Slovenije pri usodnih vprašanjih kot je meja ne bi smeli tako razdeliti

Enoumje večine slovenskih medijev večje kot pred 20 leti.
V SDS smo v zadnjih dneh zelo natančno razložili, zakaj podpisanega arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ne podpiramo in povedali, kako bi po našem mnenju morali reševati mejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško. S tem se strinja vse več strokovnjakov. Strokovnjak za pravo morja Mitja Grbec meni, da se bo razsodba najverjetneje zgodila v naslednjem mandatu vladanja v obeh državah, kar je politično skrajno nekorektno. Še bolj problematično pa je to, kot ugotavlja Grbec, da izraza »junction« Konvencija o pravu morja in širša judikatura ne poznata in bo zato od arbitrov odvisno, kakšno vsebino mu bodo določili, še posebej upoštevaje celotno dikcijo, ki se v točki 3b glasi: Slovenia’s junction TO the High Sea in ne Slovenia’s junction WITH the High Sea.

Očitno pa o arbitražnem sporazumu dvomi tudi vlada, saj je danes premier Borut Pahor podprl idejo o predhodnem posvetovalnem referendumu. Skoraj vsak dan se vladajoča koalicija spomni kake poteze, s katero poskuša relativizirati svojo slabo odločitev. Najprej ustavna presoja, nato še referendum. Ob takšnih pomislekih vladajočih glede primernosti sporazuma se postavlja vprašanje, zakaj so ga sploh podpisali. Predsednik vlade tudi izjavlja, da v primeru poraza na referendumu ne bo prevzel odgovornosti ter odstopil. To je še tretji dokaz, da ni prepričan v pravilnost svojega podpisa pod sporazum. Če bi verjel v svoje delo, najbrž ne bi pomišljal, da zanj prevzame polno odgovornost. V SDS menimo, da se bo ta vzpostavila sama po sebi. Če ne takoj po zavrnitvi sporazuma na referendumu, pa kmalu zatem, kajti predsednik vlade bo izgubil vso kredibilnost za zastopanje Slovenije v EU in v svetu, saj se bo izkazalo, da njegov podpis nič ne velja.

Zdaj je tudi popolnoma jasno, zakaj smo že nekaj dni priča enostranski propagandi v podporo arbitražnemu sporazumu, ki je vrhunec dosegla z medijsko pristransko predstavitvijo arbitražnega sporazuma in z današnjo izjavo uredništva Dela, da podpira podpisani sporazum. Toliko o neodvisnem novinarstvu. Nekateri skušajo za nazaj spremeniti svoja stališča in režimski mediji jim pri tem na veliko sekundirajo. Predsednik RS Dr. Türk je tako včeraj poskušal upravičiti svojo trditev, ki jo je zapisal v svoji knjigi, da je Slovenija »značilen primer geografsko prikrajšane države«, a zapisane besede predsednika republike v njegovi knjigi, izdane leta 2007, so nedvoumne in jih je težko razlagati drugače, kot so dejansko zapisane. Z opravičevanjem, da  je imel v mislih  prikrajšanje v smislu ribolova, se samo dodatno smeši pred vsemi, ki so knjigo prebrali.

Pomenljiva je tudi objava anket, ki implicirajo, da bi Slovenci na referendumu podprli omenjeni sporazum, čeprav težko verjamemo, da bi bili državljanke in državljani pripravljeni popustiti pri tako pomembnem vprašanju, primerljivim s tistim, ko je šlo za Trst, Gorico in druga ozemlja, ki smo jih izgubili, še posebej, če vemo, da je Slovenija ob osamosvojitvi imela nesporen stik lastnih teritorialnih voda z mednarodnimi ter da je ob združitvi v nekdanjo povojno Jugoslavijo velik del njenega ozemlja in njenih prebivalcev oz. pripadnikov naroda (preko 100.000) ostal pod sosednjo Italijo, medtem ko je Republika Hrvaška na zahodu dobila vse in to v vseh ozirih.

Očitki, da vlada Janeza Janše ni rešila tega vprašanja, so navadno sprenevedanje. V skladu z dano obljubo smo, v nasprotju z vlado Boruta Pahorja, ki se očitno požvižga na obljube in dogovore, iskali najširši politični konsenz in po Blejskem srečanju je za Hrvaško ostalo sporno predvsem načelo pravičnosti pri določanju meje, na katerega je Borut Pahor v arbitražnem sporazumu pozabil, čeprav je bila ravno to zahteva SD-ja v letu 2007. Vlada Boruta Pahorja je ravnala zaletavo in neodgovorno in v nasprotju z dosedanjo prakso rešitev ni usklajevala z vsemi političnimi strankami in ni iskala čim širšega političnega konsenza. Če bi v prejšnjem mandatu hoteli podpisati sporazum, da se bo meja s Hrvaško določala samo po načelih mednarodnega prava, in bi na to pristali brez takratne opozicije, bi lahko tak sporazum s Hrvaško podpisali kadarkoli. Bili pa bi od takratne opozicije razglašeni za narodne izdajalce, zato je nepravično in neustrezno, da vladajoča garnitura zliva gnojnico po opoziciji, ki je bila izključena iz pogajalskega procesa in ki brani vitalne slovenske nacionalne interese.

Naj spomnimo, da je bilo že 16. aprila 2007, t.j. v mandatu vlade Janeza Janše, na sestanku predsednikov parlamentarnih strank doseženo soglasje, da poskusimo mejno vprašanje rešiti s pomočjo tretjega, ter da so 17. avgusta 2007 vse takratne parlamentarne stranke (razen SNS) podprle možnost presoje pred meddržavnim sodiščem v Haagu ICJ, vendar ob treh pogojih:

1.    da se presoja o celotni kopenski in morski meji oz. o vseh spornih točkah,
2.    da je izhodišče za presojo stanje ob osamosvojitvi obeh držav oz. na dan 25.06.1991 ter
3.    da se pri presoji upošteva načelo zunanje pravičnosti, ki ga tudi statut Haaškega sodišča izrecno predvideva. Republika Hrvaška je pristala na presojo o celotni meji in 25. juniju 1991 kot izhodiščnem datumu, ni pa pristala na uporabo načela pravičnosti, češ da je treba mejo določiti samo po mednarodnem pravu, medtem ko se je bila o uporabi stika Slovenije z odprtim morjem po drugih principih vedno pripravljena pogovarjati. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bi se lahko ob modri politiki Slovenije lahko dogovorili tudi za uporabo načela pravičnosti pri določanju meje.

Vse kaže, da so vladni funkcionarji in predsednik republike dr. Danilo Türk pozabili na svojo prisego, da bodo z vsemi svojimi močmi delali za blaginjo Slovenije in so strankarske in osebne interese postavili pred interese države.