Smo ena redkih držav, ki se ni sposobna realno soočiti z lastno in evropsko zgodovino

V totalitarizmu je ves poudarek dan točno določeni prihodnosti, ki ji je podrejena vsa preostala zgodovina. V kulturnem domu v Bovcu je v okviru 17. spominskega gorniškega tabora dr. Henrika Tume oz. letnega tabora SDS v Lepeni potekala okrogla miza: »Totalitarni ostanki preteklosti«, na kateri so sodelovali direktorica Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) mag. Andreja Valič, pravnik in sodelavec SCNR Boštjan Kolarič, zgodovinar dr. Stane Granda ter literarni zgodovinar in profesor ddr. Igor Grdina. Okroglo mizo je povezoval zgodovinar mag. Renato Podberšič. Zbrane je spomnil tudi na zbornik z razprave o totalitarizmih, ki je potekala pred časom v Evropskem parlamentu in ki je izšel v ponatisu tudi v slovenščini.Mag. Valičeva je v uvodnem nastopu predstavila dosedanje delo študijskega centra na področju proučevanja totalitarizmov. Prav tako je predstavila delovanje sestrskega študijskega centra na Češkem, kot primer, kako bi se bilo potrebno soočati s totalitarno preteklostjo. Kot je dejala, imajo na Češkem odlično urejeno dostopnost do arhivov, češki arhiv tajnih služb je najbolj dostopen arhiv tajnih služb v Evropi, zavezan zakonu o varstvu osebnih podatkov. Kot je dejala, je odgovornost raziskovalcev, kako bodo razkrivali zlorabe, ki so jih v času socializma izvajale tajne službe. Poudarila je tudi, da so nam na Češkem lahko svetel zgled, tako glede odprtostih arhivov, kot tudi glede obdelave arhivskega gradiva, dostopnost le-tega je namreč ključna tudi za sam spravni proces. »Arhivsko gradivo je zelo pomembno. Je ena temeljnih stopničk v spravnem procesu. Brez njega ni poznavanja podobe preteklosti ali pa je ta podoba laž,«je dejala Valičeva in izpostavila tudi nezmožnost naše države, da se sooči z lastno zgodovino. Primeri, kot je poimenovanje ulice po Titu ali upodobitev komandanta Franca Rozmana Staneta na dvoevrskem kovancu, po njenem mnenju kažejo na poškodovanost slovenske mentalitete. Ne glede na to pa ostaja prepričana, da tudi tukaj obstaja možnost za normalizacijo stanja v Sloveniji. Ddr. Grdina je v svojem nastopu opozoril na paradoks, ki lepo odkrije zadrego človeka pod totalitarnim pokrovom (v tem primeru pokrovom komunizma, v konkretnem primeru je bilo to izrečeno na Češkem, op.p.) – »Sreča je na Češkem živeti in nesreča je to srečo imeti.« V nadaljevanju se je kot literarni zgodovinar dotaknil tudi zgodovine humorja v komunizmu. Kot je dejal, pri tem humorju ni šlo za sproščen smeh, temveč je šlo za jedek smeh. Svoje navedbe je podkrepil z vicem, ki ga je njegov oče sredi osemdesetih »prinesel« iz Poljske in ki po njegovem mnenju razkriva bistvo okolja, ki se je znašlo pod totalitarnim pokrovom: »Kakšna je razlika med navadno in ljudsko demokracijo? Takšna kot med navadnim in električnim stolom«. Kot je še dejal ddr. Grdina, gre pri totalitarizmu za sistem, v katerem je ves poudarek dan točno določeni prihodnosti, ki ji je podrejena vsa preostala zgodovina. To je radikalno drugačen pogled na svet, kot tisti, v katerem obstaja možnost svobodne izbire. V nadaljevanju razprave je Kolarič predstavil predvsem pravni vidik obravnave preteklih režimov, pri čemer je med drugim naredil primerjavo med slovenskim ter latvijsko-ruskim primerom. Kot je dejal, dejstva o medvojnih in povojnih pobojih na območju Slovenije niso sporna, število vseh žrtev je ocenjeno na okoli 100.000 mrtvih, od tega je bilo prek 15.000 mrtvih Slovencev, do sedaj pa je bilo v Sloveniji odkritih več kot 620 množičnih povojnih grobišč. Kolarič meni, da je bolj sporno kot omenjena dejstva, iskanje pravnih rešitev za enakovredno obravnavanje vseh žrtev na enak način. Kot je dejal, s pravnega vidika žrtev ni mogoče ločiti glede na to, na kateri strani so se borile. Poudaril je tudi, da so bili zločini, storjeni v času med in po 2. svetovni vojni, že takrat v nasprotju z veljavnimi splošnimi pravnimi normami. Kot zadnji je nastopil dr. Granda, ki je izpostavil, da smo ena redkih držav, ki se ni sposobna realno soočiti z lastno in evropsko zgodovino, po njegovem mnenju sta tudi Hrvaška in Srbija v obsodbi totalitarne preteklosti pred Slovenijo. »Zločin je zlčočin, ne glede na to, s katere strani je bil narejen,« je dejal dr. Granda in poudaril, da je komunizem za sredstvo svojega delovanja izbral sprevračanje besed, danes pa številnim slovenskim zgodovinarjem manjka intelektualnega poguma, da bi naš komunizem opisali tako, kot je bilo. »Stvari je treba imenovati s pravim imenom – totalitarizem ni enako levica,« je še dejal ugledni zgodovinar in dodal, da zagovorniki komunizma trdijo, da le-tega ne moremo enačiti z nacizmom in fašizmom, saj da je sodeloval pri zlomu teh dveh totalitarizmov. Po njihovem mnenju naj bi to zmanjšalo težo njegovih zločinov. Kot pravi dr. Granda, pa so bili – v nasprotju s komunizmom, kjer se je iz uboja naredilo krepost, ki služi dobremu – zločini v nacizmu in v fašizmu »odkriti«. Okrogla miza se je zaključila z zanimivo razpravo, udeleženci pa so se strinjali, da je s takšnimi dogodki potrebno nadaljevati in tako osveščati državljane o obravnavani tematiki.