Sloveniji, geografskim pogojem in kulturno-zgodovinskim danostim. Po oblikovanju teh načel bi država objavila natečaj za izdelavo takih načrtov ter prvo in drugo nagrajenega odkupila.

Ti načrti bi bili lahko dostopni občinam na pristojnem ministrstvu, zanje pa ne bi plačali nič, saj bi to storila namesto njih država. Rezultat bi bil bistveno zmanjšanje javnih sredstev – namesto da vsaka občina plačuje svoj načrt, se to stori zgolj enkrat – zagotovljena pa bi bila trajnostna, varna, estetska, fleksibilna in kakovostna gradnja.

Nenazadnje bi tak način pomenil tudi nov zagon za gradbena podjetja in proizvajalce pasivnih hiš ter nudil nove zaposlitve. Kar pa je potrebno posebnega razmisleka in pozornosti, pa je sam potek celega procesa na način, da ne nudi niti priložnosti za monopole in klientelizacijo. Zato bi v skupino pripravljavcev omenjenih načel bilo verjetno modro vključiti tudi strokovnjake s področja pravosodja.

Tako bi vrtci in šole prispevali k urbanizaciji prostora v javnem delu s svojo estetiko, trajnostjo in uporabnostjo. Državljani, tako neposredni uporabniki – otroci in mladina, kot ostali občani, pa bi bili učenci estetike, kakovosti in trajnostnega razvoja v urbanem okolju, ki ne le služi osnovnemu namenu temveč nas tudi bolj socializira in izobražuje ter prispeva k osebni kulturi in rasti vsakega posameznika. Tako bi tudi s tem ukrepom postali družba prihodnosti.

Odbor za okolje in prostor ter Komisija za vrtce in osnovno šolstvo pri Strokovnem svetu SDS