Predsednik Odbora za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS dr. Dimitrij Rupel je sodeloval na znanstvenem simpoziju »Osamosvojitev Slovenije med pričakovanji in realnostjo (1991–2011)« v organizaciji Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru. »Prva znamenja slovenske nacionalne zadrege so se pojavila s pozivi, naj bi »ustavili desnico« in z živčnimi razpravami o evro-atlantskih povezavah, ki jih je marca 2003 sicer zavrl uspešen referendum,« je na simpoziju dejal dr. Rupel. »Posamezne kritike so se razvile v množično mobilizacijo privilegiranih in najbolj vplivnih političnih skupin zoper opozicijo oz. z napadi t.i. tranzicijske levice zoper vrednote slovenske osamosvojitve. Značilna primera takšne politike sta bili peticiji o zatiranju novinarske svobode in za ukinitev slovenske vojske, najodmevnejša pa je bila afera Patria, ki so jo Janši podtaknili par tednov pred volitvami 2008 in ki se je vlekla vsa tri leta Pahorjeve vlade,« je pojasnil. Prepričan je, da so k eroziji slovenske države prispevali državno odlikovanje šefu nekdanje tajne politične policije, označevanje povojnih zunajsodnih pobojev kot »drugorazredne teme«, nedelovanje pravne države in prevzem pravosodja s strani prej omenjene »tranzicijske levice«.
Resna zadrega je po njegovem mnenju nastala v slovenski zunanji politiki: »Zaradi zgodovinskih bremen, občutkov zapostavljenosti in manjvrednosti, predvsem pa zaradi pritiskov prijateljev naših konkurentov, je Slovenija sprejela neugoden način reševanja slovensko-hrvaške meje. Borut Pahor in MZZ sta si ob podpisovanju Arbitražnega sporazuma dopustila uzakonitev hrvaške enostranske izjave o nesprejemljivosti teritorialnega izhoda Slovenije na odprto morje. Gospodarska diplomacija se je kompromitirala s številnimi obiski pri Gadafiju, slovenski kandidati za zunanjo službo EU so bili neuspešni; v MZZ pa so ukinili analitični oddelek, v katerem bi morali vse pogosteje zvoniti alarmni zvonci«.
Celotni referat dr. Dimitrija Rupla si lahko preberete v priponki.
