Slovensko zdravstvo naj v ospredje postavi pacienta in njegove potrebe

Včeraj je v prostorih Muzeja VSO potekal posvet, na katerem so sodelujoči razpravljali o problemih v slovenskem zdravstvu. Posvet sta organizirala Strokovni svet SDS in Ženski odbor SDS.

Zbrane je na samem začetku nagovorila predsednica Odbora za zdravstvo pri Strokovnem svetu SDS, Alenka Forte. Ta je izpostavila, da je bistvo problema slovenskega zdravstva to, da se pozablja na pacienta. Po njenem mnenju je nesprejemljivo, da pacienti prispevamo v zdravstveno blagajno, pri tem pa ne vemo, kdaj bomo na vrsti za določen poseg. »Preko 200 tisoč Slovencev nima osebnega zdravnika, soočamo se z velikim pomanjkanjem kadrov, trenutno bi potrebovali okoli 500 dodatnih zdravnikov,« dodaja Fortejeva.

Zaskrbljujoče je tudi omejevanje koncesionarjev: »Vsi, ki smo v zdravstvenem sistemu in smo na drugi strani javnih zavodov, opažamo, da je čedalje večje omejevanje osebne pobude v zdravstvu, imamo še vedno plansko javno zdravstvo.« Fortejeva opozarja še na zaskrbljujočo sistemsko korupcijo na področju zdravstva, s katero se bi Slovenija, pa tudi Evropo, morala čim prej soočiti.

Za ključne dejavnike, ki bi pripomogli k izboljšanju na tem področju, predsednica Odbora za zdravstvo smatra spremembo zavarovalnega sistema in spremembo zakonodaje na področju zdravstva: »Tako bi bili izvajalci bolj odgovorni, pa tudi bolj avtonomni, predvsem tukaj mislim na javno zdravstvo, ki danes ne omogoča nagrajevanje najboljših zdravnikov.« Fortejeva dodaja, da v zadnjih letih ni bilo narejene mreže, ki bi določala, kaj potrebujemo na primarnem in sekundarnem nivoju. Posledično v slovenski zdravstveni sistem ne uvajamo standardov in normativov glede kadrov in opreme.

Pacient bi moral vedeti, kaj za svoj denar dobi. V Sloveniji nimamo vzpostavljenega sistema, ki bi pacientu omogočal vpogled v zgodovino in izide zdravljenja posameznega zdravnika, posledično pa izbiro najboljšega.

Na koncu je Fortejeva še dodala, da je skrb vzbujajoče tudi dejstvo, da Vlada RS nima narejenega načrta za področje dolgotrajne oskrbe: »Zgrozim se, ko pomislim, kaj bo v Sloveniji čez deset let. Tu odgovornost nosi politika. Na področju dolgotrajne oskrbe potrebujemo rešitev in to nemudoma.«

France Cukjati, prvi generalni sekretar Zdravniške zbornice, je deloval predvsem na področju osnovnega zdravstva, zato se je dotaknil časa osamosvojitve, kjer »smo vsi sanjali o bodočnosti, da se bodo stvari izboljšale, da bomo končno zapustili nek sistem.« Takrat je bila uzakonjena tudi Zdravniška zbornica, torej leta 1992, ko je bila sprejeta tudi zdravstvena zakonodaja. Zbornica je bila namreč ob koncu 2. sv. vojne nasilno ukinjena. Izkušnje med obema svetovnima vojnama so takšne, da je »zdravstvo pri nas na primarnem nivoju delovalo izredno dobro. Imeli smo zdravstvene domove, babiške službe, skupine zdravnikov, kar je izhajalo iz zdravniških idej«. »

»Ob osamosvojitvi smo zdravniki dobili forum, kjer smo lahko svoje ideje, vizije, misli iz življenja in prakse formulirali. Opredelili smo, kakšen bi moral biti naš zdravstveni sistem,« je dejal dr. Cukjati, ki izpostavlja, da so se bolnišnice že takrat otepale pacientov, tudi ambulantni zdravniki, čeprav so delali etično. Čakalne vrste so bile že takrat dolge.

Ob dolgih čakalnih dobah se moramo zavedati, da se z vsakim letom čakanja podvoji strošek obravnave pacienta.

»Želeli smo si, da bi bil zdravnik, ambulanta plačana po kvaliteti in obsegu, ne glede na to ali je program poln oz. presežen. Vzpostavili smo sistem osebnega izbranega zdravnika, torej tistega, ki je najboljši za posameznega pacienta,« je nadaljeval Cukjati. Pri tem so si prizadevali, da bi bil zdravnik plačan s strani zavarovalnice.

Dodaja, da je za uvedbo tržne funkcije nujna tržna konkurenca. V letu 1998 je bilo tako v osnovnem zdravstvu 26 % koncesionarjev: »Statistično so bili pacienti bolj zadovoljni s koncesionarji, ki jim v Sloveniji še vedno nasprotujemo. Gre za socialistično miselnost, ki se ohranja še danes.«

Leta 2000 je bil Cukjati sprejet za sekretarja za osnovno zdravstvo na ministrstvu, kjer je pripravil mrežo zmogljivosti javne zdravstvene službe. Prav tako so takrat izdali priporočila, da koncesionarji ostanejo v zdravstvenih domovih. Dr. Cukjati je zaključil, da »nobena politika ne bo uspela narediti dobre reorganizacije zdravstva, če ne bo prisluhnila Zdravniški zbornici«.

Nekdanji minister za zdravstvo Andrej Bručan je začel, da potrebujemo prenovo celotnega sistema, ne samo zdravstva: »Zdravstveni sistem vodijo iste skupine ljudi kot pred 30 leti.« Dodaja, da je minister formalno zelo močna osebnost, toda neformalno je le lutka, saj se stvari dogajajo na drugih nivojih: »Na ministrstvih so zaposleni določeni ljudje, ki zastopajo svoja osebna politična stališča, zato lahko nastopijo proti ministru, če ta ne prihaja iz iste struje.«

Nadaljeval je, da je treba nemudoma spremeniti dva zakona, sprejeta v prejšnjem mandatu, in sicer Zakon o zdravniški službi in Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Sprejetje zakonov je problematična zadeva, saj pogosto posega tudi v zdravstvene zavarovalnice. Zakon o zdravstveni dejavnosti je bil popolnoma pripravljen leta 2007, a ga nismo mogli sprejeti prav zaradi zdravstvenih zavarovalnic,« je dodal Bručan.

Še posebej je izpostavil problematiko medicinskih sester, ki si bi zaslužila posebno okroglo mizo: »Kar se danes dogaja pri sestrah, je rezultat napačne politike. Sestre odhajajo s težjih delovnih mest tja, kjer je sama administracija.« Glede koncesij je dejal, da je težava tudi v samih zdravnikih, ki se raje odločajo za delo v zdravstvenih domovih kot za samostojno pot. Po njegovem mnenju je na področju koncesij treba vzpostaviti sitem, ki bi omogočal delovanje vseh tistih, ki imajo za to pogoje, saj so v trenutnem sistemu zdravstveni domovi privilegirani: »Javno zdravstvo tako potrebuje več možnosti samoorganizacije in svobode na področju delovnih mest. Vse države vzhodnega bloka so ta korak že storile.«

Mi »capljamo« in »jamramo« kako so nas Čehi prehiteli. Češka je šla na področju zdravstva po poti Evropske unije, mi pa delamo tako kot v Jugoslaviji, nekje celo z istimi ljudmi, ki imajo od tega koristi.

Bručan dodaja, da je slovenski sistem slovenskega zdravstva edinstven v Evropi, z ukinitvijo zasebnega dela pa se bi približali državnemu zdravstvu, kot ga ima Venezuela ali Kuba: »Javno zdravstvo je po celi Evropi, pa je čisto drugačno kakor slovensko.« Zaključil je, da lahko probleme zdravstva rešijo volitve, a se mora prej spremeniti miselnost ljudi.

Podpredsednica Slovenskega zavarovalnega združenja mag. Maja Krumberger je izpostavila dejstvo, da se zavarovalnicam večkrat očita nekonkurenčnost, »toda gre za sistemsko napako, saj imamo planske odhodke, zavarovalnice lahko namreč v naprej preračunajo stroške in določijo ceno«.

Dodaja, da dlje kot se na področju zdravstva nič ne rešuje, boljši pogoji se ustvarjajo za zavarovalnice: »Toda vsi mi smo tudi pacienti in na koncu si želimo kvalitetne storitve.« Po podatkih, ki jih je prestavila mag. Krumbergerjeva, gre 40 % prihodkov iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja za zdravila in medicinske pripomočke. »Zavarovalnicam se očita, da premija raste, toda vedno več storitev se prenaša na dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kljub temu pa se že 16 let pojavljajo težnje po ukinitvi le-tega,« pravi mag. Krumberger.

Obenem opozarja, da predlog Levice v sistem ne pripelje dodatnih 50 milijonov evrov: »Stroški zavarovalnic so nižji, po drugi strani pa smo pri predlogih Levice ugotovili, da prenos naredi večjo izgubo v vseh javnih blagajnah. Učinka tako ne bo.« 

Dr. Matevž Gorenšek iz Zdravniške zbornice Slovenije kot glavno pomanjkljivost slovenskega zdravstva vidi ignoranco do pacientov: »Pacient bi moral biti v središču pozornosti. Pri nas nihče ne vpraša bolnika, kaj on pričakuje od sistema.« Dodaja, da nimamo podatkov, če je naš zdravstveni sistem kakovosten, ne spremljamo kazalcev za določene primere, zadovoljstva pacientov ipd. Problem je tudi popolna medijska blokada, »za korekcijo stopala je čakalna doba 12 let, toda ljudje teh podatkov ne izvedo, dokler sami ne zbolijo. Zato nikakor ne moremo govoriti o dostopnem zdravstvu.«

Zdravniška zbornica je edina, ki sodeluje pri pripravi zakonodaje s področja zdravstvenega varstva in eden izmed partnerjev pri splošnem dogovoru, a je »politično in medijsko povsem prezrta, za marsikoga tudi moteča«.

Dr. Gorenšek izpostavlja, da se v Sloveniji destimulira zasebne zdravnike, posledično pa kader odhaja v tujino. Približno četrtina študentov mariborske medicinske fakultete si že pred pripravništvom najde službe v Avstriji. »Prejšnja vlada je z novim zakonom naredila to, da mlad zdravnik, ki je opravil šestletno medicinsko fakulteto, dodatni dve leti sekudariata in šest let specializacije, ne more biti koncesionar še nadaljnjih 5 let,« opozarja dr. Gorenšek.

Zasebni pediater Igor Dovnik, predsednik SZZZS – Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije, je zbranim predstavil pričakovanja združenja do Vlade RS, ki ga sestavljajo primarni in sekundarni in zdravniki.

»V osredje moramo postaviti pacienta in pravico do izbire,« je dejal Dovnik, ki je prepričan, da bi pacient moral sam odločati, kdo in kako ga bo obravnaval, komu bo plačeval zavarovanje… Če bi denar sledil pacientu, bi bil sistem pravičnejši. Prav tako pa morajo po njegovem mnenju imeti pravico izbire tudi zdravniki, le tako bo prišlo do zdrave konkurence. V združenju se zavzemajo, da bi bil dostop do javno zbranega denarja enak za vse državljane, seveda v skladu s pravicami iz obveznega zavarovanja. »Konkurenca zavarovanj izboljšuje dostopnost do storitev in zmanjšuje nejasnosti, prava konkurenca izvajalcev pa razgali slabosti slabih in omogoči delo dobrim,« še dodaja Dovnik.

Poudaril je, da ima ZZZS popoln monopol s strani plačnika obveznega zdravstvenega zavarovanja, prostovoljno zdravstveno zavarovanje pa je na nek način obvezno, vendar še vedno pod diktatom ZZZS: »Zaradi vsega tega je v zadnjem letu veliko več plačevanja iz žepa. Naš zdravstveni sistem je nastavljen tako, da se pred pacientovimi potrebami skriva in zato imamo čakalne dobe.«

Obrazložil je, da je kot zdravnik včasih primoran prelomiti Hipokratovo prisego: Ko obravnavam 60 pacientov dnevno, se jim ne morem dovolj posvetiti, kot zdravnik vem, kaj bi pacient potreboval, pa tega ne more dobiti pravočasno ali ustrezno. Pogosto delamo v razmerah, ki niso ustrezne zaradi neprimernih prostorov, opreme, premalo sodelavcev…«  

Tudi nekdanji direktor SB Celje mag. Marjan Ferjanc je opozoril na premeščanje medicinskih sester na administrativna delovna mesta in odhajanje zdravnikov v tujino: »Če bo šlo tako naprej, ne bomo imeli ne zasebnega na javnega zdravstva.« Paradoksalno se mu zdi, da se soočamo s pomanjkanjem kadra, obenem pa se študenti zaradi omejitev ne morejo vpisati na medicinske fakultete.

Po njegovem mnenju moramo v zdravstvu zagotoviti materialne pogoje, torej »normalen delovni čas, pošteno plačilo in možnost razvoja«. Dodaja, da je tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje ujetnik zakonodaje, »ko se pojavijo sredstva, traja pol leta ali več, da jih zavod lahko usmeri v določene naložbe«. Nedopustno se mu zdi, da kljub plačevanju zdravstvenega zavarovanja, pacient ne more koristiti zdravstvenih storitev oz. je primoran čakati nanje več let: »Nujno je, da vsaka storitev dobi svojo ceno.«

V imenu Društva za zdravje naroda je spregovoril še Jožef Ivan Ocvirk, ki je že leta 2017 opozarjal, da bi se v ZZZS morale zgoditi spremembe: »ZZZS je samo letos skupaj z drugimi zavarovalnicami zbral 4,5 milijarde evrov od zdravstvenih zavarovanj, kar je več kot ena tretjina državnega proračuna. To je toliko denarja, da bi bile čakalne dobe lahko krajše, v kolikor bi se denar dejansko porabil za zdravstvo.«

Ocvirk je prepričan, da v Sloveniji potrebujemo učinkovit in temeljit nadzor nad sredstvi ZZZR Slovenije. Meni, da bi poraba sredstev morala biti strogo nadzorovana in v celotnem znesku porabljena za zdravstvene namene zdravstvenih zavarovancev.