Slovenska osamosvojitev – naš največji dosežek

Slovenstvo je odvisno predvsem od nas, od naše vztrajnosti, od našega ponosa. MO SDS Nova Gorica je v petek, 13. maja 2011 organiziral okroglo mizo na temo: »20 let osamosvojitve – uresničitev tisočletnih sanj slovenskega naroda«. Gostje večera so bili: prof. dr. Stane Granda, zgodovinar, dr. Rosvita Pesek, novinarka in zgodovinarka in mag. Renato  Podberšič, zgodovinar in sodelavec Študijskega centra za narodno spravo.Dr. Rosvita Pesek je opisala začetke miselnega preboja, ki se je pričel v začetku leta 1985 s tem ko je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekala javna tribuna Slovenski narod in slovenska kultura, saj se je na njej kulturno preživetje naroda tesno navezovalo na aktualni politični okvir, ki je to preživetje ogrožal. Drugi prelom so bili Prispevki za slovenski nacionalni program, ki so v začetku leta 1987 izšli v 57. številki Nove revije in so jasno nakazovali, da je pobudo prevzela intelektualna opozicija. Nadaljevala je z dogodki ob objavi dokumenta v Mladini in aretaciji JBTZ, ter osvetlila delovanje Odbora za človekove pravice in dogodke 21. junija 1988 na kulturnem mitingu na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer se je zbralo 30.000 ljudi, ter dogodek, ko je Tone Pavček pred več kot 10.000 ljudmi na Trgu osvoboditve prebral znamenito Majniško deklaracijo 1989, ki je pomenila dokončen razhod med alternativo in uradno politiko in je v nadaljevanju oblikovala Temeljno listino Slovenije.

Sama meni, da obstajajo bolj ali manj ugodne zunanje, mednarodne okoliščine, ki so zaznamovale tudi prehod iz 80. v 90. leta prejšnjega stoletja, ter da so komunistični režimi padali skupaj z berlinskim zidom. Dodala pa je, da tudi to zunanje dejstvo ne bi pomenilo dosti, če v Sloveniji ne bi obstajali Demosu privrženi ljudje, ki so bili pripravljeni pogumno tvegati in so bili pripravljeni javno in jasno izraziti svoje politične zahteve po demokratizaciji in samostojni državi, skratka, ki so se bili pripravljeni politično angažirati in osebno izpostaviti, zlasti in na prvem mestu dr. Jože Pučnik.

Povedala je, da jo skrbi odnos do osamosvojiteljev, saj aktualni odnos že napeljuje na to, da bodo osamosvojitelji odhajali iz tega sveta brez velike časti in slave. Skrbeti nas mora kaj zapuščamo našim otrokom, kaj oni vedo o nastanku slovenske države in o osamosvojiteljih, kaj jim ponuja naša šola in kaj jim znamo o tem povedati sami.

Prof. dr. Stane Granda je poudaril, da je slovenska osamosvojitev, lastna slovenska država naš največji dosežek. Kot tak je takšna vrednota, da zasluži najvišje priznanje in najbolj obzirno obravnavo. Priča pa smo dejanjem, ki osamosvojitev ne le smešijo, ampak jo skušajo celo kriminalizirati. Nekateri bi iz nje radi kar največ potegnili, tako v materialnem kot moralnem in političnem pogledu. Če jim to uspeva v materialnem smislu, naletijo na težave v moralnem in političnem pogledu. Dejstvo je, da si takšnih zaslug, ne da bi očitno lagali, ne morejo pripisati, zato pomen osamosvojitve zmanjšujejo in pripisujejo drugim dejstvom.Pri nas poskušajo osamosvojitev povezati s komunistično revolucijo oziroma jo predstaviti kot njeno posledico. Na čelo takšnih prizadevanj se je postavila aktualna politična oblast, na čelu s predsednikom države. To je eden največjih ponaredkov slovenske zgodovine. Poudaril je, da moramo z vsemi legalnimi sredstvi braniti demokracijo, saj je brez nje slovenska država v nasprotju s cilji njenega nastanka. Opozoril je, da največji sovražniki samostojne Slovenije niso izven nje, ampak živijo med nami.Temeljno sporočilo slovenske osamosvojitve za boljši jutri je prizadevati si kot aktivni državljani za slovensko demokracijo, ki ne vsebuje le načel političnega sožitja in enakopravnosti, različno mislečih, pravne države in spoštovanja temeljnih moralnih norm, temveč predvsem to pomeni odgovornost nas vseh, za obstoj naše slovenske države v smislu uresničevanja tistega, za kar smo se odločili pred dvajsetimi  leti.Mag. Renato Podberšič nam je opisal delež tistih prednikov, ki imajo velike zasluge za širjenje slovenske zavesti v najtežji, to je prvi fazi te politične misli sredi 19. stoletja. Poudaril je, da smo Slovenci nismo začeli praktičnega slovenstva z politiko, ampak s knjigo v slovenskem jeziku, ki je in ostaja temelj naše kulture, saj mo bili Slovenci v istem času glede narodne zavesti in samostojnosti na približno istem kot Bretonci, Baski, Katalonci, zato se sprašuje Kje smo danes mi in kje so oni?

Poudaril je, da bi mnogi radi zožili vseslovensko dejavnost v zgodovini in na žalost tudi še danes zgolj ne le na ozemlje današnje slovenske države, ampak le na Kranjsko in Ljubljano. Mnoge velikane narodne zavesti, ki so delovali na narodnem obrobju, tudi na Goriškem, so izrinili iz narodove zavesti, celo stroka, tudi zgodovina, pri tem ni nobena izjema. Povedal je da bo zanj Slovenija prava, ne samo pravna, država takrat, ko bo hvaležna svojim prednikom, ko bo v vsakem slovenskem mestu imenitna cesta ali ulica imenovana po Matiji Majarju Ziljskem, Jožetu Pučniku, Janezu Evangelistu Kreku in drugih pozabljenih velikanih naše preteklosti, tudi zaslužnih ljudi na Goriškem, ki so danes skorajda izginili iz narodovega spomina, ko so Stanko Vuk, nadškof Sedej in Lojze Bratuž.

Opozoril je tudi na to, da smo dvajsetletnico samostojnosti priključili praznovanju 70. obletnice nastanka OF. Torej, praznovanje nastanka narodne države, enkraten dogodek v zgodovini nekega naroda, smo porinili v isti koš s praznovanjem ustanovitve sicer širokega političnega gibanja, ki pa ga je Komunistična partija izrabila za izpeljavo krvave revolucije v najtežjih pogojih narodne okupacije.