Slovenska duša

Objavljamo govor predsednika Janeza Janše na pogrebni slovesnosti za dr. Jožetom Pučnikom, ki je potekala 18. januarja 2003. Dragi Jože.”Tako lep dan. Tako lep dan. Tako lep dan,” si ponavljal, ko si lansko poletje hodil po travniku v Trenti, božal rože, se dotikal grmov in dreves in res živel lep sončen dan sredi brenčanja čebel in pihanja vetra, ki je odganjal soparo avgustovskega dne.Samo nekdo, ki je bil pahnjen v temo, zares ve, kaj je svetloba.In nekdo, ki so mu ukradli na desetine, na stotine, na tisoče svetlih dni, zagotovo ve, kaj je sončen dan.In tisti, ki je bil stlačen med sotrpine v majhno jetniško celico, brez prostora zase, potisnjen v neizbežno tesnobo, ko bi presedali tudi najbližji, ve, kaj je blagodejna samota in tišina.Če dneve in noči, noči in dneve v samici poslušaš korake paznikov in oddaljeno rožljanje ključev, brez obrambe čakajoč novih udarcev, resnično veš, kaj je mir.Samo tisti, ki je kdaj bežal iz zapora, ve, koliko je res vredna svoboda. Tista, ki so jo s pozdravom dajali narodu, z dejanji pa so mu jo kradli.Jože pa je spoznal še eno, večjo svobodo.Zaprt v celici je mislil na sončen dan in se hkrati skušal spomniti, kakšen je občutek, če hodiš po toplem dežju, gledaš v nebo in nekako naivno kljubuješ vremenu.Nenadoma se je prostor napolnil s svetlobo, ki pa ni prihajala od blede žarnice izpod stropa.Prvič po dolgih tednih v celici je začutil, da tesnoba popušča in da prosto diha. Pred seboj je ugledal obzorja, ki jih je že skoraj pozabil. Občutil je, kako stoji na vrhu tiste stene in gleda morje v Tržaškem zalivu in še dalje preko njega, preko obal in oblakov v neskončnost.Potem se je začutil sredi mogočnega, skrivnostnega šumenja pohorskih gozdov, kjer so mu stara debla dreves vračala nasmehe. In sredi pomladnega vrveža ljubljanske ulice, polne prijaznih ljudi, ki so se mu vsi zdeli na pol znani in prijateljski.Nenadoma tesne stene samice niso več pritiskale nanj z morečo bližino. Korakanje paznika na oddaljenem hodniku, ki je doslej s svojim grobim ritmom ob vsakem stiku škornja z betonom še poudarjalo omejenost in hlad majhnega prostora, se je spremenilo v navaden zvok, ki je naenkrat postal tak kot vsi drugi in ni odmeval v zavesti ne tako ne drugače. Stopil je korak do stene in ni mogel naprej, a to ga ni več motilo.Prostor, ki ga je pogrešal, je hipoma razločno začutil v sebi. Duša se mu je razširila. Vedel je, da čuti svobodo. Čuti drugače, kot je po njej hrepenel v minulih mesecih. Ko je o njej sanjal kot o trenutku, ko bi stopil iz temačnega hodnika na ulico in v pljuča zajel topel poletni zrak z vonjem po divjem kostanju, oči pa bi ostale zaslepljene od močnega poletnega sonca. O, kako je sanjal o tej svobodi. Vsako vlakno in vsaka celica njegovega telesa je hrepenela po njej.Ves njegov drugi spomin, vsa njegova podzavest ga je v nočeh brez spanca hranila z najbolj fantastičnimi predstavami o prostosti in svobodi. Vsak drobec njegove utesnjene, stisnjene in koprneče duše je hotel fizično ven, čimprej, takoj, hipoma ven na zrak, v svetlobo. Stran od teme, mraza, od zla, cinizma in nerazumnega sovraštva, ven v topli veter, na sonce, zrak, v svetlobo. A Svoboda, ki jo je začutil tistega dne, je bila drugačna.O takšni svobodi ni dotlej nikoli sanjal. Tega se vsaj ni zavedal. Pa je nenadoma prišla, takšna, nepredstavljiva, utelešenje silnega hrepenenja, svetlobe zvezd in sončnih pramenov. Kot svetloba, ki je hkrati najčistejša melodija, kot zaznavanje nezaznavnega. Celega ga je napolnila z lučjo in z zrakom, da se je počutil povsem lahkega, a polnega, izpolnjenega, bogatega.Vedel je, da mu te svobode nihče nikoli ne bo mogel odvzeti. Kajti ni oblasti na zemeljski obli, ki bi imela moč, da mu omeji prostor, ki se je naselil v njegovi duši.Tudi potem, ko so ga po petih letih ječe ponovno zaprli še za dve leti, mu te svobode niso mogli več ukrasti . V letih, ki so sledila, se je neštetokrat spominjal tega večera v samici, v nekaterih urah hudih preizkušenj, ki so sledile, je lahko celo natančno priklical nazaj občutke tistega trenutka in v vseh letih ni nikoli niti za trenutek podvomil o tem, da bi to SVOBODO lahko še kdaj izgubil.Hranil je ta svoj prostor v duši in on je hranil njega.

Krila tragedije so se ga še velikokrat dotaknila. A iz tega prostora v duši je včasih zaslišal glas, ki mu je govoril: “Nekatere stvari nam pridejo naproti, da nas česa naučijo.” Takrat ni povsem vedel, kaj mu ta glas pripoveduje.Spoznaval je bedo odpisanih in zaznamovanih in videl še večjo bedo tistih, ki se vedno priklanjajo. Trda roka tujine, mačehe, je postala toplejša od hladnega objema domovine. Delil je usodo pregnanca, brezdomca, emigranta, azilanta in tujca. Doletela ga je bridkost tistih, ki jim pogori dom in morajo začeti vse znova. Doživel radosti, ko je srečal prijatelje in sorodnike, ki so pomagali, radosti, ko je srečal sorodno dušo in so zrasli bližnji, ki so ga razumeli. In stalno se je srečeval z resnico, ki jo je zapisal Luka: “Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.” Tujina mu je tako kot še premnogim rojakom priznala sposobnosti in odlike, ki so bile doma odklanjane.Leta so tekla in tisti prostor svobode v njem se je vse bolj hranil s hrepenenjem. Mogočno šumenje pohorskih gozdov se je spreminjalo v klic.Prišel si nazaj. Duša je čutila stoletni boj Slovencev za pravico biti na svojem to, kar si in kar res hočeš biti. Čutila valovanje množic na slovenskih taborih, upornost slovenskega kmeta ter moč rudarjev in železničarjev ob stavkah. Vanjo se je naselila bolečina Doberdoba, Celjskega piskra, Gonarsa, Teharij in Kočevskega roga. Krivice ponižanih in razžaljenih so žgale kot svoje krivice. Vedela je, kako je biti brez dela, zato so ji bili blizu odpuščeni delavci Tama in Metalne.Ko so litostrojski delavci odkorakali proti skupščini, je odmevalo po Evropi. Nastala je pisateljska ustava, v kateri ni bilo več Jugoslavije. Napisali ste 57. številko Nove revije in narodno ter demokratično gibanje je dobilo svoj program. Odbor je postavil standarde zaščite človekovih pravic. Kongresni trg in Roška sta pokazala, da se Slovenci ne bojimo več javno postaviti zase. Nastajale so nove zveze in stranke. Vse to je bilo treba povezati in voditi k dejanskim spremembam.Ko si videl, da je to potrebno, si pomagal. Ko ni bilo drugega, ki bi si upal, si vodil. Ker si sanjal sanje slovenske duše, si te sanje lahko razširil na vse nas.Ker si plačal visoko ceno, ker te preizkušnje, ki so prišle naproti, niso uničile, ampak veliko naučile – in ker si poznal tiste vrste svobodo, ki jo ni mogoče zlomiti – si postal v tistih najusodnejših časih naš svetilnik poguma in novega upanja.Začelo se je svitati. Šlo je zares. Bil si neomajen in bile so svobodne volitve. Dovolj velika zmaga za najbolj usodne spremembe. Bil je plebiscit. Očitali so ti, da se igraš z usodo naroda. Danes vemo, da so se igrali tisti, ki so te očitke izrekali. Ljudstvo je na plebiscitu dalo prav slovenskim sanjam. Razglasili smo svojo državo. Zgodila se je milost, ki jo doživijo redke generacije.Potem je nekdo drug izrekel besede, ki so pripadale tebi. Da so danes sanje dovoljene. In da je jutri nov dan. Toda v tebi ni bilo nobene grenkobe ob tem. Nikoli ti ni šlo za prvenstvo. Vesel si bil vsakega, ki se je pridružil sanjam slovenske duše. Kako si žarel, ko je tiste prve dni julija postalo jasno, da smo zares zmagali. V štab si nam poslal pismo, v katerem je čez celo stran pisalo: “Sijajno.”Veselja je bilo veliko in še traja. Prišle pa so tudi nove grenkobe. Tisti, ki so te poslali v zapor, so ti začeli očitati, češ da si zagrenjen. Ti si verjel, da so se s spremembo sistema spremenili tudi ljudje. Zaupal si, a so te razočarali in prevarali. Odkrito si priznal zmoto. Mnogi je niso.Sledila so dejanja, ki jih nisi sanjal. Duša se je spraševala: Kako, da je bilo na prsa, ovenčana z vsem sijajem mračne dobe, kjer skoraj ni bilo več prostora za nove bleščave, pripeto še toliko novih medalj? In kako, da tisti, ki so nekoč sodili v imenu ljudstva, vendar proti njemu, sodijo in delijo pravico še kar naprej? Zakaj na eni strani naenkrat toliko bogastva in na drugi toliko revščine?Ponovno si se moral boriti za malega človeka, za ponižane in razžaljene. Prostor je spet postal nekoliko utesnjen in večkrat si se spraševal: “Zakaj nas v lastnem domu včasih spet duši? Zakaj toliko prostora in zraka za peščico in zakaj jih toliko težje diha? Zakaj toliko ponavljanja in stopicanja na mestu? Zakaj še vedno toliko nepriznanih in neporavnanih krivic?”V teh dneh so ti končno dali tudi javno in uradno priznanje in zahvalo za tvoj prispevek k slovenskim sanjam. Toda noben uradni predstavnik republike se ti tudi po 45 letih ni opravičil za sodbo v imenu ljudstva, ki je brez krivde obsodila tebe, enega najboljših sinov tega ljudstva. Ti tega opravičila ne potrebuješ in tega zase tudi nisi nikoli zahteval. Potrebujejo pa ga prihodnji rodovi in ko bo izrečeno, bo republika postala vsaj nekoliko bolj tudi domovina.Neke januarske noči je luč nenadoma ugasnila. A se takoj spet prižgala, svetlejša kot kadarkoli. Ni bilo bolečine. Svetloba, kakršno je včasih za hip zaznal v žarkih jutranjega sonca in v večerni melodiji zvonov iz domačega zvonika, je napolnila tisti prostor v njegovi duši. Tega, ki ga je hranil vsa ta leta in ki je hranil njega – vse od tiste noči v jetniški celici.Prostor se je razširil v blagi eksploziji, svetloba in jasnost sta se razlili preko celotne zavesti in preko vsega. Vse se je spojilo z njo, postalo breztežnost in brezmejnost, postalo ljubezen, čiste sanje in čisto upanje.V neki odmaknjeni vasici je majhen, revno oblečen deček stopil k zidu, dvignil roko s kredo in okorno napisal: Svoboda.

Dragi Jože,

v imenu vseh desettisočev prijateljev v Socialdemokratski stranki

in v imenu vseh stotisočev pogumnih, ki so sledili tvojim sanjam:

Zbogom in mir tvoji veliki slovenski duši.